Avtor: Teja Koren

Vremenska napoved za nedeljo je klicala po daljši smeri, nekje v severni steni.

Z Jakobom (AO Kranj) sva imela že nekaj časa ogledano steno Velikega Špičja, natančneje Centralni steber. In ko sva ugotovila, da noben izmed naju še nima jasno začrtanih planov za nedeljo, ni bilo več nobenih vprašanj, le še debata o tem, kako zgodaj želiva biti pod steno.

Ob osmih zjutraj sva prispela na vrh melišča pod gruščnato glavo, kjer sva nenavezana začela z lažjim poplezavanjem. Najprej v desno, nato v levo, vmes pa malo naokoli, po sistemu različnih polic – vse dokler nisva zagledala možica, ki označuje začetek stebra. Tukaj se naveževa in začneva s plezanjem.

Prvi raztežaj grebena je ponujal odlično skalo, a ko Jakob pripleza do mene, nama “jinksne smer” s komentarjem, da če bo taka skala do vrha, bo tole kr vrhunsko. No, pa so se začele kazati značilnosti julijske klasike.

Smer te, po približno petih raztežajih plezanja po grebenu, pripelje do izrazito navpičnega stebra “markiranega” z velikim odlomom. Na tem mestu prečiš v desno, po drobljivi polici, do kamina. Po njem se povzpneš tik do konca, nato pa pod previsom izstopiš levo na veliko polico. No, meni malo ljubša varianta je bila, da sem iz kamina v levo izstopila že nekje 5m nižje. Tu je prav tako ena polička, ki po nekaj metrih prečenja ponuja zelo lep prehod višje na prej omenjeno polico.

Smer se nato znova nadaljuje po stebru, ki pa ima tokrat obliko bolj gladkega trebuščka. Tukaj sta po opisih na voljo dve varianti smeri – direktno gor, ali pa čisto malo navzgor, nato pa po levi strani v zajedo do pomola. Slednjo možnost sva izbrala midva.

Na tem mestu sva se odločila narediti krajšo (sendvič) pavzo – sama pa sem začela preštevati kline, na katere sva naletela v smeri. Do te točke jih je bilo namreč že kar 39. Presenetljivo veliko?

Zgornji del smeri zaznamuje velika zajeda – a najlepši (in tudi najbolj ključen) je zadnji del zajede, ki kar malo popestri s plezanjem. Ta raztežaj te nato tik ob stiku s previsom “prisili”, da po vseh štirih izstopiš na polico, ki te pripelje do naravnega okna. Ta del smeri v nulo opiše Jakobov komentar, ko pokuka izza roba police: “Celo smer sva plezala zato, da se zdaj plaziva”. Ampak je res pristna izkušnja!

Ko si enkrat pred oknom, te čaka le še zadnji izziv – smer se namreč nadaljuje naravnost navzgor, in ker je prvi meter smeri spodrezan, moraš izvesti “horuk gib”. A grifi so, nadaljevanje smeri pa je tudi enostavno, le skala se postopoma spremeni v skrotje, ki te pripelje na vrh Velikega Špičja.

Kot celota res lepa smer, logična linija, večinoma lepo poplezavanje in za piko na i še dve zelo slikoviti polici vmes. Le pri kakovosti skale je treba biti malo pozoren, sploh na določenih mestih.

Edina slabost je, če v smer vstopiš z željo po zabijanju klinov. V smeri sva namreč naštela (najmanj) 52 klinov. Najde pa se tudi precej možnosti za vstavljanje metuljev.

Sledil je še dolg sestop v dolino. Odločila sva se namreč za prečenje grebena do Prehodavcev, nato pa nadaljevala po mulatjeri do pastirske koče Trebiški dol, kjer se odcepi zelo zaraščena pot. Po njej se dobesedno prebijaš skozi borovce in iščeš sledove poti. Pot se izboljša šele v zadnjem delu, kjer se po melišču povzpneš na sedlo Čez Drt. Od tam te končno spet čaka bolj uhojena pot. Za celoten sestop z vrha Špičja do avta sva potrebovala šest ur.

Povod: Valais gorovje – dobra vremenska napoved in hiter klic: “Ej, v Almagellerhütte imajo lih še dve mesti, a greva?”

In tako sva se v petek po službi z Jakobom (AO Kranj) odpravila proti švicarskim Alpam. Natančneje v Saas-Almagell, od koder sva krenila do izhodišča najine ture – Almagellerhütte (2894 m).

Soboto sva namenila uživanju v razgledih na okoliške 4.000-ake, aklimatizaciji in plezanju v Dri Hörnli, ki se nahaja le pet minut vstran od koče (link: topo smeri).

Naslednje jutro naju je čakal zgodnji start, proti Rottalhorn grebenu. Približno na 3.300 metrih nadmorske višine se je začel plezalni vstop na greben, ki je celo navrtan. Sledilo pa je razgibano grebensko prečenje (II-III) in cca. 200 višinskih metrov pod vrhom še ledeniško prečenje do vrha Weissmiesa (4.013 m).

Vzpon sva zaključila s sestopom po normalni poti mimo Zwischbergenpassa in z mislijo, da naju čaka še 8-urna vožnja do doma. A kaj zato – res se je splačalo.

Skratka super tura, čudoviti razgledi in top razmere. Priporočava!

Vremenska napoved za Slovenijo, z nizkimi temperaturami in obilnimi padavinami, ni bila preveč mikavna. Zato sva se z Jakobom (AO Kranj) odločila, da raje izkoristiva poceni letalske karte do Grčije.

Najin prvi cilj je bil Olimp, ki je znan po treh glavnih vrhovih. Za vzpon sva si, zaradi impresivne stene, izbrala vrh Stefani po smeri Comici-Esher (IV-, 200 m), ki velja za prvo znano plezalno smer v Grčiji. Res lepi konci, a potrebno je opozoriti, da je kakovost skale precej krušljiva.

Zamikala pa naju je tudi priljubljena plezalna destinacija – Mateora. Znameniti konglomeratski stolpi v osrčju Grčije, znani po “luftig” varovanju, z majhno možnostjo vstavljanja dodatnih varoval. No, razen če imaš srečo, da gurtno oviješ okoli kakšnega kamna, ki “štrli” iz skale. Ta čar plezanja sva izkusila na JZ grebenu stolpa Ambaria (V, 150 m). V vasici pa sva spoznala še domačina in avtorja plezalnih vodničkov za Meteoro, ki je z veseljem delil več informacij o sami lokaciji. Sam namreč skrbi za zbiranje podatkov o vseh novih smereh, ki jih je skupno že več kot tisoč.

V soboto sva se z Gregom odpravila proti severni steni Velike Mojstrovke. Hiter korak naju na srečo pripelje pod prazno steno, in že spogledujeva s previsom, ki smer začini že v prvem raztežaju. Sicer luštn detajl, a vendar moram priznat, da brez rokavic, ki so me pričakale ob prihodu na prvi štant, verjetno še en čas ne bi bila ogreta. Sledi zanimivo plezanje po kaminih in zajedah, ki pa zaradi skromne opremljenosti lahko predstavlja manjši izziv z orientacijo.

Prvi del smeri zaključiva s prečenjem police, ki pripelje do šodraste kotanje. Od tam pa začneva prehod do belih plošč. Po treh štantih (morda že čist malo preveč levo) se že skoraj vprašava, če sva še na pravi poti. A nato le naletiva na naslednji klin, in se končno znajdeva na bolj jasni liniji, ki poteka naravnost čez strme plošče. Res čudovita plezarija se po dveh raztežajih zaključi tik ob luski pod streho. Od tam naju čaka še prečka v levo, ki postopoma preide v širšo polico. Le tej slediva vse okoli strmega stebra, kjer naju čaka le še izstopni raztežaj po razčlenjenem žlebu.

Hvala Gregu za predlog in pa za rokavice, ki so bile kar ključnega pomena.

V petek smo se tečajniki in mlajši pripravniki skupaj z alpinističnimi inštruktorji odpravili na Kamniško sedlo. Namen tabora je bil predvsem pridobivanje izkušenj v klasičnih smereh, nameščanje varoval, zabijanje klinov ter odkrivanje sten Brane in Planjave.

Prvotna vremenska napoved je kazala na nestabilen vikend, vendar se nam je nasmehnila sreča. Kljub temu da smo se vsako jutro zbujali v megli in gostih oblakih, je vreme zdržalo skoraj do konca.

Sama sem se prvi dan skupaj z Rokom (AO Celje Matica) in inštruktorjem Matejem (AO TAM) podala v Smer Y v Planjavi (III/II-III, 155 m), ker smo hitro ugotovili, da kak Jeseničan več ne bi bil zgrešen. Po splezani smeri nas je čakalo par abzajlov ter sestop po gamsji stezici. Zaradi napovedane večerne fronte pa smo se hitro odločili, da bomo namesto dveh splezanih smeri raje dodatno povadili štante. Še sreča, kajti kmalu po vrnitvi v kočo je začelo deževati.

Ob pregledu napovedi za nedeljo smo se vsi razveselili suhega vremena. In ko je zvečer Janez, kot vodja tabora, spraševal, ali si kdo želi kondicijske ture, je hitro pridobil mojo pozornost. Ne da bi se točno zavedala, koliko sestopa me bo naslednji dan čakalo, sem že bila dogovorjena da se naslednje jutro z Matejem podava v Steber Štajerske Rinke (IV/III, 600 m).

Po zajtrku sva torej krenila proti Rinakam. Namesto klasičnega dostopa do Okrešlja pa sva se odločila za bolj pustolovsko varianto ‘malo počez’. Ubrana bližnjica se nama časovno ni ravno obrestovala, sva pa na srečo prišla pod steno ravno v trenutku, ko se je megla začela dvigovati. Naštudirala sva vstop v smer in nato naslednjih 8 ur preživela v steni. Kljub snežišču v tretjem raztežaju sva se držala predvidenega poteka smeri vse do zgornjega dela. Tik pod vrhom pa sva zaradi snežišča izstopila nekaj metrov višje, po varianti Knez-Stopinšek (dodatnih 120 m, IV/III+). Smer se je dalo splezati brez plezalk, je pa treba opozoriti, da je skala, sploh v spodnjem delu, kar krušljiva.

Po splezani smeri sva se zaradi močnega vetra dokaj hitro podala proti vrhu Turske gore, se spustila do Kotličev in se nato spopadla še z zadnjim vzponom v smeri Brane. Po 11ih urah sva se (končno) vrnila do koče in se razveselila novice, da nisva bila zadnja, kajti dve navezi sta bili še vedno v stenah Brane in Planjave. Zame je bila to res super izkušnja – 720 m stene, in še toliko več predanega znanja.

Sledilo je zanimivo predavanje in debata, ki je vzbudila visoka pričakovanja o sončnem jutru. A žal sta nas pričakala le dež in gosta megla. Tako smo plan obrnili na glavo ter prvo polovico dneva preživeli v koči, prisluhnili še enemu predavanju in ponovili vozle. Po kosilu smo se z Janom (AO Železničar) in inštruktorjem Janezom (AO Rašica) podali v Zgornji steber Brane (IV/III, 160 m).

Zadnji skupen večer smo si, kot se za tabore spodobi, najprej popestrili s palačinkami. Ko pa je bil nivo sladkorja v krvi dovolj visok, pa je nastopil še čas za alpinistično verzijo pantomime. Poskrbeli smo za pestro igro, polno domišljije in smeha. Hitro pa je na plan prišla tudi pozitivna tekmovalnost in zanimive taktike obeh ekip.

Zadnje jutro nam je plezalne želje (spet) prekrižal dež, a smo čas maksimalno izkoristili, risali skice splezanih smeri in prisluhnili predavanju o odpravi v Kirgisistan. Ko se je pojavilo vremensko okno pa smo hitro smuknili v dolino, prevzeli robo iz žičnice in se opravili na obvezno analizo in zaslužene burgerje.

Zame je bil to drug tabor KA in morem priznat, da sem bila (ponovno) res navdušena nad samo izvedbo. Kot manjša skupina smo se med sabo še toliko bolj povezali in upam si trdit, da smo iz tabora odnesli ogromno znanja, pomembnih izkušenj in poznanstev. Za piko na i pa so poskrbeli predvsem inštruktorji s svojim odprtim pristopom ter vsemi deljenimi nasveti.