Nova centralna v Veliki babi

V četrtek sva z Manco (AO Bohinj) peljali optimističnih misli, da bo stena suha, proti Jezerskem. Dobra ura dostopa, nekaj lahkega poplezavanja in že sva stali v smeri. Plezali sva hitro, sledili skici in svedrom. Proti vrhu so naju trije svedri zavedli, slepo sva jim sledili in kmalu pristali na majhnem sedlu s pogledom proti gori rušja. Namesto abzajla pol cuga sva se odločili spopasti se s trmastim zelenjem, katerega se verjetno nisva lotili prvi, saj je bil že dodobra uhojen. Boj sva dobili, naredili prečko v desno in že bili nazaj v ‘originalni smeri’. Sledil je še zadnji cug in dolg sestop po ferati do Koče na Ledinah ter avtu. Super dan, idealne temperature in suha skala – optimizem se je izplačal 🙂

2x Šite

Prejšnji vikend sva z Laro in AO Radovljica plezala smer Belač-Zupan v Šitah. V Tamar sva v zgodnjih jutranjih urah pristopila s kolesi in peš nadaljevala pod steno. Več težav kot s plezanjem, sva imela s sestopom saj nisva točno poznala sestopa. Do Jalovčeve škrbine sva poskušala priti po grebenu, kar se ni obneslo, zato sva se vračala nazaj in pot nadaljevala navzdol do poti in nazaj na Škrbino. Zaradi komplikacij s sestopom sva se v Planico vrnila v večernih urah.

Teden kasneje smo se pa z Matevžom in Jašo iz AO Črnuče ponovno namenili v Šite, tokrat v smer Herlec-Kočevar. S smerjo nismo imeli težav, edino kamin v zgornjem delu nam je pobral malo več časa. Sestop mi je bil zdaj že poznan, zato je potekal gladko. Le pot iz Tamarja do Planice je bil tokrat duhomornejši, saj nismo imeli koles.

Košir-Brelih

Ko so ob žvrgolenju ptic na plano pokukali prvi sončni žarki, ki so naznanjali nov dan, sva se z Michelom odpravila na Vršič. Nič hudega sluteč sva se pripeljala na vrh Vršiča, kjer je že pričakovano mrgolelo ljudi in pleha. Avto sva pustila parkiran malo v hrib, malo na ravnem, a še na pol v zraku, v edini še prosti niši. Kar hitro sva se od avta podala na “temno” stran NŠG-ja. 

Pod smerjo sva še malo obsedela in z zgroženim “občudovanjem” zrla v procesije planincev, ki so se po Hanzovi poti podajali v ostenje Male Mojstrovke. Kaj kmalu sva le zagrizla v smer, jaz kot prvi, Mišek pa za menoj. Od začetka je vse teklo gladko, malo gor, malo v levo in tudi malo v desno. Kasneje je šlo pri iskanju prave smeri na žalost tudi malo navzdol. Zaradi tega sva napredovala bolj počasi, a še vseeno z občutkom. K temu je pripomogla tudi vrv, ki se nama je vmes zataknila, in kasnejši poskusi reševanja frenda. Ker se je dan zaradi takih in drugačnih malenkosti malo razvlekel, so se nama ob pogledu na vrh stene in sončne žarke, ki so pogledali čez rob, orosile oči. Presrečna sva posegla po vrhu in sončni žarki so končno ogreli najini telesi. Občutki so bili nepopisni. Na koncu sva se odločila, da v bližnji prihodnosti smeri ne bova ponavljala. 

V smeri je na žalost ostal en frend, ki se je verjetno zaradi vrvi, zaril pregloboko. Če ga poštenemu najditelju uspe iztakniti, bi ga bila zelo vesela. Meniva pa, da je to mogoče le s “štemarco”. Prav tako je v smeri ostal en komplet, saj je moj soplezalec ubral manjši obvoz. Ker smole še ni bilo dovolj, mi je proti koncu v dolino ušlo varovalo. Hvala bogu za polbiča. 

Po najini oceni je smer na določenih mestih malo presegla IV. stopnjo, a je to morda le posledica pomanjkanja izkušenj. Prav tako smeri, zaradi izredne krušljivosti, ne priporočava. Morda bolj izkušenim plezalcem. 

Plezala sva Alain in “Mišek” Michel.

Foto: kozorog

Iz Kranjske Gore v Mojstrano

Vsakič, ko se peljem po cesti proti Kranjski Gori, na levi opazujem to mogočno kuliso hribov s Špikom  v centru pozornosti. Enkrat med vožnjo, se mi je v glavi pojavila ideja o prečenju vseh vrhov na tej panorami. Po pregledu zemljevidov, sem opazil, da bi lahko prečenje nekoliko podaljšal in ga spravil v bolj smiselno celoto. Tako se je rodila ideja poti iz Kranjske Gore do doma v Mojstrani. Pot sem začel na izhodišču za Kurji vrh nad Jasno in nadaljeval takole: Kurji vrh – Rigljica – Rušica – Vrh nad Rudo – Frdamane police – Špik – Lipnica – Mala Ponca – Velika Ponca – Veliki Oltar – Dovški križ – Škrnatarca – Kukova Špica – Vrtaško Sleme – Vrtaška planina – Mojstrana. Del grebena iz Kukove Špice do Vrtaškega Slemena sem obvil po melišču, saj se mi je plezanje navzdol po navpičnem pesku zdelo prenevarno. Greben sem zapustil malo pred Vrhom nad Možici in se nanj vrnil kmalu za vrhom. Drugače, pa v celotni poti nisem stopil z grebena. Težave plezanja so se pričakovano gibale od II do V, s tem da sem večino težjih odsekov plezal v sestopu. Moram, pa priznati, da je za nekaj IV in V odgovorna lenoba, zaradi katere sem se hitro zadovoljil z izbranimi prehodi. S seboj sem imel 30 m vrvi in Beal Escaper za spust z Rušice, Vrha nad Rudo ter enkrat v grebenu Male Ponce.

Glede na pametno uro, je dolžina celotne ture cca. 23 km. Pri tem sem v vzponu pridelal 3500 višincev, pri spustu pa 3800. Za pot sem potreboval 12 ur in 20 minut. Čas bi bil lahko za kakšno uro boljši, če bi na določenih mestih boljše izbral prehode. Glede na to, da sem bil sam, je bila analiza ture doma. No, pa saj tisti, ki me poznate veste, da je analiza ture zadnja na seznamu mojih prioritet v plezalnem dnevu.

Mont Blanc

V sredo smo se ob 1h zjutraj zbrali pred našo postajo GRS na Jesenicah in se odpravili na dolgo pot proti Chamonixu. V Kranju smo pobrali idejnega vodjo in organizatorja našega izleta Miha Megušarja. Pot nas je preko mejnega prehoda Fernetiči vodila mimo Benetk, Verone, Milana v dolino Aoste. V kraju San Vizenco smo naredili odmor za kavo in malico. Sledila je še vožnja do Courmayerja in skozi 11,6 km dolg enocevni predor Mont Blanc do Chamonixa. Do kraja Les Houches smo prišli po 5 minutah. Parkirali smo vozilo in pripravili nahrbtnike za vzpon. Do nadmorske višine 1800m nam je pot skrajšala kabinska žičnica na Belvuie. Od tam smo presedli na zobato železnico, ki nas je pripeljala na Nid d Aigile na višino 2370m. Tukaj je prekrasen razgled na mogočni ledenik Biomasse. Od tod naprej je bilo voženje konec. Pot smo nadaljevali peš do koče Tete Rousse na višini 3167m, kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Kočo smo dosegli v slabih dveh uriih. Naslednji dan smo po zajtrku, ki ni bil z od zajtrka za 7 oseb:( ob 2:30 štartali proti vrhu strehe Alp. Čakal nas je zloglasni Grand couluvar, kjer vsake toliko časa kaj prileti in najbolj strm in tehnično zahteven del do koče Gouthir. Varno smo ga prečili ozebnik eden po eden. V plezanju do II težavnostne stopnje po granitnih ploščah, ki so na nekaterih mestih zavarovane z jeklenicami smo dosegli kočo Gauthier. Opremili smo se za hojo po ledeniku. Čakal nas je dolg vzpon mimo bivaka Valloit do vrha. Pri bivaku Vallioit na višini 4300m so noge postajale čedalje težje in dihanje je bilo že kar uteženo. Ob 10:20 smo po mučnih zadnjih metrih dosegli vrh. Seveda je bilo veselje nepopisno. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, saj so bile za popoldanski čas napovedane nevihte in zadnja vožnja z zobato železnico v dolino je bila ob 16:40. Če bi zamudili vlak bi nas čakalo še 1300m dodatnih metrov sestopa, kar pa nobeden od nas ni želel. Sestopili smo po smeri vzpona mimo koče Gauthier in Tete Rousse do zobate železnice. V dolini smo si vsi segli v roke in se odpravili v apartma v Chamonix, kjer smo imeli rezervirano spanje. Najprej smo nazdravili s pivom vzponu, kajti vsi smo osvojili vrh, vse se nam je poklopilo od vremena, prevozov, nočitev. Preživeli smo skupaj tri čudovite dni, ki mi bodo ostale v lepem spominu za celo žeivljenje.

Na turi smo bili Gorazd, Miha M., Grega, Metod, Papi, Andraž in Miha N.