V soboto sva z Rokom plezala Zajedo v Brani. Smer poteka po izraziti in lepo vidni zajedi v desnem delu stene takoj pod kočo na Kamniškem sedlu. Kljub dejstvu, da je stena obrnjena na vzhod in da je bil napovedan vroč dan, je ves čas pihalo, skrb, da bo gužva, pa je bila tudi popolnoma odveč. Skala je za naše apnenčaste razmere odlična, v težjih raztežajih se tudi najde dovolj velikih oprimkov in človeku ni potrebno pretirano razmišljati, kako elegantno priplezati do naslednjega sidrišča. Sidrišča so opremljena s klini ali ruševjem, vmes pa je klinov kar malo in še ti so precej skriti, nekaj je peščenih ur in rogljev, najbolj prav pa pridejo vse velikosti metuljev. Smer priporočam, ker je kljub zmerni težavnosti ravno prav izpostavljena. Po preplezani Zajedi sva do vrha Brane splezala še lažjo smer Šija.
Zimski tečaj na Vršiču
V nedeljo smo izvedli zimski tečaj pod Erjavčevo kočo. Ekspedicija na Vršiču, za katero se je izkazalo, da je bila zelo poučna, se je za nekatere začela že na večer v soboto. Prisostvovali so namreč lahko sprejemu in krstu novih tečajnikov posavskega alpinističnega društva. Tako bomo letos, ob 70. obletnici našega AO-ja, lahko priča prenovljenemu programu našega decembrskega sprejema na občnem zboru.
Na tečaju nas je bilo precej. Od tečajnikov so se ga udeležili Rok, Mitja, Katra, Petra, Sebastjan, Marko in Uroš. Prikazane vsebine zimske tehnike so bile hoja z derezami in cepinom, sidrišča, gibanje naveze, zaustavljanje s cepinom, naredili smo tudi prerez in na kratko prikazali norveško, švicarsko in kanadsko metodo preizkusa snežne odeje. Za razlago smo poskrbeli z Rafom, Majo in Maretom. Zaključek je minil v smislu kondicijske turne smuke na Sovno Glavo oziroma še hitrejše pešnge do Vratc.
Lednega kraljestva še ni konec
Neke nedelje čez primorski trojček
Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.
Jesensko martinčkanje v Stadorju
Včeraj po jutranjem kofetu nebo ni obetalo nič dobrega, pa kljub temu nihče ni glasno obelodanil, kar smo imeli vsi v mislih, namreč da nas bo z veliko verjetnostjo enkrat tekom dneva napralo. Po cesti na Vršič se je skladno z višanjem nadmorske višine zgoščevala tudi megla, dokler se nismo začeli spuščati proti Trenti, kjer se je začelo kazati modro nebo. Preostali del dneva smo plezali prijetno na toplem, pripombe so letele le na džungelsko poraščenost smeri v Stadorju. Z Romano, Petro, Nani, Vidkom in Rokom smo plezali v smereh Pod marelo, Timijan, Muštace in Lizika. Sestopili smo po levi strani po gamsjih stezicah.