Zimska tehnika alpinistične šole

Zaključek tedna je končno prinesel težko pirčakovan vikend, ki je bil namenjen zimski tehniki. Snežne razmere žal niso ponudile najboljše podlage za vzpon po Žagarjevem grabnu, zato smo ponižno sprejeli odločitev da se na Vogel povzpnemo z gondolo. Sledil je prijeten spoznavni večer v dobri družbi načelnika, vodnje letošnje alpinistične šole in šestih tečajnikov.

Sobota je bila namenjena zimski tehniki. Pridružila se nam je še sedma tečajnica. Na pot smo se nekateri podali s smučmi nekateri pa peš. Skupaj smo se spoznali z osnovami reševanja izpod plazov, preizkusili smo gibanje z derezami in potrenirali ustavljanje s cepinom. Naredili smo sidrišča v snegu in preizkusili spust na gobo ter opravili gibanje naveze v zimskih razmerah. Večer je minil v kulinaričnih podvigih in turnirju enke.

Ker smo v soboto opravili vse kar smo imeli v načrtih smo jo izkoristili za dvojno dozo kave in turnosmučarsko turo na Šijo. Razmere se bile ravno pravšnje da smo lahko uporabili srenače in kasneje tudi dereze in cepin. Tako smo utrdili še nekaj dodatnega znanja, ki smo ga pridobili prejšnji dan. Spust nazaj do koče je bil opravljen po smučišču – izognili smo se nekaj kamenja, kljub temu pa je bila to bolj smiselna odločitev saj bi v nasprotnem primeru imeli ledeni slalom med skalami in borovci. Sledilo je še eno kulinarično razvajanje in pakiranje. Tokrat smo se soočili z Žagarjevim grabnom. Prvi klanec je bil še primeren za spust s smučmi nato pa smo nadaljevali peš.

Celoten vikend je bil poučen, pester in obarvan z veliko smeha in dobre hrane 😊

S. stena Škrlatice – Severna grapa

Kmalu po novem letu me je klical Matija Volontar, če bi šla frikat v Blažčevo skalo. Plani so se hitro spremenili in v četrtek 4. januarja sva že zgodaj zjutraj skozi Veliko Dnino dostopala pod severno steno Škrlatice z namenom preplezati redko plezano smer Severna grapa, imenovana tudi Rdeča megla (IV/4+, M5+, 600m). Smer poteka po najbolj izraziti grapi v steni, ki se nahaja ravno nasproti bivaka I.

Dolg dostop pod steno sva si krajšala z gaženjem novozapadlega snega, ki ga je bilo na srečo na izravnavi pod steno precej manj. Pogled na smer je obetal dobre razmere za plezanje, skrbel pa naju je le zadnji del smeri, ki je bil videti precej bolj suh.

Razmere so bile v spodnji polovici smeri odlične. Trd, predelan sneg in grapa z zanimivimi skoki, kjer sva lepo napredovala. Višje v smeri pa je zaradi zadnje otoplitve mestoma primanjkovalo snega oziroma je bil ta slabše predelan, kar je upočasnilo tudi najin napredek. Pod najtežjim raztežajem, ko do sončnega zahoda ni bilo več daleč, sva videla, da je skok nad nama skoraj popolnoma kopen. Ker tudi rampa nad skokom ni izgledala obetavno je Matija zavil proti levi, kjer so bile razmere malo boljše in preko krajših skalnih skokov mu je uspelo najti prehod na veliko snežišče po katerem sva dosegla mesto, kjer se smer priključi Kugyjevi smeri.

Ob barvitem sončnem zahodu sva dosegla vrh Škrlatice, si nadela čelne svetilke in z vrha sestopila prek krnice Zadnji Dolek v Vrata. Za zaključek sva si privoščila še sprehod po 7 km dolgi zaledeneli cesti do Peričnika, kjer naju je čakal prevoz.

Team Grčija in njihova zgodba

Ekipa štirih – Mark, Čaro, Noel in Doroteja – smo božično novoletne praznike preživeli na zavidljivi lokaciji z več kot 2500 frikovskih smeri in okoli 40 dolgih, ki sliši pod imenom Leonidio. 

Naša grška odisejada se je začela s pakiranjem robe na točno dvakrat po 20 kilogramov in nekaj ročne prtljage. Sledila je vožnja z avtom do Benetk na dvourni polet direktno v Atene. Tam nas je z enourno zamudo pričakal rent-a-car, ki nam je dal v last našega ferarija za 8 dni – Nissan micra (poznavalci avtomobilizma boste vedeli, o čem govorim). S pomočjo izkušenj igranja tetrisa v otroštvu smo vanj zložili še nakupljeno hrano za večino dni našega dopusta in pa vsaj 20 narabutanih pomaranč, ki smo jih kar iz avta nabrali, medtem ko smo čakali, da se bencinska črpalka odpre. Po vijugastih cestah in gneči v okolici Aten smo po petih urah prišli v naš topel domek gospodarja Dimitrija.

Kot se za naše odprave spodobi, smo ves dopust plezali brez pavze, saj so nam grši bogovi v (baje) najbolj deževnem mesecu namenili celo en dan oblačnega vremena, katerega smo uspešno izkoristili za plezanje v plezališčih usmerjenih na jug. Preostale dni smo bolj kot ne uspešno iskali plezališča z oznako ‘N’, saj je bilo čez dan okoli 20 stopinj (v senci).

Začeli smo v plezališču Sabaton, kjer smo potipali skalo in težavnost smeri. Naslednji dan smo se podali v steno Kokkinovrachos, ki ponudi 200 metrske smeri. Noel in jaz sva se podala v smer Mignonette, Mark in Čaro pa v težjo smer Mazi. Z Noelom sva rajši dremala, medtem ko sva čakala drugo navezo, tako da nisva našla opisanega abzajla nazaj pod steno. Tako smo se večinsko (glas ženske je dvojen) odločili za sestop po cesti – ki se ni izkazal za najbolj optimalnega. Skurjeni smo se vrgli zvečer v morje in grizljali 3 kilogramsko vrečo arašidov med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov. Sledil je dan v sektorju Mars, v katerem smo izkusili našo tehniko v plezanju tuf – eni bolj drugi manj uspešno. Četrti dan je veljal za ‘rest-day’, zato smo se odpeljali proti kraju Kyparissi v plezališče Kapsala, ki prav tako ponudi ogromno smeri, tako da opcija neplezalskega dneva pravzaprav ni bila opcija. Popoldan je sledil žalosten trenutek, ko smo neuspešno iskali odprto trgovino ali bar za pivo – zgleda je kraj resnično živ samo poleti. Naslednji dan smo šli v nekoliko oddaljeno plezališče Arcadia, kjer sem osebno najbolj uživala v pokončnih platah podobnim pakleniški skali. Naslednji dan je bila na sporedu zopet dolga smer v steni Kokkinovrachos – smer Mira – smo pa za spremembo našli 70 metrski abzajl (kljub temu, da nam je predhodno sonce skurilo možgane). Sedmi dan so prišle na vrsto zopet tufe in njihovi previsi v plezališču Cave of Panagia. Zadnji plezalni dan smo začinili še v sektorju Twin Caves, katerega pa smo kaj kmalu zapustili, saj so čez steno leteli ogromni skalni projektili, ki so jih prožile koze. Noel in Čaro sta odšla v trgovino po fasngo, jaz in Mark pa sva šla še v eno plezališče Dornröschen (ali pa se nama le ni dalo kuhati?). Novoletno rajanje smo si ustvarili kar sami, saj je bil Leonidio bolj kot ne mrtev, mi pa smo bili verjetno taki naslednji dan, katerega smo si vzeli ‘na izi’ in se s postankom na plaži vrnili proti Atenam. Da ne bi bili prezgodaj na letališču, smo si v centru ogledali še Akropolo. Kaj kmalu pa smo že spet sedeli s čeladami na glavah v 18. vrsti letala in si v mislih mrmrali pesem December 2 remember.

Kraj ponudi vse vrste stilov plezanja, prav tako je težavnost smeri od najlažjih do težko dosegljivih osmic. Edino za enkrat smo našli le 2 večraztežajni smeri, ki so pod oceno 6b. Menimo, da se v Leonidio še vrnemo, saj je materiala za plezanje neomejeno, še več skale pa je zaenkrat sploh še nedotaknjene. Pa še res dobre mandarine imajo.

Sobotno lovljenje brezpotja na skupni turi

Že v sredini tedna je pregled vremenske napovedi obetal nekaj sončnih žarkov čez vikend. Brez večjih zapletov smo v četrtek potrdili sobotno skupinsko turo. Prvo z novimi tečajniki. In tako smo šli …

Zbralo se nas je 15, med njimi sva bila sveže dva tečajnika. Kljub svežim jutranjim temperaturam se nam je obetal lep sončen dan. Drugi ovinek proti Vršiču je bila naša izhodiščna točka. Sledilo je še zadnje preverjanje potrebne opreme in že smo se podali po gozdni poti navzgor. Gorazd je kot poznavalec poti in terena prevzel načelo skupine in držal tempo, ki nas je vse hitro pogrel. Preden smo se podali na prečenje grebena smo “skočili” na Škrbinjek kjer je sledila prva skupinska fotka in vpis v knjigo. Po isti poti nazaj do sedla in začel se je razgiban greben, ki nas je vodil čez Mali Kumleh, Veliki Kumleh do Kumlehove glave, ki je bila najvišja točka dneva. Tisti ki se niso okrepčali že na prejšnjih Kumlehih so si tukaj privoščili malico – kar je bila za nekatere lepa motivacija. Nekje je bilo slišati stavek: “sendvič si narediš, ko greš bivakirat, na enodnevne ture se ga ne nosi”, kljub temu smo si ga nekateri privoščili – rabimo še malo da se navzamemo “alpinističnih navad prehranjevanja” 😉 Kot zadnji vrh nas je čakal še Visoki Mavrinc kjer je sledil še zadnji vpis v knjigo in skupinska fotka.

Greben nam je dan popestril z različnim tereni tekom prečenja. Od zasneženih predelov, ruševja, šodra do skale, ki je bila na sončnih predelih prijetno topla (senčnih raje ne bom preveč omenjala). Nekaj prijetnih lokacij je ponudilo odlično mesto za martinčkanje, ki smo ga dobro izkoristili. Vzponi in spusti se ves čas izmenjujejo zato po poti ni bilo veliko časa, da bi razmišljali da nam je vroče ali da nas zebe.

Ker je bila skupina prijetno velika različnih debat ni zmanjkalo, kljub temu pa je bila na potrebnih delih pozornost usmerjena na korak tečajnikov. Po uspešnem zaključku je sledila še skupna evalvacija ture.

Nekaj utrinkov iz zaključka letošnjega indijanskega poletja

Krompirjeve počitnice smo jeseniško-radolška naveza preživeli v Dalmaciji. Katarina, Rok, Nik in Nina so se v soboto zjutraj odpravili proti Biokovem, midva z Markom pa sva odhod imela že v petek po šihtu, saj sva imela v planu še postanek v Paklenici.

V soboto sva splezala Gospodarji kiše in pa Kameni croissant, v nedeljo pa se podala v eno daljših smeri v kanjonu – Pink panter. Meni osebno je bila smer kar zahtevna, saj se vseh 420 m (z izjemo zadnjih 2) izmenjujejo cugi težavnosti 5c/6a/6a+. Tudi za sestop porabiš okoli 2 ure. Okrepčala sva se v družbi Rašičanov, ki so se te dni prav tako potikali po kanjonu. Ker se je druženje zavleklo pozno v noč, sva sklenila ostati še eno dan, in tako v ponedeljek splezala še Barba Antin. V popoldanskih urah sva se priključila ostali družbi, ki naju je sprejela z filanimi lignji (a ma še kdo tako dobre frende?).  

Za torek je bilo napovedano slabše vreme, tako da smo ga namenili frikanju. Naslednji dan smo se Nik, Mark in jaz odpravili v Vrisove glavice, kjer smo splezali Donkey trail (verjetno gre samo osel to smer – potem si pa razlagajte kakšna nam je bila), nato pa še smer Madre Padre, ki je popravila dnevni plezalni vtis. Rok, Katarina in Nina so medtem odšli do razgledne ploščadi, kjer je Rok opravil tudi polet s padalom. V sredo nas je Nina zapustila, saj je šla trenirat za sobotni tek na Primorskem, v četrtek pa še Katarina in Rok, ki šparata dopust še za kaj drugega. Naveza nas 3 pa smo se podali v Mali Borovac. Izbrali smo si smer Svetioničarji, do katere dostopaš po markirani poti in se pri oznaki za kameno okno odcepiš pod steno. Smer je lepo navrtana, na vrhu pa je dobrih 200 m poplezavanja ven iz stene, kjer kmalu naletiš na uhojeno pot nazaj dol. Dan se je začel v kratkih hlačah, končal pa z rokavicami in puhico. Petkovo jutro je bilo deževno-vetrovno, tako da smo sklenili, da odidemo na kavo proti Omišu in nato domov. Vendar kot nalašč (ali na srečo) se je v tisti pol ure vožnje vreme zopet izboljšalo, tako da se je plan kave hitro spremenil v popoldansko frikanje (popoldanska kava pa v večerni orehovec 😉 ). Radarska slika padavin za soboto se je tudi izboljšala, tako da smo sklenili ostati še eno noč. Sama sem fantoma namreč obljubila, da ju peljem eno lepših smeri, ki sem jo tu splezala kot tečajnica. Res da smo v soboto ob 10h zjutraj zaradi dežja še vedno igrali tarok v prtljažniku avta, a za sončni zahod smo že stali na vrhu smer Star gate. Sestop sem v teh treh letih nekoliko pozabila, tako da smo verjetno izbrali ne najbolj idealnega, a vseeno s pomočjo čelk in lučk na telefonu prišli do avta.

Sledila je še dobrih 20 EUR draga hrvaška avtocesta do doma, nekaj dolenjskih ovinkov in ob polnoči smo že v spremstvu dežja razpakiravali robo v Radovljici. Nekaj luštov, kako smo se imeli, pa poglejte še v albumu 😊