Za Akom

V soboto proti večeru se nas je pred Bivakom III zbralo 7 AOjevcev, ki nismo čisto verjeli vremenski napovedi. Namen smo imeli pogledati v kakšnem stanju je bivak in v nedeljo zarana kreniti v Jugovo.

Z bivakom je v grobem vse OK. V notranjosti bo potrebno pritrditi stranico zgornjega pograda in malček počistiti. Okolico pa bo potrebno temeljiteje urediti. Ograja je po večini polomljena, klopi so v slabem stanju ali pa so razpadle. Zato se je Andraž, ki je spreten z orodji za obdelovanje lesa javil, da bo izdelal “vrtno garnituro” kot se šika. Med peko klobas smo imeli še kup idej, a ker je zapisnikar zatajil, se vseh ne spomnim.

Jutranji pogled na Široko peč ni bil vzpodbuden, vrhovi so bili oviti v nizke oblake iz katerih je občasno kapljalo. Pa smo se zmenili, da gremo vsaj do treh macesnov. Prodišče je spodaj v položnem delu kopno, precej nizko se je priplazil tudi sneg, ki pa ni smučljiv, saj je ves razbit in posut s kamenjem. Pod macesni je strmejši del, ki ga bodo morebitni smučarji veseli še zasnežen (dol gledano prečka v desno, nato nazaj v levo). Po malici pri macesnih so nam kaplje in oblaki pomagali pri odločitvi kam naprej. Eni bi še šli navkreber, zmagal pa je predlog, da gremo k Lipovčevi speči klobase, ki so nam ostale sinoči. Jugova bo počakala, imamo pa razlog zakaj se vrniti čim preje. Upam, da nas bo takrat več.

Ob tabornem ognju uživali Raf, Metod, Marko, Andraž, Seba, Mitja, Mare.

Sardinija

Čez prvomajske praznike smo se Gregor, Sašo, Katarina, Rok, Nik in Luka odpravili na plezalni izlet na Sardinijo, kjer smo srečali še nekaj drugih naših članov in simpatizerjev. Mahnili smo jo kar s trajektom, plezati pa začeli praktično takoj po izkrcanju na severu otoka v oranžnem granitu, ki ga je narava izklesala v zanimive fantazijske oblike. Po uspešnem krstu smo se odpeljali proti letovišču Cala Gonone. Tam smo bili nastanjeni, pa tudi sicer je mestece polno plezalcev. V naslednjih dneh smo zlezli par dolgih smeri v bližini naselja, malo pofrikali, odpeljali pa smo se tudi dlje na jug, pogledat (in nekateri tudi preplezat) smer na zanimiv turn, ki štarta skoraj v morju. Zadnji dan je minil v znamenju dežja, tako da smo ga izkoristili za zganjanje turizma in vožnjo nazaj proti pristanišču. Pod črto – čista desetka.

Še enkrat Glinščica

V nedeljo sva s Saro zopet odšla v Glinščico. Nad Slavnikom so se že dopoldne grmadili nevihtni oblaki, nad Trstom je bilo nebo še vedro. Splezala sva Veliki raz 5c, 130m (La Grande). Klasična, večraztežajna smer slavnega Comicija je v devetih desetletjih, od kar je bila splezana (1928) pridobila že kar nekaj generacij svedrovcev, zagotovo pa je zato malo bolj zlizana. Kakorkoli, smer je lepa in varno preplezljiva. Kaj dosti se nisva obirala, saj je postajalo vedno bolj temno, grmelo je vedno bližje, a prve kaplje so naju ujele šele pri avtu.

Lovili sneg za Cmirom

Propadel nam je načrt za Oberlechnerspitze, saj cesta do jeza Kolbrein v dolini Malte še ni odprta (baje 11. t.m.). Odločili smo se za naše hribe kjer je potrebna zgodnja ura in ob 5.30 se dobimo v Mojstrani. Nekaj kasneje nas na izhodišču preseneti žalosten pogled na pobočja pod Nad kuhinjo špico – komaj še kakšen snežen jezik. Pa smo rekli kar bo pa bo, bomo pač malo nosili smuči, hoteli smo izkoristiti lep dan – zadnji teh prvomajskih praznikov.

Po dobri uri grizenja v breg, smo na mestu, kjer se odcepi pot na Požgano mlinarico nataknili smuči in do Begunjskih vratc je šlo brez problemov, le vedno toplejše sonce je pripomoglo k izdatnemu znojenju. Na sedlu smo se predali razgledom, mirnemu vremenu in kalorijam iz nahrbtnika. Po kakšni urici pa na smuči in naj se zabava prične. Na osojnih pobočjih odlično, kjer pa je sonce dobilo sneg bolj direktno, je pa že cukalo. Do mesta, kjer smo gorgrede natikali smuči, je bila res dobra smuka, nato smo parkrat sneli smuči in lovili jezike snega, kjer pa so bile smučke malo žalostne (pa mi tudi…) – po snegu je bilo močno “nasmeteno” s kamni vseh velikosti, ki so jih prispevale razdrapane stene Cmira. Prigoljufali smo se tako globoko v rušje, kjer je že pošteno dehtelo po poletju.

Po prihodu k avtomobilom pa je sledilo nekaj, česar si v visoki zimi ne moreš privoščiti. Prekurjenim stopalom je neznansko ugajala osvežitev v Bistrici, grlom pa malo kasneje osvežitev na Dovjem.

Uživali: Pero, Janž, Gorazd, Manca, Mare, Marko, Mitja, Raf

Krivo je vreme…

….da sva iz sobote na nedeljo, 28. na 29. aprila, sredi noči po končanem koncertu na Rijeki, pot nadaljevala južneje po drugo dozo užitkov in dokončati še neporavnane račune v steni iz preteklega tedna.

Pravzaprav ni bila le vremenska napoved vzrok, da naju je vleklo nazaj v Paklenico, ampak tudi pesem, ki nama je po koncertu še vedno zvenela v ušesih: »Geni, geni kameni,….«. Očitno drži: »S kim si, takav si…ali pa še hujši«.

Ker sva v apartma prispela šele, ko se je noč že krepko prevesila v jutro, sva si privoščila spanje do samoprebujanja.  Vsled tega in zavoljo načrtov, s plezanjem nisva pretiravala. Zlezla sva Gospodari kiše in Huga Wugo. Priznati sva si morala, da bova zalogo energije še krepko potrebovala naslednji dan, za dokončanje dolga v Anića kuku. 

Dobro, da sicer, z zgodnjim vstajanjem nimava težav in nama je pod Velebitaško smerjo uspelo priti prva in tudi prva zaključiti. Saj, ko sva, jaz s svinčenimi nogami, sestopala in se ozirala po smeri navzgor, opazila, da se obe navezi za nama še vedno spopadata s ključno dominantno lusko.

Skoraj polovico smeri sva poznala že iz preteklega obiska in tako sva vedela, da je v prvem raztežaju nekoga zamikal ušes zadnjega svedrovca. Ker je svedrovec brez ušesa kot »maslina bez ulja«, se je Božo že doma odločil, da manjkajoči del nadomesti z novim. No, ne čisto novim.

Do že prej omenjene ključne luske, sem si med plezanjem veselo požvižgavala del koncertne pesmi:  »… ajde desno, do velike stjene, gorske vile, če te poslati do mene«

Ni mi treba vsega verjeti, ker žvižgati sploh ne znam. Res pa je, da sem ta verz v sebi brundala.  Seveda me gorske vile ob luski niso pričakale. Zato pa me je toliko bolj razveselila ob njej  viseča gurtna. Hitro sem ugotovila, da se prosto ne bom mogla spraviti čez in sem jo z veseljem zgrabila med pest. Z nekaj slabe vesti, a s privarčevanimi močmi in časom, sva čez naslednjih nekaj raztežajev tako lažje spravila 100 let. 

Preostala dva dneva sva že tradicionalno zopet splezala Armadilona in končno originalno varianto Centralnega kamina. Previsni kamin v njem je prav prisrčen, če prvi v navezi ugotovi in ti potem zaupa skrivnost skritih »šalc« v desnem delu in se potem lahko iz razkoraka veselo »poročkaš«.

Za dopoldan pred odhodom  domov, sva se raztegnila še v Dreaming the lost friend.

Nisva pa samo plezala. Seveda, sva počela še kaj drugega, kar sodi zraven, ko si brez vsakdanjih obveznosti .  Ob srečanju s plezalnimi kolegi, smo se nasmejali »štorijam« iz preteklosti, skupaj reševali nagajive štrike in kot znamo plezalci biti »kunštno« komentirali plezanje v sandalah, plezalkine čez celo rit strgane pajkice, do komolcev na debelo z magnezijem pobeljene roke, psa s kastanjetami v gobčku,…..  Škoda,da se nisva mogla uskladiti s terminom udeležencev našega ferajna.

 Ob povratku  mi je v ušesih zopet zvenela pesem: »Geni, geni kameni,…..ka na svili«.  Razen veliko vas, ki to berete, ostali ne bodo razumeli, da se v skali lahko počutiš kot na svili. S to razliko, da ko prideš iz skalne svile, stopala komaj čakajo, da jih rešiš iz oklepa plezalnikov.  Pa kaj potem, če imamo popraskane roke in noge. Pa kaj potem, če pridobimo naravne tatuje. Ti vsaj izginejo, še predno se jih naveličaš.