Prečenje Zeleniških Špic

Lani sem prvič šel ta lep greben v Kamniško Savinjskih Alpah. Bil mi je všeč, zato smo se v torek Božo, Grega iz GRS Kranjska Gora in jaz odpravili poplezavat po tem lepem grebenu. Grega mi je že na začetku letošnjega poletja izrazil željo, da bi rad malo pobližje spoznal Kamniške Alpe, zato sem predlagal Zeleniške špice. Skozi Repov kot smo se odpravili na Staničev vrh in prečili greben do Srebrnega sedla. Sestopili smo iz Srebrnega sedla skozi Repov kot na Jermanco.

 

70 letnica

Po 70 letnici AO Jesenice, ki smo jo praznovali pred časom, smo v nedeljo praznovali še eno 70 letnico. Septembra 1948 so se člani AO Jesenice odločili, da po bivakih I, II in III zgradijo še bivak IV. Udeleženci/ke akcije smo se tega spomnili bolj kot ne slučajno. Zato je bilo kar prav, da smo ga malček olepšali. Notranjost in okolica sta bili presenetljivo snažni, pločevina bivaka pa je kar klicala po sveži barvi. Streho, J in V stran smo zdrgnili in na novo prebarvali. S in Z stran pa sta bili deležni samo malo popravkov; saj ne, da se nam ne bi ljubilo, a barve je zmanjkalo prej, kot je bilo predvideno. Imamo pa razlog, da bomo čim prej spet prišli. Treba bo nadomestiti tudi izgubljene matice zapiral polken, pa še kakšna malenkost se bo našla.

Hvala vsem sodelujočim.

VITEŠKA S HUDO MRAVLJICO + ZAJEDA S PLATAMI

Nepričakovano povabilo v soboto zvečer in nebeško modro nebo zjutraj sta obljubljala krasno nedeljo in mahnili smo jo na Vršič.

Ker je dostop prekratek, da bi se človek ogrel, nam je ob 8h zjutraj  1. raztežaj Viteške kar malo načel premražene prstne blazinice (identifikacija s prstnimi odtisi verjetno ne bi bila možna), ko pa nas je obsijalo sonce, je bila plezarija zaradi grobe luknjičavosti skale kljub mokroti na nekaterih delih res en sam užitek. Raztežaju 6c smo se izognili v desno – po prečki v Hudo mravljico in se ob 11h že “krepčali” pod vstopom v Zajedo s platami. Že nekaj časa sem si želela ponovno zaplesati s Kekčevo steno, ki mi je lani pomagala do 6-tedenskega mavca in še daljšega mirovanja☹ in sem bila prijetno vznemirjena z rahlim priokusom strahu in treme.

Prva 2 raztežaja sem imela v spominu kot lažja (kot prvi v navezi sta se mi zdela lepša (ha ha, stanje moje vplezanosti ni na nivoju), v tretjem, kjer sem lani po 2. svedrovcu rinila naravnost navzgor, v prepričanju, da vidim naslednji svedrovec, pa sem tokrat poslušno sledila Božotu in Lidiji, desno okoli “buhtla”, potem pa sledi lepo poplezavanje po razu do 3. Štanta. In bolj kot sem preučevala steno z raza, manj mi je bilo jasno, kako in zakaj sem takrat rinila v levo.  However, ko smo bili že spodaj na melišču, je Božo opazil še enega takega “levaka”, ki pa mu je očitno uspelo brez padca premagati direttissimo varianto 3. raztežaja)

Zadnja dva raztežaja lepe plataste plezarije je Božo združil v enega in kmalu smo bili na vrhu, pa še hitreje na koncu 1. abzaila, od koder se je Božo kavalirsko vrnil do vstopa po nahrbtnike, midve z Lidijo pa sva bili kot bi mignil pri cesti – pri sestopu se je pokazala relativnost časa:)

Iz dna srca sem hvaležna Božotu in Lidiji, da sta mi včeraj uresničila željo popravnega plesa z Zajedo, čeprav kot 3. v navezi,  tako da sem glede na svoje ne ravno zadovoljivo splošno stopnjo fizične pripravljenosti vseeno “ultraUeber contenta”.

Res smo se fajn imeli, še slikat ni bilo dovolj časa:)

 

Še enkrat Veliki Koritnik

Z Majo sva imela v nedeljo namen it plezat v Linške Dolomite, pa sva malo zaradi napovedanih popoldanskih neviht (??), malo pa zarad manj vožnje izbrala Vel. Koritnik (oz.avstrijski Trogkofel ali italijanski Creta di Aip – 2279 m). Vožnje z Jesenic dobro uro in približno toliko dostopa do pod JV stene. Pridružila sta se nama še Mare Štojs in Tomaž Klinar.

Midva z Majo sva izbrala JV steber, kolega pa bližnji JV raz. Obe smeri sta okol 4a-b in 100 – 120 m visoki. Nama je bilo to po 2 mesecih neplezanja kar zadosti. Na vrhu stene so lepe travnate livade in super vreme je kar klicalo po lenobnem poležavanju, pa je bilo treba še poabzajlat pod steno. Res lep dan preživet v prav tako lepih Karnijcih smo zaključili kot se spodobi – pri Dani na Dovjem.

Po plisiranih platah čez mejo

Še vedno obstaja stereotip, da je čez mejo vse bolje, pa tudi če meje ni več…in nekatere stvari res tudi so.

V sredo, 29. avgusta sva jo zopet mahnila v Karnijce, tokrat v JV steno Trogkofla (Velikega Koritnika), kjer se nahaja več solidno navrtanih smeri. Dolžine le-teh so vse okoli 100m in vse imajo v glavnem značilnosti plat, nekatere plisiranih.   Platke, kot jih radostno imenujem sama, zahtevajo malo več razmišljanja z nogami, kot to poimenuje Božo. Skala je kompaktna, tu pa tam je kakšen losan kamenček ali luskica, a nič motečega, kar bi oteževalo plezanje.

Če si pod steno dovolj zgodaj, kar midva nisva bila, ker sva se morala orientacijsko še znajti, si lahko privoščiš 3 ali več teh smeri. Seveda mora biti prisotne tudi kanček volje.

S sestopom ni težav, ker je urejena abzajl pista . Štanti za spust so označeni z modrimi packami. Morda je v osnovi mišljeno s pikami.

Po racionalni odločitvi sva odplezala Hansel 5c+ in Crete Rosse 6a, obe 110m.

Glede na lego stene, je pleža v njej zagotovljena še pozno v jesen.

Li in Božo