Butinarjeva+Pripravniška

Krajša policijska, zato malo bolj zaspana včerajšnja rana ura. Ob 5.15 pred ZD po Alaina, nato pa počasi proti Vršiču. Najprej Butinarjeva; do vstopa mešana podlaga naprej pa idealna. Pogledi na sosednje vrhove fantastični. Vrh grape hitro osvojen! Čez Vratca se spustiva do vstopa Butinarjeve, prečiva plaz z že malo bolj udirajočo se podlago (jasno nebo, nič vetra in 15.000.000°C močno sonce) in se nekako priplaziva do vstopa Pripravniške. Grapa podobna prejšnji le v senci! Plezarija odlična! Čez Vratca nazaj proti parkingu! Eden počasi, drugi (Alain) pa po riti. 🙂

Begunjščica – Smokuški plaz

Konec tedna je vremenska napoved bolj klavrna. Zato se odločim malo skrajšat šiht in kreniti na Begunjščico. Temperatura 25°C ni ravno obetavna za zimske aktivnosti, a če ne probaš, ne izkusiš.

Ob 15h z Darkom parkirava pri Tinčkovi koči, nabaševa robo na hrbet in kreneva navzgor čez travnik, kjer je teloh že odcvetel. Smuči se natakne nekje na polovici poti skozi gmajno. Po plazu napredujeva presenetljivo hitro, zadnji del v strmini so smuči spet šle na hrbet, ker je preveč dričalo. V dobrih dveh urah sva bila na vrhu. Sonce in brezveterje sta narekovala tempo priprave na spust, ki je bil presenetljivo dober, glede na gnilo podlago. Smer bo po mojem smučljiva še nekaj časa, preden bo kamenje premagalo sneg.

Ob povratku je bilo pri 19°C hidracijo potrebno hladiti v snegu, ki po mojem ravno za ta namen vztraja na parkirišču. Ni kaj, prijetno popoldne.

Desni Y (V. Vrh)

Po dolgem času spet v grapi. Lepa, umirjena in z manj obiskovalcev okrašena včerajšnja tura. Do vstopa v grapo ponekod malo udiranja v sami grapi pa lepa plezarija. Na nekaterih višjih mestih je bilo videti kakšno kložico in tudi razpok ni manjkalo… 30 m pred vrhom pa občutek čistega lednega plezanja. Tudi prelepim opastem in serakom, ki so vodili do V. Vrha in B. Vrtače, ni bilo videti konca. Centralna pa kot ponavadi prepletena s turnimi smučarji. Čez Šentanca sestop, nato pa v realno življenje nazaj…

Turno pohodniški vikend na Komni

Sem čakal, če se bo kdo drug opogumil, pa kaj spisal, in kakšno sliko prilepil. Nič nisem dočakal (izgleda, da bo treba naslednjič kar nekoga nepošteno izžrebati).

10 turno smučarskih užitkov željnih, se nas je v petek popoldan nabralo pri spodnji postali tovorne žičnice pri Savici. Nekateri so v kiblo zmetali skoraj vse, z Rafom se odločiva, da smučk ne dava. Saj se jih približno na polovici poti do Komne splača nataknit. Tudi pešakom se ni udiralo, zato smo skupaj prisopihali do doma. Po večerji smo naredili plan za naslednji dan, a plani so zato, da se jih spremeni, mar ne?

Po zajtrku krenemo proti Mahavščku, ki je bil sobotni cilj. Vremenkoti so tokrat napoved kar zadeli, saj je bilo res spremenljivo, tako kot so rekli. Pred Bogatinskim sedlom za Gracijo krenemo levo in upamo na izboljšanje. Vrhovi so bili v megli, veter je na čase nosil snežinke naravnost v usta. Med Mahavščkom in Bogatinom zarinemo desno proti sedlu. Strmina je bila na čase zoprna, saj je na poledenelo podlago veter nanosil nekaj puhca, ki ni držal nič. Srenači so pomagali zborbat na sedlo, a tam smo se v vetru hitro pripravili na spust proti Pl. Govnjač (vrh počaka, a ne?). Na planini smo bili pa deležni sončka in brezveterja, se nam ni mudilo nikamor. Ker je tako super zgledalo, se odločimo, da gremo še proti konti med Vršami in Vrhom Planje, kjer bomo videli kam naprej. Tam nas je pričakala črnina, ki ni obetala nič kaj dobrega, zato obrnemo nazaj na planino. Nataknemo spet pse in poiščemo pot proti Komni. Ko smo prisopihali do tja, se je naredil pravi metež, zato smo bili ponosni nase, kako pametno je bilo, da smo obrnili (toplina doma in šank marsikdaj zmagata). Nihče ni niti opazil, da je bilo čez dobro uro spet jasno.

Nedeljski cilj je bila Lanževica. Tokrat cilja nismo sproti prilagajali, saj so bile razmere kar dobre. Pot smo si rahlo podaljšali proti Kalu, a če jo ne bi, ne bi videli merilne postaje z najnižjo izmerjeno temperaturo -49. Ne vem kolikokrat smo šli gori in doli, a na koncu smo le ujeli graben med Lanževico in Vrhom nad Gracijo. V zgornjem delu nas je opast usmerila na siten poledenel in strm prehod. Nisem ga imel v spominu od takrat, ko sem bil zadnjič gor. Sem šele ob povratku opazil zakaj. Opast namreč gleda več kot 10m čez greben, kjer se je že pojavila velika napoka. No, cilj je bil osvojen, pri spustu pa smo v grabnu bili nagrajeni z res vrhunskimi razmerami. Pršič je bil samo pršič, brez pridevnikov južni, poledeneli, skorjasti,… Odločimo se, da ne bomo tiščali proti najnižji točki, ampak že prej nataknemo pse in se dvignemo na en hribček, ki nam je omogočal udoben spust proti prehodu proti Domu na Komni.

Tam smo spet zaposlili tovorno žičnico (nekateri več, drugi manj) in krenili v dolino. Nama z Rafom se je na smučkah pridružil še Robert, ostali pa na nožni pogon. Hidracijo smo izvedli kar med čakanjem na robo, nihče se ni pritoževal, da je bilo slabo. Prisotni: Maja, Nanika, Jasna, Tina, Raf, Rajc, Robert, Ata, Jao in moja malenkost. Hvala Rafu za vodenje, izgubili se nismo skoraj nikoli 😉

Srednja grapa v Grebencu

A: “Jutri?”
D: “A greva probat Župančičevo?”
A: “Lahko kar Župančičeva, še nisem bil.”

Ob sedmih sva se tako odpravila z Jesenic proti vetrovnemu Vršiču in s soncem obsijani Mali Mojstrovki, kjer je letos snega v izobilju, nekje celo preveč. Na vzorno spluženem parkirišču počakava še na Grega in skupaj odškripamo do skalce pod vstopom v grapo, kjer se opremimo za vzpon.

D: “A misliš, da je tam zgoraj tudi napihan sneg?”
G: “Kle na začetu zgleda dobr.”
A: “Jaz bi šel nekam, da ne bo treba gazit!”
D: “Kako pa se reče tisti grapi, kjer gresta že dva pred nami?”
G: “Mislim, da je Sestopna?”
D: “Gremo to!”

Tako se poženemo proti “Sestopni” grapi ker, če je dobra za dol, bo dobra tudi za gor. Hodimo, pikamo, klepetamo, eni več kot drugi in pridemo do zanimive prečnice. Grega odbrzi naprej, z Dorotejo pa ostaneva zadaj. Pri prečenju prideva pod skalo, kjer je snega malo manj.

D: “Tukaj pa pazi, nič ne drži!”
A: “Ja, bom že!”

Naslednje pol ure sva bila tiho, nisva govorila, slišali so se samo udarci derez in cepinov. Izpostavljena strmina ni popuščala in v trdem snegu in občasnem krušljivem ledu ni bilo skoraj nobene poličke, kjer bi si lahko spočila pekoča meča. K sreči do vrha ni bilo več daleč. Čakali sta naju le še dve prečki; leva v mehkejši sneg in desna čez precej načeto skalo, ki ni dajala preveč dobrega občutka.

Na vrhu naju je počakal Grega in naredil nekaj lepih fotografij. Ko smo odložili opremo in popili čaj, smo še malo poklepetali in se vrnili čez vratca nazaj na prelaz. Grega na smučkah, midva pa peš …

D: “Ej, sem mislila, da bo lažja kot Župančičeva.”
A: “Super je bilo!”
D: “Bomo šli pa drugič tja!”