Bili sva na ŽaoŽ taboru

Prejšnji vikend sva se z Naniko udeležili ženskega alpinističnega tabora v organizaciji AO Železničar. Tabora se je udeležilo preko 20 punc z odsekov po celi Sloveniji. Plezale smo v stenah Lučkega Dedca, Vršičev in Vežic. Z Naniko sva vzeli v navezo še Ajdo iz AAO, plezale smo Lukmanovo in Preložnikovo smer ter smer Mimo votline.

Tovrstni tabori so prav zagotovo najboljša priložnost za izmenjavo izkušenj in sestavljanje novih navez. Zato puncam iz AO Železničar najlepša hvala za vabilo in za odlično organizacijo. Naslednje leto pridemo spet.

Bolj podrobno reportažo obljublja glavna organizatorka Meta. Slike spodaj so od nas vseh.

Nas 5 na Mont Blancu

Pa smo ga le dočakali. Mont Blanc s 4810 m.

Zataknilo se je že pri pridobitvi rezervacij prenočišč na koči Gouter. Če nisi GV, kateri lahko opravijo rezervacijo že mesece prej, je pač skoraj nemogoče dobiti prostor za 5 ljudi. Ob prvem odprtju rezervacij na spletni strani aprila je bilo že vse zasedeno, tako da smo morali počakati na več sreče v drugem roku maja. Po večurnem dežuranju pred računalnikom se je naposled le sprostilo nekaj več mest in to je bilo to.

V soboto 28. julija smo se tako z Vidkom, Tavčijem, Rokom in Nikom iz AO Radovljica odpeljali proti Chamonixu, kjer smo prespali. Naslednji dan zgodaj zjutraj smo bili v Le Fayet, od koder naj bi nas zobata železnica pripeljala na nekaj več kot 2300 m. Pa se je zataknilo še drugič. Prva vožnja ob pol osmih je bila odpovedana, vsi lokali naokoli pa še zaprti. Po eni uri, ko se je prvi lokal čez cesto le odprl, so nas obvestili, da imajo probleme z elektriko in da bodo naslednje informacije o delovanju vlaka znane šele ob enajsti uri. Tako smo odbrzeli nazaj v Les Houches na gondolo, ki nas je pripeljala do predzadnje postaje zobatke, od tam pa smo tokali peš 700 m do zgornje postaje. Potem še enkrat toliko višincev do koče Tete Rousse, kjer so naše rame potrebovale že nekoliko daljši odmor. Žandarjem smo morali pokazati dokumente in rezervacijo na koči, šele potem so nas spustili naprej. Pred nami je bila še črna stena pod kočo Gouter, kjer smo doživeli najbolj adrenalinsko hojo celotne ture. Treba je prečkati kuloar, kjer ves čas letijo granitni odkruški vseh velikosti. Zavzeli smo taktiko teka eden po eden. Smo si precej oddahnili, ko smo bili vsi mimo. Kočo Gouter ves čas hoje gledaš in človek ima res občutek, da bo v dveh urah tam. V resnici smo porabili precej več časa, da smo jo končno dosegli. Čeprav smo nekaj dni pred odhodom v Francijo 2000 m višinske iz Seebachtala na Ankogel zmogli v nekaj urah, je bilo tokrat vendarle drugače s trikrat težjimi nahrbtniki. Pred večerjo v koči smo preizkusili ležišča v zgornjem nadstropju s pogledom na morje snega in ledenikov. Večerja je bila tukaj znatno boljša kot lani na Ecrinu. Po kratkem počitku do pol druge ure zjutraj, se je bilo naposled potrebno opremiti za hojo proti vrhu. Na tako obsežni snežni kupoli, kot je masiv Mont Blanca, se množica ljudi hitro porazgubi, tako da gneče proti vršnemu grebenu niti nismo občutili. Na vrhu smo stali okoli osme ure zjutraj in še pri hoji nazaj v dolino smo morali kar pomisliti, česa smo bili deležni. Sestopili smo po isti poti mimo koče Gouter do zgornje postaje zobate železnice. Očitno so jo medtem uspeli popraviti, ker je bila naslednja vožnja že polno zasedena. Kljub temu se je prodajalca vozovnic dotaknil pogled na naše od sonca ožgane pojave, tako da nas je brezplačno spustil na poln vagon. Skoraj pol ure smo se vozili 700 m nižje do postaje pri gondoli. Nato z gondolo nazaj v Les Houches, kjer nismo mogli čakati na nič drugega kot na burger za kosilo, nato pa nazaj v hostel na še eno noč spanja v Franciji. Tam nas je gazda obvestil, da bomo očitno tudi prespali brezplačno, menda zaradi nekih malih bitij v posteljah prvo noč. Tako smo si zaradi nenadejanega ostanka finančnih sredstev, v dragem Chamonixu za zaključek naše ture lahko privoščili dvakratno dozo in dvakrat s stilom.

Paški Stogaj

V podaljšanem vikendu sva se z Rokom z motorjem potikala po Dalmaciji. Končni cilj je bilo plezanje v malo obiskanem plezališču Stogaj na Pagu, pred in po njem pa sva načrtovala skok v Paklenico. Na poti tja sva se Paklenici morala odpovedati zaradi dežja in burje, so se pa vsaj naslednji trije dnevi zaradi zmernih temperatur izkazali za plezalcem bolj prijazne.

Stogaj se nahaja v paškem zalivu Slana, 15 minut hoje od vasi Metajna. Pokrajino tam bi lahko opisala kot zares nenavadno. Že ko hodiš proti stolpom v daljavi, imaš občutek, da si se znašel v beli puščavi, brez kakršnega koli rastja na vidiku. Pa vendar mi je na poti uspelo zmočiti čevlje v blatu ob izviru sladke vode sredi ničesar. Mnogi so o pokrajini tam zapisali, da izgleda kot na Luni. Smeri v Stogaju so vseh vrst, od lažjih do težjih, previsnih, neprevisnih, popolne plate in užitkarskih poči. Nekatere smeri so speljane kar po fosilih. Vse, kar ti srce poželi, in to daleč stran od vsega. Plezala sva sama, tudi vabljiva plaža spodaj je samevala. Najbolj markanten je 60 m visok stolp, na žalost pa zaradi večje izpostavljenosti morskemu vremenu svedrovci na njem niso v najboljšem stanju. Skala je odlična, opremljenost smeri dobra, ambient pa neverjeten.

Nazaj grede sva dočakala tudi Paklenico. Plezala sva Danajo.

Pirpir in Kalči

S prvimi pomladanskimi temperaturami pride čas tudi za skok v stene na obali. Tokrat smo se odločili, da si gremo ogledat smeri v Primorsko-Goranski županiji nad vasico Bribir, do katere se pripelješ iz mesta Novi Vinodolski. Smeri so dolge okoli 150 m, malo opremljene, nekatere so tudi precej zaraščene z običajnim sredozemskim grmičevjem, ki je dokaj bogato s trnji. Prvo smer smo preplezali v južni steni Kacalja. Smer Pirpir poteka po lepem in izrazitem grebenu z dobro skalo. Prvi klin je na vstopu, drugi v detajlu nekje na sredini smeri. Za vmesno varovanje najbolj prav pridejo metulji. V steni Bumkerja smo preplezali Kalčijevo smer, ki poteka po sredi južne stene. Na vstopu se nahaja rumen prusik. Prvi raztežaj je precej krušljiv, verjetno predvsem zaradi goste poraščenosti skale. Z vsakim naslednjim raztežajem pa skala postane vedno lepša. V smeri so zabiti štirje klini, večinoma v težjem zgornjem delu.

Kljub temu da smo se z Rokom, Nikom, Manco in Lukom odpravili plezat s precej skopimi informacijami, saj smo se z orientacijskimi izzivi srečali že pri vožnji do vasice pod steno, lokalni kofetkarji pa so nas z navdušenjem usmerili v plezališče nekaj kilometrov stran, smo se strinjali, da je bistvo našega alpinističnega udejstvovanja vendarle avanturizem in odkrivanje manj znanih koncev sveta.

 

Skupna tura na Kamniti lovec

V nedeljo smo bili na Kamnitem lovcu (2071 m). Jutranja megla po Zgornjesavski dolini se je do italijanske meje razkadila, oblaki so se začeli trgati in z belo pokrite smreke višje gori so se že odele v žareče barve jutranjega sonca. Parkirali smo v vasi Žabnice, od koder smo se po Višarskem grabnu mimo kapelic povzpeli do planine. Kratek postanek in že smo nadaljevali po smučini nad vasjo. Na pobočju pred nami ni bilo videti nobenega, za nami tudi ne, smučina je na vsake toliko celo izginila pod napihanim snegom. Pogledajoč na belino pred nami, smo se spraševali, le kje so začrtali vijuge verjetno redki smučarji prejšnji dan.

Na pobočju pod krnico smo naredili snežni prerez in preizkus, ki je potrdil, da je snežna odeja stabilna za nadaljevanje vzpona. Kot naročeno se je ravno med našo snežno analizo prikazalo še nekaj slovenskih kolegov. Brez obotavljanja smo jim prepustili vodstvo in prvi vzpon na vrh tisti dan. Utrdili so smučino pred nami in naredili stopinje v grapi pod vrhom. Nekateri peš drugi s smučmi smo jim sledili in kmalu tudi sami stali pri križu na vrhu. Razgledi povsod naokoli so bili neverjetni, smučanje nazaj pa eno izmed najbolj uživaških. Na izhodišče smo se raje vrnili po poti vzpona kot pa po smučišču, nedotaknjenega terena je bilo med smrekami še več kot dovolj.

Tako je smučanje in taki so dnevi, zaradi katerih je vedno znova zjutraj lažje vstati, in sicer z zavestjo, da mogoče bo pa nov dan spet nov najboljši.

Prisotni: Luka, Tavči, Timi, Rok, Katarina, med tečajniki pa Anton, Mitja in Matevž.