AO Jesenice

V slogu reka ”bolje pozno kot nikoli” z veliko zamudo objavljam poročilo o letošnjem poletnem taboru v idilični francoski gorski dolini 🙂 Od 13ih udeležencev se nas je večina odpravila na 10-urno pot v petek 9.8. Naslednji dan smo si ogledali okolico, preizkusili lokalno ponudbo piva, navijali za Janjo in zvečer sprobali prve več raztežajne smeri. Nedelja je bila že povsem plezalna, saj smo se vsi zjutraj zapodili v stene, Doroteja in Mark pa še popoldne. Po dveh dnevih bolečih nog v granitnih ploščah si je večina zaželela spremembe. Na srečo je Ailefroide tudi odlično območje za balvaniranje in športno plezanje. Tako sta bili v ponedeljek in torek splezani le dve daljši smeri in je več časa minilo v izmenjavanju in preizkušanju različnih bet in gibov. Sreda je bila deževna in kot nalašč za izlet v mesto in odhod po fasngo. Zvečer so se nam pridružili še zadnji člani tabora. Prihod Nastje, Petre, Rafa in Uroša je precej dvignil moralo in tako smo v četrtek in petek zopet veliko plezali daljše smeri. Ker se je za vikend vreme zopet pokvarilo, smo v soboto zjutraj spakirali, nabavili velike količine sira in se odpravili domov.

Ailefoide je odlična destinacija za poletni tabor. Sprva rahlo razočaranje nad za moj okus nekoliko prenizkimi stenami (v okolici kampa) je hitro zamenjalo navdušenje nad kvaliteto skale in veliko izbiro plezalnih užitkov. Kamp je odličen in prostoren, narava čudovita, hrana v preprostih gostilnicah in trgovinah v okolici pa preprosta in vrhunska.

Splezane smeri:

10.8.24

L’ arete a Francis, 6a, A0, 200m, 3 ure (Tim, Teja, Miha) Tim je detajl preplezal prosto – ocena nekje okoli 6c

Caramba mais c’est du vi, 6a+, 250m, 2 uri in pol (Keni, Čaro)

11.8.24

Fais cambon te semble, 6b, A0, 200m, 3 ure (Keni, Miha)

Cascades blues 6a, 250m, 3 ure (Mark, Doroteja ter Tina, Teja, Vince)

La haut si j’y suis, 6c, 220m, 2 uri (Tim, Čaro)

Caramba mais c’est du vi, 6a+, 250m, 2 uri (Mark, Doroteja)

12.8.24

Coulis de vertebres, 6a, 250m, 3 ure (Miha, Tina)

13.8.24

Fissure d’Ailefroide, V+, 280m, 4 ure (Čaro, Teja)

15.8.24

La part des anges, 6b, 250m, 3 ure (Mark, Doroteja)

L’amour dure 3 ans, 6a+, 350m, 6 ur (Tim, Miha, Teja)

Draye way star, 7a, 200m, 3 ure (Čaro, Keni)

Spit on cup, 5b, 220m, 3 ure (Raf, Petra ter Uroš, Nastja)

16.8.24

Mescal, 7a+, 200m, 3 ure (Tim, Čaro)

Fissure d’Ailefroide, V+, 280m, 3 ure (Mark, Doroteja ter Miha , Keni )

Dernier neandertalien, 5b, 220m, 3 ure (Raf, Uroš, Petra, Nastja, Teja)

Vremenska napoved za Slovenijo, z nizkimi temperaturami in obilnimi padavinami, ni bila preveč mikavna. Zato sva se z Jakobom (AO Kranj) odločila, da raje izkoristiva poceni letalske karte do Grčije.

Najin prvi cilj je bil Olimp, ki je znan po treh glavnih vrhovih. Za vzpon sva si, zaradi impresivne stene, izbrala vrh Stefani po smeri Comici-Esher (IV-, 200 m), ki velja za prvo znano plezalno smer v Grčiji. Res lepi konci, a potrebno je opozoriti, da je kakovost skale precej krušljiva.

Zamikala pa naju je tudi priljubljena plezalna destinacija – Mateora. Znameniti konglomeratski stolpi v osrčju Grčije, znani po “luftig” varovanju, z majhno možnostjo vstavljanja dodatnih varoval. No, razen če imaš srečo, da gurtno oviješ okoli kakšnega kamna, ki “štrli” iz skale. Ta čar plezanja sva izkusila na JZ grebenu stolpa Ambaria (V, 150 m). V vasici pa sva spoznala še domačina in avtorja plezalnih vodničkov za Meteoro, ki je z veseljem delil več informacij o sami lokaciji. Sam namreč skrbi za zbiranje podatkov o vseh novih smereh, ki jih je skupno že več kot tisoč.

… Julijcev, zato sva jo šla včeraj z Markom preverit. Odločila sva se, da jo napadeva iz doline Zajzere, tako da sva že v petek šla prespat na kočo Pellarini. Glede na ceno prenočitve bi človek imel občutek, da leži koča vsaj na 2.500 mnv. Kakorkoli, budilka ob 5ih in kaj kmalu sva že na drugi strani doline. Nadaneva si robo in še enkrat preveriva skico ter začneva s plezanjem. Res da smer ponudi pokončno in dobro skalo, je pa možnost vstavljanja varovanj za moje pojme ena izmed slabših. Kmalu se za nama pojavi hrvaška naveza, ki nama diha za vrat, tako da se odločiva, da ju spustiva naprej. Sprva se je odločitev zdela napačna, saj sta tempo plezanja kaj kmalu občutno zmanjšala, prav tako pa sva bila deležna kar nekaj letečih projektilov. Tako sva sklenila, da v lopi 2 raztežaja pred vrhom počakava, da se smer izprazni. Med čakanjem pa zaslišiva prihajajoč dež, ki naju je prisilil k dvournemu čakanju. Še sreča, da sva Hrvata spustila naprej, saj sva tako čakala na suhem. Ko je bilo resne plezarije konec, je sledil še dolg sestop po Kugyjevi polici do podstene in nazaj čez sedlo proti avtu.

Glede na sloves smeri sva mnenja, da si kakšna druga smer bolj zasluži to ime – pojdite preverit pa sami 🙂 .

Z Gregom sva se za obisk Špika dogovarjala že v lanskem letu, vendar se je leto prehitro izteklo, da bi uresničila najine plane. Letos pa sva rekla, da ni več izgovorov :), zato sva v nedeljo odrinila navkreber in uresničila željo po osvojitvi Špika s severne strani. S plezanjem na Zeleno glavo sva pričela ob 5ih, nenavezana pa sva ostala do Dibonove police (v kolikor bi smer še kdaj ponavljal, bi se navezal 1 raztežaj pod Dibonovo polico). Od vrha Zelene glave do Dibonove police sva iskala najlažje prehode, ki te lepo pripeljejo do pričetka bolj resne plezarije. Tudi nad Dibono iščeš najlažje prehode, ves čas usmerjen rahlo proti levi, vse dokler ne trčiš na začetni del značilne zajede zgornjega dela smeri. Tu se stena za nekaj raztežajev postavi pokonci, plezanje pa je enostavno uživaško. Zajeda, hkrati pa tudi zahtevnost plezanja se zaključi s kaminom, po katerem izstopiš v lažji svet. Sledil je še prehod skozi okno in nekaj metrov poplezavanja do vrha, kamor sva prispela ob 14ih. Sledila je kratka pavza za malico, nato pa je sledil še doooolg in zelo vroč sestop v dolino. Presrečna sva v Kaplci spila še zasluženo pivo in izmenjala občutke o turi. Smer me je navdušila z zelo dobro skalo.

Uživala še namesto vas – Grega in Mark 😉