Ledni tečaj pod Prisojnikom

V nedeljo zjutraj smo se člani AO-ja in tečajniki zbrali pred ferajnom, kjer smo strnili vrste in se s kombijem in avtomobili namenili proti Koči na Gozdu. Lepo vreme, ugodne temperature in dobra volja sta nas pripeljala pod steno, kjer je bilo že kar nekaj šol in tečajnikov. Zato smo vsak svoj nahrbtnik z vso opremo prinesli v bližino levega slapa in se razdelili v tri skupine.

Po predstavitvi osnov smo se se spoprijeli z “ostrimi” lednimi vijaki, sidrišči, sidrišči Abalakov in uporabo cepina ter derez. Med tem so nam inštruktorji uredili sidrišča za varovanje od zgoraj in prvi poskusi razbijanja ledu so se začeli. Vsem prisotnim je uspela več kot ena smer. Na koncu pa smo lahko poskusili tudi malenkost daljšo in z velikim navdušenjem lahko povem, da je bilo enkratno.

Po končanem tečaju smo v KNG analitčno rešili nekaj plezalnih težav, v drugem krogu pa tudi že vse ostalo. Zato je načelnik odločno zaključil debato in odpeljali smo se domov.

Hvala vsem za trud.

Slike sta prispevala Božo in Aljoša

Maltatal

V soboto smo šli z Maretom in Metodom preverit razmere v dolini Malte. Štartali smo zgodaj zjutraj z Jesenic, pri spodbudnih -6 stopinjah. Ob prihodu v Malto je termometer ob močnem fenu kazal nevzpodbudnih +4. Kljub temu smo splezali slap Aluhol. Sicer je malo strmejši kot ponavadi, ledu ni v izobilju,  plezljiv je le po levi strani, a led je bil do plezalcev prijazen, le malo mokro je bilo vse skupaj. Plezalo se je še Dreifaltigkeitsfall, ter sprednji in srednji Maralmfall. Klasike Malte (Katedrala, Gamsek, Wintasun, Superfeucht in Strannerbach) so za plezalce še vedno zaprti. Na to opozarjajo številne opozorilne table in prepoved več kot očitno tudi upoštevajo, saj ni bilo opaziti plezalcev v tem območju. Ostalo ni narejeno. Razmere so torej bolj za silo, smo pa bili zato v slapu sami. Danes smo z Rujem in Janžem iz NŠG na daljavo “nadzirali” ledni tečaj AO Jesenice pod Prisankom:)

 

Zechnerhoehe (2188nmv)

Pri nas ga ni, na avstrijskem Štajerskem ga je preveč, nad Innerkremsom na meji avstrijske Koroške s Štajersko pa ga je ravno zadosti za varno smučarsko turco brez nevarnosti plazov. In smo se odpravili na Gaipahoehe, z brezplačnega parkirišča malo pod Sport Shiffer, preko Blutige Alm. Novozapadlih 15cm pršiča je ustvarjalo idilično zimsko vzdušje, naletavajoči sneg in močan veter pri Blutige Alm  pa sta botrovala izboru vrha, tako da smo se namesto levo na Gaipahoehe zagnali direktno navzgor na Zechnerhoehe, katerega vrh je, tako kot ostali naokoli, precej spihan. Močni sunki vetra so preprečili uživanje na vrhu in po hitrem postopku smo jo ucvrli v dolino. Vijuganja po deviškem pršiču sicer ni bilo v izobilju, je bilo pa krasno peljat tudi po smučišču z naravnim snegom. Pa rdeča lica smo tudi imeli, čeprav ne zaradi sonca, ampak zaradi vetra, haha. Varno, kratko, sladko smo uživali Robert, Maja in pišoča

Gamsova za predjed, Vzhodna pa za glavno jed in sladico

V petek se na hitro zmeniva, da greva v Vzhodno grapo. Zgodaj zjutraj pred nama koraka kar nekaj navez, verjetno z istim ciljem, zato se kar hitro obe strinjava, da greva najprej v Gamsovo v ABlanco. Da ni cela narejena, nama je bilo jasno že ob prvem pogledu na steno, ampak če imaš vso potrebno kramo sabo, ni problem. Užitek je, ko pred tabo ni stopinj, ko veš da si prvi… in sva zborbale do grebena. Ni nama bilo dost, pa še želja je bila po Vhodni, zato se na hitro poženeva proti Studorskemu prevalu in proti vstopu v Vzhodno grapo. Prvi pogled je bil zelo obetaven, no vmes par skokov, pa sva se spet mal pozihrali pa je blo.

Pa preplezava še to in na vrhu sva nagrajeni s sončkom in skoraj brez veterčkom.
Čudovit dan sva preživeli s Katarino :-) …na analizi pa skleneva, da kmalu ponoviva kaj podobnega!

SV raz Kukove špice

V soboto smo z Janžem in Rujem preživeli dan na Pokljuki. Obiskali smo Debelo peč in Brda ter se spotoma učili uporabljati cepin in dereze. Na vrhu Debele peči se mi je pogled ustavil na Kukovi špici in tako je nastala ideja za nedeljsko turo. Danes zjutraj sva se z Gorazdom odpravila proti SV razu omenjene gore. Prehod na Kukove prode sva našla brez težav. Sledilo je nekaj gaženja, saj je veter na vzhodni strani Kukove špice odložil precej snega. Na samem grebenu naju je pričakal nepredelan sneg in dokaj močan veter, zato sva iz nahrbtnika izvlekla 30 m vrv, ki nama je pomagala čez nekaj malo bolj sitnih prehodov. Nadaljevanje proti vrhu je nato zopet lažje, sledil je le še sestop po dobro shojeni normalki na Gulce in v dolino.