Škrlatica

Ker letos še nisem bil v hribih razen enkrat v NŠG sem si že dolgo časa želel daljše ture. Zato sem se razveselil povabila Nejca in Krištofa iz AO Radovljica, da gremo v četrtek nekam plezat. Zmenili smo se za plezanje v Škrlatici.

Začeli smo po Spomiski smer Barbare Perčič, ki se začne zelo strmo in krušljivo. Po prvem raztežaju se skala spremeni iz slabe v odlično, strmina pa ne pojenja. Na gredini smo v iskanju boljše skale zavili v Smer ob zvoniku, ki sta jo prva preplezala Hladnik in Mihelčič leta 2009. Ta smer ima odlično skalo in veliko kaminov vseh velikosti, zaključi pa se na škrlatiških gredah. Tam smo se odločali kako naprej in prevladala je ideja, da nadaljujemo po skalaškem stebru. Tega smo kot precej navez suvereno zgrešili in plezali po neki desni varijanti z dobro skalo in spet precej kamini. Zaključili smo po polici v škrbino med Rakovo špico in Škrlatico.

Če koga zamika smer mu jo priporočam, mi smo čez celo steno naredili 16 raztežajev, od tega 11 po kaminih. Razen prvega raztežaja je skala odlična in kljub relativno nizkim ocenam se precej naplezaš.

JAO v Dolomitih

Po neskončnem poplezavanju v naboranih smereh nad Vršičem, je bilo potrebno narediti en mali miselni preskok in se podati v strme dolomitske stene. Eni prvič, drugi (starejši) pa … Dejstvo je, da sta za večjo skupino ljudi primerni področji le Falzarego in Sella, kjer se da solidno kampirati in napadati hitro-dostopne stene. Mi smo bili za prvo varianto, kjer je možnosti res neomejeno.

Ker so eni prvič šlatali dolomitsko skalo, so bile smeri nekoliko lažje (malo tudi letom primerne), so pa zato okusili plezanje v skopo opremljenih smereh z solidno naklonino. Frendi, jebice in gurtne so prišle na svoj račun, mi pa do varnega plezanja, čeprav glava včasih noče…

Poleg plezanja je bilo treba tudi malo peš – eni na Lagazuoi, drugi na Tofano, pa tudi frikanja ni manjkalo. Prov fajn, ker je bilo vsem fajn. Smo pa v dveh dneh splezali: Ibex, Via Gianleo, Via dei projettili v  Lagazuoi picolo, Parete ovest in Via Normale v Torre Falzarego, Diedro Nord v Cinque Torri, pa še kakšno, ki je ušla iz spomina.

Kakorkoli, Dolomiti so bili in so še vedno nekaj posebnega. Precej tudi zaradi dobre kompanije, ki smo jo sestavljali: Maja, Majda, Aleksandra, Nanika, Metod, Mare N., Peter s sinovoma Rujem in Janžom, Luka, Tomaž, Pero (Jao), Seba, Miha, Rajc in jest. V mislih pa je bil z nami sigurno tut naš prezidente, ki je ta vikend poročil sina.

Čao Stena…

……»Vidimo se prihodnjič, ko boš bolj prijazna« sva se poslovila in ji obrnila hrbet. Ja, v ponedeljek sva imela dober namen preko Bavarske smeri v Steni, a je očitno vreme zopet prelisičilo vremenarje.

Morda pa na ferajnu v pohodniškem segmentu le nisva taka lenuha, saj dve uri dostopa do smeri ni kar tako, da potem obrneš nazaj v dolino. Če čepiš pod steno ves ovit v meglo in vpijoč v nebo čakaš tisti preobrat, ko ti ne bo več treba razmišljati ali vstopiti v smer, ali odgovorno zapustiti prizorišče, se vprašaš po smislu. In ko si ogleduješ in s prsti dotikaš mokro skalo, se spomniš, da se je nekoč, nekje v mokroti že nekaj neljubega zgodilo.

Torej odločitev je jasna : »Čao Stena« do naslednjič. In kam sedaj? Dopust imaš, ne zapravi ga v piš. »A greva frikat, ali plezat Peričnik?«, vpraša Božo.               Ob vsej opremi za klasiko, pa res ne greva frikat. Ali sva člana alpinističnega odseka ali nisva. Danes morajo klini peti in kladivo se mora vihteti.

Ponoviva vajo; še en dostop do smeri Peričnik v Lengarjevem Komnu. V tistih koncih se je vsaj sonce malo nasmihalo, a je ozračje še vedno terjalo po toplih oblačilih.   V smeri je Božo zabil še dodatne štiri kline ob jasnih navodilih, da tokrat ne bo užitkov bemtenja ob izbijanju. Naj se klini Jeseničani važijo v steni in ostanejo zanamcem.

Maretu v vednost: mravlje na vmesnem štantu so še vedno neprijazne in o selitvi nič kaj ne razmišljajo. Nasprotno, očitno se veselijo novih plezalcev.

Opravljena dobra dela: med plezanjem in spustom z vrvjo sva naredila nekaj čistke.

Čisto lepo zapeljan “manic monday”.

 

 

 

Šentanska smer

Danes sva z Juretom splezala to lepo smer v Bornovi steni v Begunjski vrtači. Smer sem splezal že tretjič, ker mi je všeč.Prvi raztežaj je bolj za ogrevanje. Naslednji pa je že lepa plezarija po plošči ob zajedi. Najlepši del je 25 m poka V+ v tretjem raztežaju nekje sredi smeri. Pa tudi plata v zadnjem raztežaju VI je tokrat šla prosto sicer kot drugemu v navezi, vedno sem se tam kot prvi izognil desno v graben do drevesa, kjer je urejeno sidrišče za spust po vrvi na Bornovo pot. Z 60m dvojno vrvjo se pride v enem spustu v poden. Če imaš s seboj enojno vrv 60 m, sta potrebna 2 spusta, nekje na sredini grabna na desni strani je vzorno urejeno še eno sidrišče za spust.

 

Nova smer – Palme in valovi (VII, 400m), S stena Vrh Labrje

Včerja 1.7 sva se z Borom Levičnikom mudila v S steni Vrha Labrje. Steno in potencialno linijo sem prvič opazil, ko sva pred mesecem z Barbaro plezala v Visokem Špičju. Omenjena stena nima vidne očitne razčlembe, ki bi vodila od dna do vrha stene. Ko sva si steno z Borom po bližje ogledovala sva precej časa porabila, da sva ugotovila, kje bi sploh začela. Moja prvotna ideja, desno od strehe, je ponujala preveč neznank zato sva se odločila, da začneva najin podvig levo od strehe. Prvi resen raztežaj, ki je tudi detajl smeri, je v začetku nudi zelo lepo plezanje nato pa se hitro in prekrito spremeni v podrtijo. V nadaljevanju raztežaja je predvsem pomembno, da pametno izbiramo oprimke. V ključnem mestu sva pustila en klin. Smer v nadaljevanju ponuja zares dobro in kompaktno skalo ter zračno plezanje do vrha. Pa še inspiracija za ime smeri: https://www.youtube.com/watch?v=8LZgEOKvatM