Bevanda

Užejajo človeka te, za sredino oktobra visoke temperature. Na primorskem, bi žejo pogasili s kozarcem bevande, s Sebo pa sva se odločila, da si bova privoščila tisto na 2100 metrih nadmorske.

Stenca tam pod Bovškim Gamsovcem je res “cortkana”, zato sva si dostop, prav tako kot zadnjič, lepo prepolovila s spanjem v bivaku pod Luknjo. Jutro toplo, no toplo, okoli 5 stopinj, a čisto brezvetrje. Za razliko od julija, ko sva bila tu, pa je jesen že poskrbela za redkejše pričeske okoliškega bukovja. In prizor zjutraj je bil veličasten, po Tominškovi, čez Prag in proti Luknji, sva lahko štela naglavne svetilke in prsti obeh rok bi bili premalo, toliko snopov je imelo le en cilj. Sva bila, kar malo vesela, da sva za razliko od večine na Luknji zavila desno v bolj tihe konce.

Zgodnje vstajanje ni bilo brez razloga, saj sva vedela, da si žeje po skali ne bova potešila le s kratko bevando, ki je vsaj meni s tistim 6- buhteljčkom pošteno pretresla nadlahti. Plan je že v štartu predvideval še ponovitev  julijskega zasilnega izhoda. In sva tudi ga, z enim velikim užitkom. Ko sva se še drugič vračala proti amfiteatru pod južno steno Gamsovca, sva se se v nekem trenutku odločila, da greva še enkrat, ne navrtan Requiem…šalim se. Nedeljskih tristo metrov nama je bilo dovolj, sva pa opazila, da je Requiem opremljen s svedrovci. Zatorej nasvidenje drugo leto, čeprav bo potrebno jesti dovolj žgancev, 7- me vseeno navda s strahospoštovanjem.

Grandes Jorasses – Walkerjev steber

V soboto 14.10 sva se z Žigom Oražmom(AO Kamink) odpravila na tri dnevno avanturo. Zaradi mraza in mestoma nepredelanega snega sva napredovala počasi, vendar večjih težav ni bilo. Po mrzli noči preživeti na polički veliki za en manjši zvezek, se odpraviva vrhu na proti. Po celodnevnem plezanju(23 ur) ga doseževa. Končno dovolj prostora za dva človeka! Plezala sva večino s cepini in derezami. Žiga je za dva raztežaja dereze zamenjal za plezalke. Sledil je kar zahteven in nevaren sestop in sprehod do Courmayeur-ja. Na koncu sva bila kar utrujena, saj sva poleg vsega prvi dan iz Chamonixs-a dostopila peš(1800 višincev). Slike in več stavkov najdete v Žigovi objavi: http://www.aokamnik.si/clanki.php?pid=751

Trikotnik: Knin-Drniš-Vrlika

Dolgo načrtovana tura – obisk tega območja nama je uspel letos med 21. In 25. 9. V plezalskem smislu je tam možnosti na pretek, vendar ti kar hitro  zmanjka časa.

V Dinarskem vrhu Ošljak, visokem1706 m se je  v JZ steni plezalo že l. 1936. Danes premore kar nekaj smeri dolžine do 700 metrov.  V bližini je tudi najvišji vrh Dinare, Troglav 1913 m, v katerem se je v SV steni preplezanih več smeri. Tega območja nisva obiskala, zaradi dolgega dostopa in sestopa in relativno visokih temperatur.  Pa tudi Lidijin prstek še ni bil povsem nared.

Nad Drnišem je gora Promina, ki v svojih Crvenih gredah krije kar nekaj potenciala za krajše smeri. Lokalci naj bi tam nekaj že plezali, vendar o tem nimam konkretnih informacij. V kanjonu reke Čikole, (izvira v Čavoglavah), ki se začenja v Drnišu in je globok do 130 m, je v steni Osoje novejše plezališče z veliko smermi. Stena je obrnjena na J-JV in je bolj primerna za manj vroče dni. Nad plezališčem poteka adrenalinska rekreacija Zip Line v dolžini 1400m. Malo nižje po kanjonu sva v steni Orlovače splezala Mašino smer,(Turšič-Mihev) IV, 140m. Pod smer nisva dostopila po rampi levo gor, temveč sva po svoje vstopila direktno iz melišča in se v enem raztežaju IV stopnje priključila originalni smeri.

Iz najinega apartmaja v idilični vasici Siverić se je čez Petrovo polje lepo videl Veliki Kozjak.  Najin cilj je bil je bil njegov najvišji vrh Kijevski Bat 1207 m, oziroma  njegova 150 metrska na vzhod obrnjena stena. Lepo je vidna iz DC Vrlika – Knin. Nameravala sva splezat nekaj prvenstvenega, vendar bližje, ko sva bila steni, bolj pokonci se je postavljala. Prehodila sva celotno vznožje, vendar kakšne prijazne in nama zanimive alpinistične linije nisva našla. Tudi sledi drugih plezalcev ni bilo. Desni del stene je previsen in obilen z luknjami, v katerih gnezdijo ptiči. Mogoče bi lahko v levem delu stene z nekakšnimi kaskadami »posilila« linijo, a sva že bila preutrujena.  Stena je izredno neprijazna do premičnih varoval, mogoče se je bodo nekoč lotili »borerji«, pa tudi to nisem prepričan, saj je v gozdu pod steno urejeno lovišče srn, jelenov in muflonov. Najine želje po prvenstveni smeri so se tako razblinile in sva nekako priznala poraz, če je to sploh poraz? Pod steno sva postavil  nekaj možicljev ter se po  divjem in kosmatem žlebu povzpela na vrh Kijevskega Bata.

Obiskala sva tudi manjše športno plezališče v Vrliki, ki se nahaja za trdnjavo Prozor in premore 15 smeri različnih težavnosti. Mnenja sva,da skala ni najboljša, varujoči je vseskozi v zelo izpostavljenem položaju, pa tudi smeri so »čudne,….. vsaj za naju.

Na kocu najinega bivanja v Siveriću,  naju je tudi dež ravno ob pravem trenutku prisilil k počitku in naju pospremil proti jugu Dalmacije. Tam sva se na najinem »gartenlu« prepričala o letošnjem pridelku oljk in  jih pripravila na novembrsko olibero. En dan sva si še utrgala za smer Rambo, 6a, 230m, v Omiškem Ilincu in jo uživaško splezala.  

 

 

Teden Paklenice, brez vpetega svedra

V okviru izmenjave Eramus+ v kateri sodeluje tudi PZS smo z ekipo 10 perspektivcev obiskali vsem znano Paklenico. Normalno objave iz Paklenice ne bi delal, vendar je bila zame tokrat popolnoma alpinistično obarvana. Na vrv sem se navezal z soreprezentantom Žigom Oražmom (AO Kamnik). Zlizana skala nasvedranih smeri nama res ne diši, pa še gneča je povsod, zato sva se odločila, da plezava samo klasične smeri oz. smeri brez svedrov. V petih dneh sva sva preplezala štiri precej težke in resne smeri. Pod vse smeri je podpisan Franček, pod zadnjo pa matičar Marinčič. Splezala sva smeri: Polumjesac VIII-, 250m | Čarovnica VIII, 300m | Vražja simfonija VIII, 300m in Feferon VIII+, 120m. Najtežja in najresnejša od teh smeri je sigurno Čarovnica. Smer v detajlu poteka čez krušljivo rumeno skalo z bolj slabim varovanjem, nato pa te čaka še 50m plezanja do VII – VIII stopnje z boljšim varovanjem. Tudi do vrha smer ni poceni. Raztežaji so ocenjeni s 4c, realne ocene pa se gibljejo okoli dobre šestice. Ostale smeri so manj resne, kar se tiče skale, varovanja in ocen. Smer Vražja simfonija smo plezali v tri, z Borom Levičnikom (AO Matica). Najlepša izmed naštetih se nama je zdela smer Feferon. Dva (izmed štirih) težka raztežaja(VIII+ in VIII-) sta res odlična. V drugem sicer fiksnega varovanja ni, ampak je pa veliko dobrih oprimkov, tako da se da uporabljati frende in jebice. Prvi dan zaradi dežja, plezanje ni bilo mogoče, zato smo plezali v plezališču Vranjača, kjer se smeri začnejo pri 6b. Zares dobro izkoriščen teden z našpičenimi perspektivci.

Bonattijeva zgodba – triller na K2

Pred časom sem pripravil, sedaj pa objavljam link na nov prispevek (v angl.) – pregled dogajanja na K2 (1954), ko je moral Bonatti bivakirati nad 8000 metri. Nič kriv in kasneje celo obtožen za samovoljo in slavoljubje.

Bere se res kot triler in kaže na slabo stran alpinistov pri doseganju cilja in slave. Za vsako ceno…

http://www.summitpost.org/bonatti-and-the-ghosts-of-k2/956911