Kilnprein

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.

Ojstrc – Hochobir

Po sobotni vodni avanturi, kjer smo vsak na svojem koncu iskali sneg, smo si za nedeljo zaželeli nekaj puhastega pod smučmi. Zato smo tako kot zadnja leta, v kriznih trenutkih prepustili odločitev Petru in se nismo preveč obremenjevali, v katero smer bomo šli in kdo se nam bo pridružil.

Ob sedmih zjutraj smo se pred ferajnom zbrali Nanika, Peter, Janž in Aljoša. Po kratki debati smo se strinjali, da gremo pogledat na Obirsko, kjer je po napovedih zapadlo največ snega. Cilj ture je bila 2139 m visoka gora Ojstrc oziroma Hochobir.

Okoli devete ure smo prispeli na parkirišče nad obirsko faro, kjer smo srečali tri člane Alpinističnega odseka Varaždin, ki so enako kot mi vse upe položili v goro, do vrha katere nas je ločilo slabih 1300 višincev in dobrih 10 kilometrov.

Cesta, ki pelje na Obir je bila zjutraj ralho zasnežena, le eno vozilo je kljub prepovedi peljalo do Obiralmhütte in nam tako deloma olajšalo pot navzgor. Po dveh urah in pol hoje, smo prispeli do Kapelške koče, kjer smo naredili krajši okrepčilni postanek, spregovorili nekaj besed s kolegi iz Hrvaške in skupaj nadaljevali pot proti vrhu, ki pa se je med tem ovil v oblake, iz katerih je začelo snežiti. Slabih 300 višincev so bile razmere še lepe in prijazne, nato pa smo prišli do točke, ko so veter, megla in sneg tako zmanjšali vidljivost, da smo lahko cilj dosegli samo skupaj in s pomočjo GPS navigacije, ki nam je pomagala tudi pri spustu, saj je veter naše sledi sproti odnašal.

Ko smo prišli iz megle, smo do koče lahko uživali v novozapadlem pršiču in naredili nekaj lepih zavojev med smrekami ter čez planino do koče, od tam pa po cesti do izhodišča.

Turo smo skupaj s postanki opravili v šestih urah, in ker na turo nismo šli zato da bi shujšali, smo si pri zelo gostoljubnih in prijaznih domačinih Železne Kaple v Tržni gostilni privoščili okusno večerjo in zelo dobro pivo.

Zagotovo v te kraje še pridemo!

Klemen Volontar (1962 – 2022)

Z žalostjo sporočamo da je po kratki in hudi bolezni umrl naš član Klemen Volontar. Kot gorski reševalec, inštruktor, vodnik lavinskega psa, alpinist, alpinistični inštruktor, planinski vodnik PZS, planinski vodnik z mednarodno licenco, predavatelj, strokovnjak za sneg in plazove, dolgoletni predsednik komisije za reševanje izpod plazov pri GRZS, član AO Jesenice, član postaje GRS Jesenice in član Planinskega društva Jesenice je povsod pustil močan pečat.

“Joža, požen, drva pri Bivaku Za Akom so pripravljena!”

V nedeljo, 6. 11. 2022 smo opravili prvo turo z našimi novopečenimi tečajniki. Spoznavna tura AO Jesenice postaja že tradicionalna, saj smo svoja kolena zagrizli do Bivaka Za Akom, kjer smo s preostalimi udeleženci opravili še delovno akcijo.

Najbolj močni in spretni člani našega ferajna so prijeli za sekire in pričeli sekati drva, saj se je kup čez poletje kar precej zmanjšal. Spet drugi so tekali naokrog in pobirali drva povsod, kamor so letela. Tretji so prijeli za žago in v ritmu žagali debelo hlodovino in veje. Četrti, najbolj pomembni, pa so poskrbeli za ogenj in kulinarični presežek klobas in tekočih napitkov. Za delavce se takšna malica spodobi!

Večjih težav nismo pridelali, smo se pa vsekakor dodobra ogreli in okolico, za obiskovalce, naredili prehodno in čisto. V bivak smo spustili nekaj zraka in na svežem zraku in sončku, ki nas je ogreval dobrih 20 minut, prezračili odeje.

Po opravljenem delu smo sklenili, da ture tako zlahka ne bomo zaključili, zato smo naredili še kratek obisk na Rutarski Vršič, do parkirišča pa smo se vrnili po orientacijsko zahtevni poti čez Zagon. Izjemna pohvala vsem udeležencem, ki so pomagali pri delovni akciji, predvsem pa pohvala tečajnikom, ki so navdušili s svojo kondicijsko pripravljenostjo in zmožnostjo premagovanja tudi težjih delov poti – vsekakor ste se odločili pravilno, da se nam pridružite!

SPIGOLO DEL GLEMINE

Napisala: Renata

Izpred leškega Lidla proti Italiji, naprej do Furlanije, smo se v ponedeljek po dobri uri in pol vožnje pripeljali v simpatično mestece Gemono. Do stene nas je ločilo cca 15 minut hoje, najprej skozi mesto, nato po uhojeni poti za katedralo Gemona del Friuli.

Spigolo Ovest (250 m) je smer v Monte Glemine, ki med Furlani predstavlja nekakšen uvod v alpinizem. Za Furlane velja, da ne moreš biti »pravi Furlan«, če se tako ali drugače ne povzpneš na Glemine.

Zaradi nizke nadmorske višine je plezanje mogoče čez celo leto. Smer poteka po skalnem pasu (skala: generalmente buona) sredi gostega rastlinja, ki pa sploh ni moteče. Sidrišča so urejena, opremljenost smeri pa je skopa, najde se kak svedrovec in klin. »Normalka« je ocenjena s III do IV+, za popestritev plezanja in orientacije pa obstajata pa še lažja (III+) in težja (V) varianta.

V navezi smo bili trije – Raf je vso zadevo vodil, zadaj sva uživali Maja in Renata. Ob vstopu je bila smer še v senci, temperature še normalne. Bolj, ko smo se bližali vrhu, bolj nas peklo sonce.

Sledil je hiter sestop po uhojeni mestoma z vrvjo zavarovani poti in – ja – ostalo nam je še toliko časa, da smo spili, kar nam po turi pripada.

Hvala Maji in Rafu.