Avtor: Teja Koren

Vremenska napoved za Slovenijo, z nizkimi temperaturami in obilnimi padavinami, ni bila preveč mikavna. Zato sva se z Jakobom (AO Kranj) odločila, da raje izkoristiva poceni letalske karte do Grčije.

Najin prvi cilj je bil Olimp, ki je znan po treh glavnih vrhovih. Za vzpon sva si, zaradi impresivne stene, izbrala vrh Stefani po smeri Comici-Esher (IV-, 200 m), ki velja za prvo znano plezalno smer v Grčiji. Res lepi konci, a potrebno je opozoriti, da je kakovost skale precej krušljiva.

Zamikala pa naju je tudi priljubljena plezalna destinacija – Mateora. Znameniti konglomeratski stolpi v osrčju Grčije, znani po “luftig” varovanju, z majhno možnostjo vstavljanja dodatnih varoval. No, razen če imaš srečo, da gurtno oviješ okoli kakšnega kamna, ki “štrli” iz skale. Ta čar plezanja sva izkusila na JZ grebenu stolpa Ambaria (V, 150 m). V vasici pa sva spoznala še domačina in avtorja plezalnih vodničkov za Meteoro, ki je z veseljem delil več informacij o sami lokaciji. Sam namreč skrbi za zbiranje podatkov o vseh novih smereh, ki jih je skupno že več kot tisoč.

V soboto sva se z Gregom odpravila proti severni steni Velike Mojstrovke. Hiter korak naju na srečo pripelje pod prazno steno, in že spogledujeva s previsom, ki smer začini že v prvem raztežaju. Sicer luštn detajl, a vendar moram priznat, da brez rokavic, ki so me pričakale ob prihodu na prvi štant, verjetno še en čas ne bi bila ogreta. Sledi zanimivo plezanje po kaminih in zajedah, ki pa zaradi skromne opremljenosti lahko predstavlja manjši izziv z orientacijo.

Prvi del smeri zaključiva s prečenjem police, ki pripelje do šodraste kotanje. Od tam pa začneva prehod do belih plošč. Po treh štantih (morda že čist malo preveč levo) se že skoraj vprašava, če sva še na pravi poti. A nato le naletiva na naslednji klin, in se končno znajdeva na bolj jasni liniji, ki poteka naravnost čez strme plošče. Res čudovita plezarija se po dveh raztežajih zaključi tik ob luski pod streho. Od tam naju čaka še prečka v levo, ki postopoma preide v širšo polico. Le tej slediva vse okoli strmega stebra, kjer naju čaka le še izstopni raztežaj po razčlenjenem žlebu.

Super preživet dan, zanimiv vzpon in plezarija vredna dejstva, da bodo moje blazinice sedaj potrebovale par dni počitka.

V petek smo se tečajniki in mlajši pripravniki skupaj z alpinističnimi inštruktorji odpravili na Kamniško sedlo. Namen tabora je bil predvsem pridobivanje izkušenj v klasičnih smereh, nameščanje varoval, zabijanje klinov ter odkrivanje sten Brane in Planjave.

Prvotna vremenska napoved je kazala na nestabilen vikend, vendar se nam je nasmehnila sreča. Kljub temu da smo se vsako jutro zbujali v megli in gostih oblakih, je vreme zdržalo skoraj do konca.

Sama sem se prvi dan skupaj z Rokom (AO Celje Matica) in inštruktorjem Matejem (AO TAM) podala v Smer Y v Planjavi (III/II-III, 155 m), ker smo hitro ugotovili, da kak Jeseničan več ne bi bil zgrešen. Po splezani smeri nas je čakalo par abzajlov ter sestop po gamsji stezici. Zaradi napovedane večerne fronte pa smo se hitro odločili, da bomo namesto dveh splezanih smeri raje dodatno povadili štante. Še sreča, kajti dve urci po vrnitvi je že deževalo.

Ob pregledu napovedi za nedeljo smo se vsi razveselili suhega vremena. In ko je zvečer Janez, kot vodja tabora, spraševal, ali si kdo želi kondicijske ture, je hitro pridobil mojo pozornost. Ne da bi se točno zavedala, koliko sestopa me bo naslednji dan čakalo, sem že bila dogovorjena da se naslednje jutro z Matejem podava v Steber Štajerske Rinke (IV/III, 600 m).

Po zajtrku sva torej krenila proti Rinakam. Namesto klasičnega dostopa do Okrešlja pa sva se odločila za bolj pustolovsko varianto ‘malo počez’. Ubrana bližnjica se nama časovno ni ravno obrestovala, sva pa na srečo prišla pod steno ravno v trenutku, ko se je megla začela dvigovati. Naštudirala sva vstop v smer in nato naslednjih 8 ur preživela v steni. Kljub snežišču v tretjem raztežaju sva se držala predvidenega poteka smeri vse do zgornjega dela. Tik pod vrhom pa sva zaradi snežišča izstopila nekaj metrov višje, po varianti Knez-Stopinšek. Smer se je dalo splezati brez plezalk, je pa treba opozoriti, da je skala, sploh v spodnjem delu, kar krušljiva.

Po splezani smeri sva se zaradi močnega vetra dokaj hitro podala proti vrhu Turske gore, se spustila do Kotličev in se nato spopadla še z zadnjim vzponom v smeri Brane. Po 11ih urah sva se (končno) vrnila do koče in se razveselila novice, da nisva bila zadnja, kajti dve navezi sta bili še vedno v stenah Brane in Planjave. Zame je bila to res super izkušnja, ki jo je dodatno polepšal trenutek, ko sem v steni našla skalno uho. Med samim plezanjem pa sem žal tudi spoznala, da izbijanje klinov kdaj ni ravno najboljše za mojo trmo.

Po predavanju in zanimivi debati, ki se je razvila v nedeljo zvečer, smo se v ponedeljek zbudili z visokimi pričakovanji o sončnem jutru. Vendar sta nas žal pričakala le dež in gosta megla. Tako smo plan obrnili na glavo ter prvo polovico dneva preživeli v koči, prisluhnili predavanju in ponovili vozle. Po kosilu pa smo se podali v sosednji steni. V navezi z Janom (AO Železničar) in inštruktorjem Janezom (AO Rašica) smo se podali v Zgornji steber Brane (IV/III, 160 m). Čakala nas je lepa smer in nekaj izgubljenih klinov, ki pa se baje najbolje zabijejo na vrhu smeri.

Zadnji skupen večer smo si, kot se za tabore spodobi, najprej popestrili s palačinkami. Ko pa je bil nivo sladkorja dovolj visok, pa je nastopil še čas za alpinistično verzijo pantomime. Poskrbeli smo za pestro igro, polno domišljije in smeha. Hitro pa je na plan prišla tudi pozitivna tekmovalnost in zanimive taktike obeh ekip.

Zadnje jutro nam je žal plezalne želje zopet prekrižal dež in megla, a vendar smo čas maksimalno izkoristili, risali skice splezanih smeri in med drugim prisluhnili tudi predavanju o odpravi v Kirgisistan. Ko se je naredilo vremensko okno pa smo hitro smuknili v dolino, prevzeli robo in se opravili na obvezno analizo in burgerje.

Zame je bil to drug tabor KA in morem priznat, da sem bila (ponovno) res navdušena nad samo izvedbo. Kot manjša skupina smo se med sabo še toliko bolj povezali in upam si trdit, da smo iz tabora odnesli ogromno znanja in pomembnih izkušenj. Za piko na i pa so poskrbeli predvsem inštruktorji s svojim odprtim pristopom ter vsem izkušnjam in nasveti, ki so nam jih predali.