Jesensko martinčkanje v Stadorju

Včeraj po jutranjem kofetu nebo ni obetalo nič dobrega, pa kljub temu nihče ni glasno obelodanil, kar smo imeli vsi v mislih, namreč da nas bo z veliko verjetnostjo enkrat tekom dneva napralo. Po cesti na Vršič se je skladno z višanjem nadmorske višine zgoščevala tudi megla, dokler se nismo začeli spuščati proti Trenti, kjer se je začelo kazati modro nebo. Preostali del dneva smo plezali prijetno na toplem, pripombe so letele le na džungelsko poraščenost smeri v Stadorju. Z Romano, Petro, Nani, Vidkom in Rokom smo plezali v smereh Pod marelo, Timijan, Muštace in Lizika. Sestopili smo po levi strani po gamsjih stezicah.

Dodaj odgovor