S tečajniki po Y na Vrtačo

V soboto smo izvedli skupno turo s tečajniki na Vrtačo. Zbrali smo se ob 8.uri na spodnji Smokuški planini. Pridružili so se nam še Rok, Nik in Tavči iz GRS Radovljica. Edinega mimoidočega pri Tinčkovi koči pa smo vzeli kar s seboj na turo in je rekel, da se bo v alpinistično šolo vpisal naslednje leto. Hitro smo bili pri Koči ob izviru Završnice, kjer je sledil daljši postanek, da smo predebatirali nadaljevanje ture in naredili skupinski test žoln. Do Suhega rušja smo dostopili v idealno lepem vremenu. Vidljivost do navez v smereh severnega ostenja Begunjščice je bila več kot odlična. Na Suhem rušju smo se opremili in v gosjem redu zakorakali v grapo Y. Grapa je popolnoma zalita, tako da smo bili v slabi uri vsi na vrhu. Vidljivost se je sicer z vsakim višinskim metrom zmanjševala in nekoliko pred izstopom iz grape je izgledalo že skoraj božično. Ker pa je bilo vzdušje odlično, se nikomur ni niti pretirano mudilo nazaj v dolino. Sestopili smo po Južni grapi, kjer je nov sneg omogočil idealen sestop, čeprav se je na čase udrlo tudi do pasu. Še zaključna analiza pri koči in pogostitev na vikendu pri Nini, ki bo, kot vse kaže, postala stalnica.

Wildspitze (3774) in Urkundgrat

Zgodaj je bilo treba vstati v soboto. Čakala nas je 6-7 ur dolga vožnja mimo Lienza, po panoramski cesti pod Grossglocknerjem do Innsbrucka in Söldna v Vent. Od tam smo dostopili do koče Breslauer (2844 m). Nekateri z gondolo, da so rezervirali prostor za mizo, drugi v dveh urah peš. Po obvezni birokraciji z vključenim velikim rabatom za prenočišče je bil že čas za večerjo. Skupna ležišča smo imeli samo zase, tako da smo se bolj ali manj vsi po slovensko naspali. Uro za zajtrk so v koči odredili za ob 5h in ob svitu smo bili vsi že na ready-steady-go. Tahitra skupina za greben, uživači za pristop po normalki.

Mare, Nanika, Aleksandra, Metod, Gorazd in Raf so plezali greben, ki se pne direktno nad kočo – Urkundgrat (III, 400 m). Najprej se je potrebno vzpeti po markirani poti na Urkundkolm (3134 m), nato pa po nadaljevanju grebena in po razu, dokler se ne priključi JV grebenu. Poplezavanje je prijetno z nekaj zoprnega skrotja, težavnost in izpostavljenost pa se povečata na JV grebenu, kjer srečaš celo nekaj svedrovcev. Pozihrali so en raztežaj in kmalu stali na vrhu Oetztaller Urkunda (3556 m). Namen je bil splezati še preostali JV greben do vrha Wildspitza, pa je bila kamnina bistveno slabša kot nižje doli, skupina pa prevelika za tako steno. Spustili so se na ledenik Rofenkarner in se na vrh povzpeli po V grebenu, ki je mestoma ponujal dokaj delikatno prečenje po načetih grebenskih opasteh. Po postanku na vrhu je sledil še dolg sestop preko Mitterkarjocha in po osmih urah je odleglo ob pivu na koči.

Rajko, Andrej, Rok, Majda, Doroteja, Alex, Michel, Luka L., Katarina ter Mia in Pero iz AO Rašica, ki smo šli po normalki, smo od koče po skrotasti poti mimo jezerca v dobrih dveh urah prišli do pod sedla Mitterkarjoch (3468 m). Do ferate, ki pripelje na vrh sedla, je bilo treba prečiti manjše snežišče. Zaradi zgodnje ure je bilo še vse ledeno, tako da smo se opremili že spodaj, po preplezani ferati s popolno zimsko opremo pa smo na sedlu samo še sestavili ledeniške naveze. Čez ledenik Taschachferner smo prišli hitro, sledilo je še nekaj minut po kopnem grebenu do vrha. Sestopili smo po drugi strani po poti, ki poteka pod V grebenom, ter tako za las zgrešili ostale. Pot se je nato nadaljevala čez Rofenkarner, sledila je še slaba ura panoramske poti nazaj do koče. Ravno smo naročili, ko so se usuli še preostali z druge strani.

Vožnja domov kljub neskončnim uram ni bila dolga. S ciljem v žepu je bilo dobre volje na vsakem sedežu dveh kombijev na pretek. S prilagajanjem in pripravljenostjo, da vsak po najboljših močeh prispeva v skupen uspeh ture, kjer smo bili vsi v prvo, smo dokazali, da se znamo organizirati in kljub starostnim razlikam štirih desetletij stopimo skupaj.

Zapisala Raf in Katarina

Logarska in še kaj

Prvi konec tedna v juliju sem se udeležila tabora Komisije za alpinizem, ki ga je letos vodila Sara Jaklič. Tabor je bil namenjen alpinistkam in bodočim alpinistkam vseh generacij. Prijav je bilo preko 20, nabrale smo se z vseh koncev Slovenije. Pod streho so nas vzeli v Planšariji Logarski kot v zatrepu Logarske doline, kjer so idealno znali poskrbeti za želje ob vsaki uri. V petek zvečer smo se razdelile po navezah, in ker smo tokrat pripeljale s seboj več kot idealno vreme, je bila vsaka bojazen za hitenje pred dežjem odveč.

V soboto smo se tako večinoma odpravile proti Okrešlju, v smer Rink. Moja naveza treh je vstopila v precej redko plezano smer Župančič-Wisiak (V/IV, 350 m), ki poteka desno od Debeljakove variante Igličeve smeri v Mali Rinki. Smer je, razen v najtežjem raztežaju, popolnoma brez klinov, tako da nam je urejanje sidrišč in vmesnega varovanja pobralo kar nekaj časa. En jeseničan je ostal na drugem sidrišču, ker ga puncama ni uspelo izbiti. Skica v vodničku LD – Z del je odlična, tako da težav z orientacijo ni bilo. Izstopile smo po Igličevi smeri, ker nekako nisem udela prehoda v izstopno grapo desno od stika z Igličevo. Sobotni večer nam je popestrila dobra hrana in predavanje Monike Kambič.

V nedeljo nas večina odrine na drugo stran doline v stene nad Klemenča jamo. Za celodnevne ture je primerna Ojstrica, čez 20 navrtanih smeri je v Krofički, krajših smeri pa je ogromno v Škarjah in Utah. Punci sta rekli, da imata dovolj izbijanja klinov, in tako smo odšle v lažjo smer Nos (IV+/IV,III, 200) v Utah. Skala je pakleniška, res odlična, vendar je vmes veliko rastja, tako da lahko varovanje urediš na ruševju in drevju. Lepo je bilo na taboru srečati stare in nove obraze, upam, da se drugo leto vidimo v še večjem številu.

Vikend prej smo z Rokom in Mio (AO Rašica) plezali Kratkohlačo v Planjavi. Ne bi mogla reči, da me je smer kaj posebno navdušila. Dobra je edino, da jo greš enkrat splezat. Naslednji dan sva zato z Nikom šla spočit možgane v južno steno Prisanka, v navrtano Tapeto.

Črnivec-Pibernik v Štruci

V sredo je kazalo na solidno vreme, vendar sva z Rokom nekoliko pozabila na precej nizke temperature in veter. Dostopila sva čez Gamsov skret, od Kogla dalje čez Pode se nikakor nisva mogla ogreti, čeprav sva oba navlekla nase vse tri jakne. V planu sva imela Zajedo Skute, vendar sta naju pogled na od vode počrnelo steno in predvideno zmrzovanje prstov odvrnila od načrta. Stena v sosednji Štruci je od daleč zgledala bolj obetavno, od blizu pa je bilo nazadnje vseeno treba s kladivom razbijati ledeno glazuro. Varovanje je na skalna ušesa, v osrednjem delu naletiš tudi na kakšen klin. Skala je super, škoda edino da je smer tako kratka. Sestopila sva čez Skuto mimo bivaka in čez Žmavcarje. S Skute sva naredila nekaj spustov, pot še ni v celoti kopna, sneg pa tudi ni bil nič odjužen.

Staničev vrh

Štartamo v dežju z Nušo in Rokom v soboto zjutraj z Jermance in kot kaže še polovica Slovenije z nami, saj smo komaj imeli kje parkirati. Hoja se je pričela kar v gosjem redu, jasno vsi v Repov kot. Sonca ni hotelo biti od nikoder, zdi se, da po taki koronski krizi, kot je bila letošnjo pomlad, niti vreme ne zadrži ljudi več v dolini. Kljub temu da se z zgodnjim vstajanjem in hojo nismo ravno obirali, je bilo v južni steni Staničevega vrha že mravljišče. Preostala nam je smer Zvesta nevesta s prvim raztežajem v previsni šestici. Gledamo se nekaj časa, gremo ali ne gremo, letos se pač res še nismo uplezali. Nuša modro molči. Težko si je predstavljati, kaj te čaka, če še nikoli nisi splezal nobene večraztežajne smeri. Pa smo speljali Nušin krst dokaj solidno in si na koncu za izplezavanje privoščili še uživaško lažjo smer Mrzlo postaja. Na sestopu se je nebo vendarle razjasnilo in spodaj ob tolmunčkih smo si lahko nabrali vitamina D na zalogo.