Prejšnji vikend sem se udeležila zimskega tabora KA pod Raduho, kjer nas je dvajset udeležencev in sedem inštruktorjev ovila nepozabna izkušnja.
Vse se je začelo v četrtek, ko smo se v popoldanskih urah podali do koče na Grohotu. Ker pa seveda ni pravih dogodivščin brez popestritve, nas je že na parkirišču pričakal dež, ki je poskrbel da smo premočeni, blatni ali vsaj z napito opremo prispeli do koče. A že ob vstopu sta nam topel sprejem, odlična večerja ter poln hladilnik hitro preusmerila pozornost, in že smo nadobudno spremljali predavanje Andreja Ježa in njegove alpske trilogije ter odprave v Peru.
Polni zagona smo petek preživeli v obliki skupinske ture, kjer smo ponovili ustavljanje s cepinom ter po parih potrenirali gibanje zimske naveze vse od vznožja snežišča Male Raduhe do Durc. Večer pa nam je popestril Janez Toni, s predavanjem o zimskih nevarnostih v gorah.
Čez vikend nas je čakal osrednji del tabora – plezanje smeri v Lanežu. Na edinstven način smo se mlajši tečajniki in pripravniki razdelili v naveze, ter se praviloma samostojno podali v bolj ali manj zahtevne smeri. Vsako navezo pa so spremljali inštruktorji, ki so nam dopolnjevali znanja, predajali predloge ter delili svoje dragocene izkušnje. Tako smo se skupaj podali čez razne skalne skoke, premišljeno nameščali varovala ter nadgrajevali svoja predznanja. V preostanku dneva smo ponovili še spust po snežni gobi, opravili lavinsko delavnico in si večer popestrili z bivakiranjem na prostem.
Sama sem se tako v soboto, skupaj z Janom (AO Železničar), podala v Mišino grapo (III+, 30°-40°, 125m, desna varianta), ki so jo, zaradi popoldanskih ur spremljale že zelo južne razmere. Le-tem pa ni manjkal tudi kratek skalni skok, babje pšeno na vrhu smeri ter povratek v mraku.
V nedeljo nas je bilo večino udeležencev (kljub 15-20cm svežega snega in bivakiranju v snežnih luknjah) tako zagretih, da smo opravili še dodaten vzpon. Tokrat sva v navezi s Špelo (AO Rašica) izkoristili gazo preostalih udeležencev in zakorakali porti Butalski grapi (III, 30°-55°, 145m). Dokaj nezahtevno smer je tokrat popestril svež sneg in led, ki je na določenih delih dobro zalil skalo in popestril izdelavo sidrišč. Je pa tokrat treba tudi priznati, da štirje dnevi v mokrih čevljih niso tako mali zalogaj, sploh za tiste katerim mraz pride hitreje pod kožo. A vendar trmi in močni želji kdaj res ni para.
Vtis: Na tabor sem prišla brez pričakovanj, odšla pa z izjemno širino znanj, dodatne zagnanosti ter nasvetov, ki bodo zagotovo del vseh mojih nadaljnjih vzponov. Super družba, veliko novih izkušenj, ter pohvale vredni inštruktorji, ki so poskrbeli za pester program in super izvedbo. Res toplo priporočam.
Hvala Teja za popoln zapis tabora. Me veseli, da si uživala in da mlajši lepo napredujete v izkušnjah.