Steber ob Kamenkovem kaminu

Kljub petkovem dežju smo v soboto šli z Marušo in Nejcem poskusit s srečo, če se je skala že posušila. Celotna smer je bila suha in skala solidna, tako da smo brez večjih težav poplezali do vrha – luštna smer za po šihtu. Levo od smeri smo videli čisto nove svedrovce, gre za novo navrtano smer Violinica – jo bo treba probat!

Rosskofel

Po vplezavanju v Dolomitih (bo baje Matevž napisal prispevek), smo se danes z Neli in Majo Lobnik v iskanju suhe skale odpeljali v Karnijce. Naš cilj je bila sicer Lomastijeva smer v vzhodni steni Rosskofla (Cavallo di Pontebba). Ob prihodu na parkirišče in pogledu na mokre stene si nismo mislili da bomo sploh kaj plezali, vendar je sonce steno sproti sušilo.

Žal pa sta bila v izbrani smeri že dva ne preveč hitra italijana, zato smo se odločili za sosednjo Viaggio ad Uqbar, ki poteka po počeh in ploščah malo bolj levo.

Prvi cug je bil še malo vlažen, nato pa je bilo že vse suho. Smer odlikuje odlična skala in zračni prehodi. Sploh najtežji (VII-, 45m) je odličen, gre za prečko v strmi plošči. Varovanja je za vplezane dovolj, če bi pa plezali na začetku sezone bi se pa verjetno malo bolj tresel.

Ker je bila proti vrhu Neli že malo utrujena, smo zadnja dva raztežaja plezali po lažji smeri Guerrino di Marco (kasneje sem prebral da je to klasična povezava). Strmina stene pa kljub lažjim ocena ne popušča do izstopne rampe.

Steno priporočam vsem vplezanim, ki si želijo dobre skale in kratkega dostopa ter sestopa.

Sestop je dokaj kratek in udoben po ferati Contin.

Hudičev steber v Prisanku

V torek 21.7.2020 sva se s Prezlam dpravila v še eno od smeri, katero imam ugledano že od tečajniških dni. Ob pol šetih parkirava avto in zarineva po Hanzovi poti proti stebru. Pod vstopom v smer se nahaja snežišče, katerega prebrodiva brez večjih problemov, nato hitro smukneva v zgornjo špaltno in že plezava na prvi štant, na polici nekaj metrov nad tlemi.

Prvih 5 cugov je res lepih. Dobra razgibana plezarija, tudi skala drži. Nato sledi kar nekaj cugov lahke plezarije po šodru, zadnja tretjina smeri pa se ponovno postavi pokonc, izstop pa je še posebej zanimiv. Dan je bil lep in domov se nama ni mudilo, dokler nisva bila že na pol poti navzdol ko se je naenkrat pooblačilo in če bi bila le 2 minuti kasneje pri avtu kot drugače bi naja napralo kot mačka 🙂

Z orientacijo nisva imela težav, vendar ima velike zasluge za to avstrijska skica (plezanje.net) katera res nazorno pokaže vse kar je treba vedeti.

Nova smer: Velika Mojstrovka S stena, Človek ne jezi se

Približno mesec dni nazaj, ko sva z Borom Levičnikom (AO Matica) v S steni Velike Mojstrovke plezala smer Žica v uč, sva opazila možnost nove linije levo od te smeri. Skala se v tem predelu postavi zelo pokonci, kar je vlilo precejšno mero dvoma glede prehodov čez nekoliko previsen pas stene. V nedeljo 19.7, se je vreme končno malo ustalilo in Bor predlaga plezanje pred mesecem dni nagledane nove smeri. Sam sem s težavo sprejel predlog, ker sem imel občutek, da bova šla v steno zaradi prevelikih težav, samo obrnit. Po plezanju prvih štirih raztežajev, je bilo jasno, da so v tej liniji poskusili že večkrat. Našla sva namreč en klin z vrvico in dva že izdelana sidrišča za spust. Poleg tega je približno 30 m desno visela vrv, ki je bila pripeta v fiksno točno. Vsi najdeni klini so samo še potrdili dejstvo, da v previsnem pasu stene najverjetneje ni prehoda. Izkazalo se je, da predhodniki zgleda niso dovolj časa opazovali stene, da bi nekoliko desno odkrili tanko zajedico, ki se vije proti desni (VII-). Kljub temu, da je skala popolnoma rumena in spominja na podrtijo, je v tem delu zelo dobra. Zajeda se konča v monolitni plati, ki te pripelje na široko polico. Od tu nama je čez previsen pas manjkalo samo še kakih 40 m, možnosti za napredovanje, pa ni bilo ravno veliko. Odločim se, da zarinem naravnost navzgor v poč, kjer je izgledalo, da bo nekaj varovanja in oprimkov (VIII-). Izkazalo se je, da se poč s popuščanjem naklonine konča in se prelevi v plato, ki je na prvi pogled popolnoma gladka. Ob drugem pogledu najdem nekaj dobrih oprimkov, zabijem par slabih klinov in zarinem čez do majhne police. Tako je bila uganka na pogled nemogočega dela stene rešena. Do vrha težave ne presegajo šeste stopnje, skala pa je z izjemo kamina, izredno kompaktna s solidnimi možnostmi za varovanje.

PRV:
Velika Mojstrovka, S stena
Človek ne jezi se, 500 m, VIII-/VI, 10h
Bor Levičnik, Matija Volontar
19.7.2020

Pocarska

Pa sem končno tudi jaz pocala v Pocarski. Ker naj bi bila primerna za začetnike, je bila že lep čas tudi na mojem seznamu. Z Gregom sva se s težkim korakom zagnala proti vstopu, ker pa je bila ena naveza že na vstopu v Pstuha, sva se odločila za Pocarsko. Počasi sva se zagnala v skalo, previdno preizkusila vse oprimke in pazila, da ne pošljeva kakšnega kamna v dolino. Plezala sva izmenično, brez težav splezala težji del smeri, ves čas pa pogledovala v nebo, saj v teh dneh res ne veš, kdaj bodo popustili oblaki. Sama smer je bila lepo sledljiva, rdeči svedrovci so res dobro vidni. Najbolj me je razveselil zadnji raztežaj, to je bilo nekaj za mojo dušo. Na vrhu pa so naju pozdravile tudi planike ter prve kaplje dežja. Hitro sva pospravila opremo in odšla na zasluženo kosilo.