Sprehod po vzhodnih Julijcih

Po vrnitvi iz Himalaje, je na čistem zraku v Sloveniji precej lažje dihati. Ne samo zato, ker je zrak čist, pač pa zato ker ga je enostavno “več”. Škoda bi bilo, da bi ob vsej obilici zraka sedel doma, zato se štiri dni po prihodu domov (15.8) odločim za povezovalen vzpon preko treh lažjih smeri v vzhodnih Julijskih alpah. Sprehod se je začel v dolini Krnice. Zapodil sem se v malo ali nič obljuden vrh Dovški gamsovec, bolj natančno, v Kaltenegerjevo smer. Smer je precej kompaktna, samo dostop je do neke mere kompleksen. Z vrha se zapodim v smeri severne stene Stenarja, kjer splezam Prevčevo smer z direktnim izstopom na vrh. Po nekaj daljših korakih se znajdem pod Steno, kjer začnem s plezanjem Slovenske smeri. Po mesecu dni brez krušljivega Slovenskega apnenca, se spodobi, da stopim še na vrh Triglava, ki ga dosežem preko direktne variante SZ grebena. Nekaj minut več kot 8 ur od odhoda od avta stojim pri stoplu, odprem čokolado in začnem s sestopom. Ja, naši hribi so res majhni. Za slikanje nisem imel časa, zato je nastala samo ena s Kredarice, ki prikazuje zmatrane teniske od meseca Himalaje in tekanja po naših meliščih.

111

Bila je želja – Vodnjak želja (NŠG)

Pred slabimi 20 leti sem to smer lezu in ostala mi je v lepem spominu – bila je želja, da bi jo šel še enkrat. Ker je dopust za izkoristit, sem za to smer našuntal Novkota in bil je za.

V torek sva ležerno ob 9.00 dostopila pod smer, družbo so nama delali tropi ovac in turistov, pa še ene par navez je bilo v steni. Pod smerjo sem hitro spoznal, da sem po vseh teh letih za kako stopnjo prekratek in najtežje cuge prepustil “mlajšemu” v navezi…Marko je suvereno opravil s spodnjim delom smeri, jaz sem se za njim malo bolj mučil. Po stiku s Trmastimi kamini sva zgrešila odcep v desno in vrh dosegla po Nejčevi smeri.

Želja je bila izpolnjena – jaz sem splezal lepo smer, Marko je treniral psiho in nameščanje varoval, pa dan je bil lep.

Trikot

V nedeljo sva šla z Lukom (zluftan.si) na Jezersko v Dolgi hrbet splezat smer Trikot, ki sva jo oba imela v letošnjem načrtu. Prve težave so naju doletele že na dostopu, kjer je snežišče ob robu pustilo večje skalne bloke, ki so lahko že ob manjšem dotiku zdrseli navzdol. Na srečo jo je skupil le čevelj, nama pa je dodal dobro mero adrenalina. Smer se začne po poplezavanju v neprijazni vlažni grapi, višje v njej pa je od zgoraj nenehno padalo kamenje. Smer Jernejev steber, ki se tam začne, ima še to dodatno komponento, kar je dobro pomniti.

Po prvih parih lažjih raztežajih se smer postavi pokonci in tako vztraja do vrha. Orientacija je enostavna, le slediš najlažjim prehodom, detajli niso težki, a vsi raztežaji predstavljajo zahtevno plezanje brez pravih predahov. Skala je super in velikokrat se zaveš, da plezaš brezskrbno kot v plezališču. V smeri je dovolj klinov, da sva jih kje dodajala le za stojišča, ostalo je šlo lepo s premičnimi varovanji. Objektivno lepa smer, vsak raztežaj sva preplezala z nasmehom na obrazu, včasih pa že vmes zavriskala. Zapletlo se je le pri zadnjem, precej lažjem raztežaju, v katerem nisem našel izhoda ne v zajedi na desni, ne v kaminu na levi. Pomagal je Luka in splezal v večji kamin v skrajni desni, kateremu je sledil le še raztežaj poplezavanja do vrha. Skupaj slabe 3 ure dostopa, 7 ur plezanja, 2 ure sestopa. Super dan.

 

Dolomiti

Tudi letošnje leto sva se s Tomažem odpravila v Dolomite. Matej in Aleš iz GRS Kranjska Gora, ter Petra iz AO Cerkno so bili že v kampu Dolomiti v Cortini, zato sva se odločila da se jima pridruživa v tem kampu. V petek sva se odpravila na prelaz Valparola in splezala Via Ibex V- 500m. Smer je prava plezalna poezija. Naslednji dan sva se odpravila v Falzarego Torri in splezala Via normale 140m IV- in via della Guadi 180m IV v večjem stolpu. Ker sva imela še čas sva se odpravila pod južno steno Lagazoija in splezala smer Via dell Bucco 250m, ki je ocenjena III-IV?? Skratka smer poteka v prvih 4 raztežajih v popolni navpičnici, ki jo v 3 raztežaju zapira streha, čez katero se moraš zbasati čez. Smer je bila tudi fantastična, naklonina popusti po 4 raztežaju. Dalje poteka po sistemu kaminov do izstopne grede.

Jennyina poč (Jennyriss), V+ 300m

Severna stran Karavank se zdi modra odločitev na vroč poletni dan, zato sem v nedeljo nahecal Metoda, da greva pogledat Košutnikov turn z avstrijske strani. Ugotovila sva, da bo skala mrzla, zato nisva hitela s preranim odhodom od doma. Koča pod Košuto je izhodišče, a naju je Google zavedel, da sva zjutraj prehitro zavila desno navkreber in si ogledala še vas na sosednjem hribu. Prijazna domačinka naju je usmerila na pravo pot, pa sva kmalu plačala cestnino v koči (4€). S parkirišča hrib zgleda bližje kot je, saj je na koncu potrebnega nekaj pretepanja z meliščem do pod stene, a v dobri uri si tam. Plezanja je vse sorte; navduši izpostavljena prečka na začetku, najtežji rastežaj je bil fizično in psihično utrujajoč (vsaj zame), ker so varovanja precej narazen (sva upoštevala nasvet in vzela s seboj nekaj prijateljev), sledi najlepši rastežaj konstantnega navpičnega plezanja, nato pa se smer počasi položi. Sledijo še še štirje lažji (a izpostavljeni in brez varovanja) rastežaji, ki jih je pametno združiti in prihraniti nekaj časa. Vsa varovališča so zgledno urejena, skala je večinoma kompaktna. Smer se konča rastežaj pod vrhom, sledi dričav sestop do vstopa v ferato, po kateri se spustiš na melišče pod steno. Povratek do koče se vleče (žeja je priganjala), mimogrede pa sva ugotovila, da je stena primerna tudi za popoldansko plezanje za tiste, ki jih rado zebe v roke.

V koči in v Tržiču sva poskrbela za nadomestitev elektrolitov in sklenila, da bo treba še kakšno splezat v tem koncu.