Pocarska

Pa sem končno tudi jaz pocala v Pocarski. Ker naj bi bila primerna za začetnike, je bila že lep čas tudi na mojem seznamu. Z Gregom sva se s težkim korakom zagnala proti vstopu, ker pa je bila ena naveza že na vstopu v Pstuha, sva se odločila za Pocarsko. Počasi sva se zagnala v skalo, previdno preizkusila vse oprimke in pazila, da ne pošljeva kakšnega kamna v dolino. Plezala sva izmenično, brez težav splezala težji del smeri, ves čas pa pogledovala v nebo, saj v teh dneh res ne veš, kdaj bodo popustili oblaki. Sama smer je bila lepo sledljiva, rdeči svedrovci so res dobro vidni. Najbolj me je razveselil zadnji raztežaj, to je bilo nekaj za mojo dušo. Na vrhu pa so naju pozdravile tudi planike ter prve kaplje dežja. Hitro sva pospravila opremo in odšla na zasluženo kosilo.

Logarska in še kaj

Prvi konec tedna v juliju sem se udeležila tabora Komisije za alpinizem, ki ga je letos vodila Sara Jaklič. Tabor je bil namenjen alpinistkam in bodočim alpinistkam vseh generacij. Prijav je bilo preko 20, nabrale smo se z vseh koncev Slovenije. Pod streho so nas vzeli v Planšariji Logarski kot v zatrepu Logarske doline, kjer so idealno znali poskrbeti za želje ob vsaki uri. V petek zvečer smo se razdelile po navezah, in ker smo tokrat pripeljale s seboj več kot idealno vreme, je bila vsaka bojazen za hitenje pred dežjem odveč.

V soboto smo se tako večinoma odpravile proti Okrešlju, v smer Rink. Moja naveza treh je vstopila v precej redko plezano smer Župančič-Wisiak (V/IV, 350 m), ki poteka desno od Debeljakove variante Igličeve smeri v Mali Rinki. Smer je, razen v najtežjem raztežaju, popolnoma brez klinov, tako da nam je urejanje sidrišč in vmesnega varovanja pobralo kar nekaj časa. En jeseničan je ostal na drugem sidrišču, ker ga puncama ni uspelo izbiti. Skica v vodničku LD – Z del je odlična, tako da težav z orientacijo ni bilo. Izstopile smo po Igličevi smeri, ker nekako nisem udela prehoda v izstopno grapo desno od stika z Igličevo. Sobotni večer nam je popestrila dobra hrana in predavanje Monike Kambič.

V nedeljo nas večina odrine na drugo stran doline v stene nad Klemenča jamo. Za celodnevne ture je primerna Ojstrica, čez 20 navrtanih smeri je v Krofički, krajših smeri pa je ogromno v Škarjah in Utah. Punci sta rekli, da imata dovolj izbijanja klinov, in tako smo odšle v lažjo smer Nos (IV+/IV,III, 200) v Utah. Skala je pakleniška, res odlična, vendar je vmes veliko rastja, tako da lahko varovanje urediš na ruševju in drevju. Lepo je bilo na taboru srečati stare in nove obraze, upam, da se drugo leto vidimo v še večjem številu.

Vikend prej smo z Rokom in Mio (AO Rašica) plezali Kratkohlačo v Planjavi. Ne bi mogla reči, da me je smer kaj posebno navdušila. Dobra je edino, da jo greš enkrat splezat. Naslednji dan sva zato z Nikom šla spočit možgane v južno steno Prisanka, v navrtano Tapeto.

Fokn u okn

Z Aleksandro sva imela v planu kratko Nemško smer, vendar se meni ni ljubilo ob 4h vstat, zato sva se lagano sportski ob 6:30 odpravila na Vršič. Ker noben od naju še ni plezal na južni strani Prisanka sva bila enotnega mnenja da greva smer Fokn u okn. V dobri urici hoda po grebenski poti sva bila pri oknu. Sledil je spust po zoprni krušljivi grapi slabih 100m navzdol in že se znajdeva pri svedrovcu s prusikom, ki nakazuje vstop v smer. Smer poteka po položnih ploščah v treh raztežajih do vršnje stene. Tam se začne lepa plezarija po čvrsti skali, ki malo spominja na Paklenico. V dveh raztežajih prideš malo pod grebensko pot na Prisank. Smer mi ni bila noben presežek razen zadnjih dveh raztežajev, vsekakor jo priporočam začetnikom, ki se spoznavajo s svetom alpinizma. V zadnjem raztežaju so razdalje med svedrovci 10 m, vendar je idealna možnost za uporabo metuljev. Sestopila sva mimo prednjega okna po grebenski poti nazaj na Vršič.

DKV v Velikem Draškem vrhu

Evo pa sva jo dočakala. Smer katero sem imel zadaj nekje v glavi odkar sem postal tečajnik, v nedeljo 5.7.2020 pa sva jo z Dorotejo končno preplezala.

V Krmo sva se odpravila kakor se za resne smeri spodobi in sicer (pre)zgodaj zjutraj. Na prekrasnem dostopu srečava še Tržiško navezo, s katerima smo skupaj prišli do stene. Sledil je instant zajtrk in kmalu zatem je po dolini že odmevalo žvenketanje železja za pasom. Tržičana sta naju prijazno spustila naprej, tako zarineva v začetno zajedo. Kar vredu plezarija za ogrevanje nato pa sledita 2 lahka cuga in že smo na detajlu. Smer je logična, lepa in dobro nabita. Doroteja zarine naprej in takoj ko se sprijazne, da kdaj je pač lažje če daš noge narazen, prepleza detajl brez večjih težav. Lepa plezarija sledi vse do vrha le v zadnjem cugu ter izstopni grapi je pač podrtija, a zaradi lepih razgledov se da na vse to pozabit.

Ker se še nisva spoznala z vsemi bližnjicami čez Tošc sva jo obrala po regularni poti na Bohinjska vratca in nazaj v dolino ter prijetno utrujena padla v posteljo.

Pocarska smer

Včeraj z Urošem po moji nočni in pred njegovo popoldansko službo nisva mogla nekam prav daleč, zato sva šla kam drugam kot na Vršič 😉 V spisku prijetnih smeri nama je manjkala še Pocarska, zato sva kar veselo odpeketala po žgočem soncu proti vstopu. Rdeči klin naju je pozdravil, pošlihtava opremo in brž v steno. Prvi cug je prijetno naložen, drugi še bolj, novi štant na začetku tretjega pa je prekrasen. Tretji cug v zajedi je prijetna plezarija, zmoti te le podatek, da je na naslednjem sidrišču ena ploščica svedrovca odšraufana- le kdo je bil ta neprijatelj? Ker tega nisem pričakoval, sem suvereno potegnil naprej- ko mi je začelo zmanjkovati robe in ko je bilo trenje že kar precejšnje, sem z veseljem višje gori zagledal stari klin ob svedrovcu. Plezanje naprej po dobri skali je uživancija, sledi še obvezno slikanje in brž po šodrasti poti nazaj na Vršič- lepa smer, bravo Raf 😉