Zahodna grapa v Frdamanih

Tale graben me je že nekaj časa matral. Sploh glede na opise, ki sem jih našel, kjer je pisalo, da je zadeva visoka 1200m (od začetka kačjega grabna) in da se da smučat. V ponedeljek, ko sva z Neli smučala iz Šitne glave, sem si zadevo malo bolj podrobno ogledal in se odločil, da bi se dalo. Upal sem samo, da ne bo pretrdo.

Danes sva z Mihom Pintarjem, začela zaradi mraza malo kasneje iz 3 ovinka. Štartala sva kar po Kačjem grabnu, ker je iz ceste zgledal zalit. To se je izkazalo za napačno, kmalu sva naletela na 15m visok skok z slabim ledom nad katerim so visele rahitične sveče. Zato sva po polički prečila ven in se v območju letne poti povzpela do pravega začetka grape. Tam me je predvsem presenetilo to, da spodaj ni preveč strmo in da so razmere za smučanje užitne, čeprav je bil ta del poln plazovine. Spodnji, med 30 in 40 stopinj strami četrtini grape sledi izravanava, kjer je bolj položno, nad izravanavo pa je najbolj strm in ozek del (povprečno 45 stopinj). Nad tem delom pa je spet širše pa greben zgleda precej bližje kot je pa v resnici.

Iz škrbine je Miha, ki je bil brez smuča zaštartal proti dolini, jaz pa sem se počasi uredil za smučanje. Smučati sem začel na škrbini, kar ni bila dobra odločitev, saj je bilo prvih 5m samo 5-10cm snega. Tu čez sem nekako prišel z celimi smučmi, nato pa so bile razmere precej boljše. V grapi je vse, od napihanca do kolen, ki je dobro sprijet s podlago do skorje in trdega, grifig snega. Najbolj zoprn je bil vstop v strm del, kjer je bila skorja, ostalo je pa razen nekaj skritih min v obliki kamenja pod snegom in rodea čez plazovine šlo brez problema. Pod grapo sem v območju letne poti skozi gozd na smučah pritišal do cca. 1200m.

Lepa in zapostavljena tura, ki bi si zaslužila več obiska.

Župančičeva MM

No, pa sva bila ponovno med Vršiškimi stenami! Okoli 6h na parkingu in nekako do 6.15 v avtu. Mogoče bi bil scenarij malo drugačen, če nas ob prihodu ne bi pričakal veter in -9°C pod ničlo. Sledil je Štart! S hojo nisva imela problemov, ne do vstopa v grapo in ne z plezanjem po sami grapi. Vse skupaj je zaradi ledene podlage potekalo odlično. Pod vrhom MM je malo novo zapadlega in pa tudi napihanega snega. Nič kaj takega, kar se ne bi dalo preplezati. Na vrhu pa naju je pričakal prelep razgled. Vrha MM sva se dokaj hitro rešila (najmočnejši prepih na svetu 🙂 ). Sestop po potki čez Vratca do P in v dolino na 8°C 🙂 !

Butinarjeva + Pripravniška

Krajša policijska, zato malo bolj zaspana včerajšnja rana ura. Ob 5.15 pred ZD po Alaina, nato pa počasi proti Vršiču. Najprej Butinarjeva; do vstopa mešana podlaga naprej pa idealna. Pogledi na sosednje vrhove fantastični. Vrh grape hitro osvojen! Čez Vratca se spustiva do vstopa Butinarjeve, prečiva plaz z že malo bolj udirajočo se podlago (jasno nebo, nič vetra in 15.000.000°C močno sonce) in se nekako priplaziva do vstopa Pripravniške. Grapa podobna prejšnji le v senci! Plezarija odlična! Čez Vratca nazaj proti parkingu! Eden počasi, drugi (Alain) pa po riti. 🙂

Begunjščica – Smokuški plaz

Konec tedna je vremenska napoved bolj klavrna. Zato se odločim malo skrajšat šiht in kreniti na Begunjščico. Temperatura 25°C ni ravno obetavna za zimske aktivnosti, a če ne probaš, ne izkusiš.

Ob 15h z Darkom parkirava pri Tinčkovi koči, nabaševa robo na hrbet in kreneva navzgor čez travnik, kjer je teloh že odcvetel. Smuči se natakne nekje na polovici poti skozi gmajno. Po plazu napredujeva presenetljivo hitro, zadnji del v strmini so smuči spet šle na hrbet, ker je preveč dričalo. V dobrih dveh urah sva bila na vrhu. Sonce in brezveterje sta narekovala tempo priprave na spust, ki je bil presenetljivo dober, glede na gnilo podlago. Smer bo po mojem smučljiva še nekaj časa, preden bo kamenje premagalo sneg.

Ob povratku je bilo pri 19°C hidracijo potrebno hladiti v snegu, ki po mojem ravno za ta namen vztraja na parkirišču. Ni kaj, prijetno popoldne.

Mala Mojstrovka – Velika zmaga

Sobota bo očitno postala klasika skupnih tur za tečajnike. Super, noben se nad tem ne pritožuje. Navodila v elektronskem sporočilu so sledeča: malo pred 7:00 uro se zberemo pred PD-jem na Jesenicah, odhod ob 7:00 proti Vršiču. Pa saj ne bomo hodili samo po Vršiču, kajne?

V soboto nihče ne zamuja, počasi kapljamo, pregledamo manjkajočo opremo in točni odidemo proti Vršiču, kjer od parkirišča krenemo proti Mali Mojstrovki, ki bo tudi naš cilj. Vrhov ne vidimo, saj nam vreme zgleda ni namenjeno, da bi gledali dih jemajoče razglede. Zapodimo se v strmino in se kaj kmalu ustavimo malo pod Butinarjevo grapo. Tam naredimo postanek in se ustrezno opremimo ter se razdelimo v dve skupini, pogumnejša jo mahne v Butinarjevo, Raf in Mare pa nas punce in enega fanta popeljeta proti Župančičevi grapi. Poslovimo se in že krenemo desno mimo Pripravniške proti Župančičevi. Strmina ne popušča in ko že mislimo, da je ta “hujše mimo”, nam Raf napove, da prihajamo v strm del in bomo videli kako bo. No, razmere za vzpon so bile odlične, če izvzamemo meglo. Prav dosti klepeta med samim vzponom ni bilo, saj je bila koncentracija na nogah, cepinih in dihu. Grapa je hitro minila in že smo bili skoraj na vrhu, le še lahek sprehod in hop, osvojili smo jo. Veselje je bilo nepopisno, spet smo premagali eno super smer. Na vrhu smo naredili le nekaj fotografij in se počasi odpravili v dolino.

Za sestop smo izbrali Pripravniško grapo. “Ježešna, v rikverc, kako pa bo to šlo?!”. Ja nič, eni hitreje, drugi počasneje, vsi pa vzvratno. Stopničke so bile narejene, zato ni bilo pretežko. Vsi smo na koncu prišli do štartnega mesta, polni lepih dogodivščin in zopet močnejši z izkušnjami. Za nas, ki smo se prvič preizkusili v vzvratni hoji je pa takole: tudi avto je prvič težko peljati vzvratno, pa danes obvladamo. Vaja dela mojstra!

Pri Erjavčevi koči se srečamo z junaki iz Butinarjeve, ki so nas prehiteli za dobro uro. Analiza je bila sledeča: spet nam je uspela ena odlična tura z odlično ekipo. Pohvala vsem za vztrajnost, močno voljo ter dobro voljo, našim vodičem pa predvsem za potrpežljivost in deljenje dragocenih znanj 🙂 smo pa res ena super družba, a ne!