Pred napovedano otoplitvijo smo se v soboto odločili, da se zapeljemo še skozi Jalovčev ozebnik in naredimo nekaj zavojev s smučmi po trdi podlagi.
Z Jesenic smo se proti Planici odpeljali Aljoša, Nanika, Doroteja, Aleksandra in Matej, v Tamarju pa se nam je pridružil še Tin. Po slabih dveh urah hoje smo bili pod balvanom, kjer sta se Matej in Aleksandra priključila četici Avstrijcev na Kotovo sedlo, z Naniko in Dorotejo pa smo nadaljevali do balvana, kjer smo se preoblekli in sledili lepo speljanim stopinjam, ki so letos umaknjene od vpadnice in smučarske špure.
Razvodnico pod Jalovcem smo dosegli v dobrih štirih urah in se v zavetju na sončku pogreli ter pripravili na spust. Tin je medtem že drugič ta dan opravil z vzponom skozi ozebnik in se nam je pridružil pri spustu. Z navdušenjem je pokazal kako se najlažje in najbolj varno smuča v strmini tako, da sta tudi Nanika in Doroteja z minimalnim abručanjem opravili spust.
Sneg v kuluarju je bil kljub otoplitvi še vedno grifig in trd. Med smučanjem je sicer nastajalo malo moke, ki pa je celo pomagala pri smučanju. Največji problem je bil le pod vrhom, kjer so nastale grbine, širine pa je bilo za naše znanje dovolj. V desnem žlebu je bilo 5cm klože na nesprijetem, sipkem snegu tako, da sva se s Tinom odločila, da se vrneva v normalko in skupaj smo prismučali do izstopa pod ozebnikom.
Matej in Aleksandra pa sta imela na Kotovem sedlu precej mešane razmere; skorja, grifig sneg in tudi trdo kložo, a sta vseeno suvereno, še pred nami prišla v dolino.
Smučine okoli Jalovca so bile letos kljub vetru in manjšim količinam snega vrhunske. Kaj se bo dogajalo v naslednjih dneh pa je odvisno od temperatur in vremena.
Obvezne analize seveda tudi tokrat nismo zanemarili in smo jo za vsak slučaj opravili kar dvakrat.
Fajn je blo 🙂
