Logarska in še kaj

Prvi konec tedna v juliju sem se udeležila tabora Komisije za alpinizem, ki ga je letos vodila Sara Jaklič. Tabor je bil namenjen alpinistkam in bodočim alpinistkam vseh generacij. Prijav je bilo preko 20, nabrale smo se z vseh koncev Slovenije. Pod streho so nas vzeli v Planšariji Logarski kot v zatrepu Logarske doline, kjer so idealno znali poskrbeti za želje ob vsaki uri. V petek zvečer smo se razdelile po navezah, in ker smo tokrat pripeljale s seboj več kot idealno vreme, je bila vsaka bojazen za hitenje pred dežjem odveč.

V soboto smo se tako večinoma odpravile proti Okrešlju, v smer Rink. Moja naveza treh je vstopila v precej redko plezano smer Župančič-Wisiak (V/IV, 350 m), ki poteka desno od Debeljakove variante Igličeve smeri v Mali Rinki. Smer je, razen v najtežjem raztežaju, popolnoma brez klinov, tako da nam je urejanje sidrišč in vmesnega varovanja pobralo kar nekaj časa. En jeseničan je ostal na drugem sidrišču, ker ga puncama ni uspelo izbiti. Skica v vodničku LD – Z del je odlična, tako da težav z orientacijo ni bilo. Izstopile smo po Igličevi smeri, ker nekako nisem udela prehoda v izstopno grapo desno od stika z Igličevo. Sobotni večer nam je popestrila dobra hrana in predavanje Monike Kambič.

V nedeljo nas večina odrine na drugo stran doline v stene nad Klemenča jamo. Za celodnevne ture je primerna Ojstrica, čez 20 navrtanih smeri je v Krofički, krajših smeri pa je ogromno v Škarjah in Utah. Punci sta rekli, da imata dovolj izbijanja klinov, in tako smo odšle v lažjo smer Nos (IV+/IV,III, 200) v Utah. Skala je pakleniška, res odlična, vendar je vmes veliko rastja, tako da lahko varovanje urediš na ruševju in drevju. Lepo je bilo na taboru srečati stare in nove obraze, upam, da se drugo leto vidimo v še večjem številu.

Vikend prej smo z Rokom in Mio (AO Rašica) plezali Kratkohlačo v Planjavi. Ne bi mogla reči, da me je smer kaj posebno navdušila. Dobra je edino, da jo greš enkrat splezat. Naslednji dan sva zato z Nikom šla spočit možgane v južno steno Prisanka, v navrtano Tapeto.

Črnivec-Pibernik v Štruci

V sredo je kazalo na solidno vreme, vendar sva z Rokom nekoliko pozabila na precej nizke temperature in veter. Dostopila sva čez Gamsov skret, od Kogla dalje čez Pode se nikakor nisva mogla ogreti, čeprav sva oba navlekla nase vse tri jakne. V planu sva imela Zajedo Skute, vendar sta naju pogled na od vode počrnelo steno in predvideno zmrzovanje prstov odvrnila od načrta. Stena v sosednji Štruci je od daleč zgledala bolj obetavno, od blizu pa je bilo nazadnje vseeno treba s kladivom razbijati ledeno glazuro. Varovanje je na skalna ušesa, v osrednjem delu naletiš tudi na kakšen klin. Skala je super, škoda edino da je smer tako kratka. Sestopila sva čez Skuto mimo bivaka in čez Žmavcarje. S Skute sva naredila nekaj spustov, pot še ni v celoti kopna, sneg pa tudi ni bil nič odjužen.

Staničev vrh

Štartamo v dežju z Nušo in Rokom v soboto zjutraj z Jermance in kot kaže še polovica Slovenije z nami, saj smo komaj imeli kje parkirati. Hoja se je pričela kar v gosjem redu, jasno vsi v Repov kot. Sonca ni hotelo biti od nikoder, zdi se, da po taki koronski krizi, kot je bila letošnjo pomlad, niti vreme ne zadrži ljudi več v dolini. Kljub temu da se z zgodnjim vstajanjem in hojo nismo ravno obirali, je bilo v južni steni Staničevega vrha že mravljišče. Preostala nam je smer Zvesta nevesta s prvim raztežajem v previsni šestici. Gledamo se nekaj časa, gremo ali ne gremo, letos se pač res še nismo uplezali. Nuša modro molči. Težko si je predstavljati, kaj te čaka, če še nikoli nisi splezal nobene večraztežajne smeri. Pa smo speljali Nušin krst dokaj solidno in si na koncu za izplezavanje privoščili še uživaško lažjo smer Mrzlo postaja. Na sestopu se je nebo vendarle razjasnilo in spodaj ob tolmunčkih smo si lahko nabrali vitamina D na zalogo.

Brez žalosti ni veselja

S soboto sva se z Rokom potikala po domačih logih nad planino Korošico v upanju na samo kolikor toliko solidne razmere za kolikor toliko pikanja na Veliki Vrh. Milo se človeku stori, ko vidi toliko smeri, pa vse kopne – od Mošeniške, Prontarske do Dolinarjeve. Zgornja tretjina stene nudi odlične razmere, ker sva jih sprobala na markirani poti do vrha. Da bi prišla do tja, se nama nekako ni dalo zabijati klinov v mokro in krušljivo skalo. Bomo prišli drug mesec spet pogledat. … Saj bo.

V nedeljo smo šli z Nikom in Tavčijem v konce, kamor je šla še polovica snega želnjih slovenskih turašev. Avstrijci so se med nami vsemi z juga kar zgubili. Bili smo na Parnaunocku v Nockbergih. Vršnja kupola je bila ravno prav pomrznjena, nižje doli se nam je že nasmihalo ob skoraj spomladanskem srencu.

 

Teranova

V četrtek sva z Rokom šla preverit razmere v Teranovi smeri v Dolgem hrbtu. Ker Kamniško-Savinjske Alpe nam niso ravno najbližje gore, sva v smer vstopila šele okoli desete. Tako smo se idealno razporedili z drugimi, ki so bili že višje v smeri. Snega za plezarijo je dovolj, tudi led se najde, so pa nekateri klini precej visoko, ker jih zaradi malo snega ne dosežeš.