Agatha Christie – Uket

Vedno misteriozna Agata Christie ima svoje sledi tudi nad Bohinjskim jezerom, v steni Uket.  Z Lidijo sva jo hotela spoznati tudi v tej nepisani obliki. Pred nočjo čarovnic, je bil idealen dan, da se preizkusiva v Poirotu.

Dostop: Parkiraš lahko v Ukancu pri bohinjski sramoti – propadajočem hotelu Zlatorog. Prečkaš most čez Savo Bohinjko, na prvem križišču zaviješ desno na pešpot ob jezeru. Nekaj časa po njej, dokler na levi ne zagledaš leseni smerokaz plezališče Uket. Po lični stezici, ki se počasi vzpenja,  v pol ure dosežeš vstop v smer. Ves čas te spremljajo rdeče pike in puščice na drevesih.

Sestop: midva sva jo, po preplezani smeri in abzajlih, vžgala po melišču pod steno, naravnost na stezico ob jezeru.

Opis:V smeri ni treba iskati zlikovcev. Ko se vprašaš, kaj sploh iščeš v njej, ugotoviš da si sam sebi največji zlikovec. Kar nekaj! V celotni smeri, ki je po hribovsko opremljena s svedrovci, nimaš nobene možnosti nameščanja premičnih varoval. Plezati moraš za nosom, svedrovce včasih opaziš šele ko te oplazijo po nosu,  saj jih v drobljivi vertikali skrbno zakrivajo trave. Zadnja dva raztežaja sta razred zase in pokvarita že tako slab vtis o smeri. Malo je bilo stopov in grifov, da jih ne bi, zavoljo varnosti, trikrat preveril. Poirotova ugotovitev je, da jo na jedilnik priporoča le ljubiteljem žgancev. Ljubitelji plezanja pa naj si raje izberejo kakšno drugo poslastico. Pa naj še kdo kaj reče čez NŠG. »V Uket plezat moraš iti, da NŠG začneš ceniti«.

Danes, ob dnevu tisočerih prižganih svečk, pa sva privoščila tudi našemu štirinožcu eno krepko turo. Ubrali smo jo v krnico pod Kotli in po lovski poti mimo Strmih polic, do bivaka na Rušju. Klobasa iz nahrbtnika se nam je neizmerno bolj prilegla kot žganci v Agati Cristie. V 4-ki ni bilo posebnosti, razen dnevnega počitkarja, ki nas je verjetno tiho bentil, da smo ga predramili iz gorskega sna.

Sedaj pa je čas, da se počasi pripraviva na mediteranski zrak.

 

 

 

 

Velebit malo drugače

Vikend in par dela prostih dni smo Katarina, Rok, Nik (GRS Radovljica) in jaz izkoristili za skok k južnim sosedom. Sprva so bili v planu le Dabarski kukovi, natančnejše branje vodnička pa je razkrilo, da se v širši okolici Karlobaga nahajata še dve prav tako čudoviti lokaciji z navrtanimi dolgimi smermi in sicer Radetina greda in Strogir. Izlet / tabor / odprava (izberite sami) se je odlično izšla. Posezonski čas je poskrbel za prost ugoden apartma, sonce je sijalo, morje se je bleščalo, premočnih sunkov burje pa tudi nismo bili deležni. S kičastimi razgledi in odlično skalo smo splezali Točno u podne, Ali G onda rocks (obe Radetina g.), Long step (Strogir), Altweibersommer, midva z Nikom tudi krajši Starter (obe Dabarski k.), Rok in Katarina pa pred odhodom domov še Noćni posao (Radetina g.). Karlobag, mi pridemo še, pa ne samo na pir pred Paklo!

Zeblo na III-ojki ne bo

Motorke, sekire, delavske rokavice in še kaj ne alpinističnega smo zbasali v rukzake in se s parkirišča podali proti B III. V roke je pošteno grizlo in za zadnji dan oktobra je bilo kar mraz, pa se je telo kmalu ogrelo na delovno temperaturo, ko smo jo ubirali v Za Ak. V udarni skupini nas je bilo devet, preko dopoldneva, pa se je število drvarjev povečalo še za enkrat. Zato so drva kar letela v lopo pred bivakom in letos se spet ni treba bati, da bi obiskovalce zeblo – tudi nas ni, ko smo žagali, cepili, pospravljali….

Kot vsako leto, je bila tudi ta delovna akcija združena s skupno turo za nove tečajnike, ki pa so se očitno ustrašili, misleč, da bo potrebno podreti in pospraviti na desetine kubikov drva. Mogoče pa so bili z mislimi že kje v strmih stenah, kjer ti sto-meterski prepadi poganjajo adrenalin po žilah in jim je bil turistovski vzpon do gozdne meje čisto premalo? Bodo lahko povedali na kakem od naslednjih sestankov….

Prisotni udeleženi smo pa ponovno ugotavljali: zabavno je, kot vsakič, ko se spravimo v akcijo, tudi dan je bil lep in krnica Za Akom je tudi nam v čast žarela v jesenskih barvah.

Bevanda

Užejajo človeka te, za sredino oktobra visoke temperature. Na primorskem, bi žejo pogasili s kozarcem bevande, s Sebo pa sva se odločila, da si bova privoščila tisto na 2100 metrih nadmorske.

Stenca tam pod Bovškim Gamsovcem je res “cortkana”, zato sva si dostop, prav tako kot zadnjič, lepo prepolovila s spanjem v bivaku pod Luknjo. Jutro toplo, no toplo, okoli 5 stopinj, a čisto brezvetrje. Za razliko od julija, ko sva bila tu, pa je jesen že poskrbela za redkejše pričeske okoliškega bukovja. In prizor zjutraj je bil veličasten, po Tominškovi, čez Prag in proti Luknji, sva lahko štela naglavne svetilke in prsti obeh rok bi bili premalo, toliko snopov je imelo le en cilj. Sva bila, kar malo vesela, da sva za razliko od večine na Luknji zavila desno v bolj tihe konce.

Zgodnje vstajanje ni bilo brez razloga, saj sva vedela, da si žeje po skali ne bova potešila le s kratko bevando, ki je vsaj meni s tistim 6- buhteljčkom pošteno pretresla nadlahti. Plan je že v štartu predvideval še ponovitev  julijskega zasilnega izhoda. In sva tudi ga, z enim velikim užitkom. Ko sva se še drugič vračala proti amfiteatru pod južno steno Gamsovca, sva se se v nekem trenutku odločila, da greva še enkrat, ne navrtan Requiem…šalim se. Nedeljskih tristo metrov nama je bilo dovolj, sva pa opazila, da je Requiem opremljen s svedrovci. Zatorej nasvidenje drugo leto, čeprav bo potrebno jesti dovolj žgancev, 7- me vseeno navda s strahospoštovanjem.