Avtor: Katarina Noč Feldin

V takih vročih dnevih človek začne pogrešati sneg, mraz in pobeljena pobočja, zato misli uhajajo na aprilsko smučarijo v Avstriji. Mogoče pa tale zapis vendarle komu da idejo za spomladansko smučanje prihodnje leto. Po solidnih lednih razmerah je z otoplitvijo prišlo nekoliko več časa tudi za smučanje in tako sva se za ogrevanje pred Norveško z Rokom za velikonočne praznike odpravila čez mejo v Visoke Ture. Ker sva se želela izogniti gneči okoli Defreggerhaus in Strüdlhütte, sva rekla, da greva prvi dan na blef pogledat, do kam sploh sega snežna odeja v teh koncih. In sva se odpravila v smeri gore Straßkopf (2401 m), za katero se je potem izkazalo, da prideš v teniskah že skoraj do vrha. Glede na teren vrh sicer obljublja lepo smučarijo. Pozimi se lahko pripelješ do zaselka Penzelberg, od tam pa je po makadamski cesti do Winklerner Hütte (1907 m) speljana sankaška proga. Prav do koče se je mogoče pripeljati poleti, kjer je tudi urejeno parkirišče, od tam pa še dobro uro hoda do vrha.

Tako je kazalo, da bo treba izbirati bolj izrazito severna pobočja, zato se naslednji dan odpraviva iz vasi Welzelach pod goro Lasörling (3098 m). Dve uri se na lagano vzpenjaš po makadamski cesti, ki je zaradi prepovedi prometa v odličnem stanju, do planine Raineralm (1804 m), od tam pa še uro do Lasörling Hütte (2293 m), okoli katere je kar manjše počitniško naselje. Gore in sedla okoli Lasörlinga so na gosto posejani z markiranimi potmi in menda je poleti v teh koncih kar gneča. Koča se odpira s pričetkom poletne sezone in s tem v mislih pač ne nosiš drobiža s seboj. Nadaljevanje zgodbe je tako, da so imeli oskrbniki nenadejano delovno akcijo na koči in redke so danes že priložnosti, da doživiš tako lep sprejem in postrežbo brez povračila. Smuka od koče do planine pa jasno spomladanska in čudovita.

Naslednji dan sva se premaknila na drug konec in sva parkirala pri Lucknerhaus pod Großglocknerjem, kjer sva mimo planin Schliederleralm in Tinklwinklalm dostopila do Glorerhütte (2642 m). Eno uro sva smučke nosila, ker sva dostopila po poti na prisojni strani doline. Smučala sva nazaj po drugi strani doline, kjer je bilo kar zvoženo, pod pobočjem gore Kastenegg (2822 m) in sva se pripeljala skoraj do parkirišča. Zanimiva vrhova za smučanje sta izgledala tudi Medelspitze (2668 m) in Weisser Knoten (2878 m) na levi strani doline. V vseh treh dneh razen oskrbnikov na Lasörling Hütte v hribih nisva srečala nikogar.

No, po prihodu z Norveške pa še skok na morje. Komisija za alpinizem je sponzorirala tabor za punce v Paklenici. Še vedno z norveško zimo pred očmi se je bilo kar težko naštelati na sredozemske temperature, ampak vedno je lepo videti poznane obraze. Poročilo na https://ka.pzs.si/novica.php?pid=15727.

Letos nam je naposled uspelo zrealizirati turno smučanje v arktičnem krogu, ki je bil docela začrtan že aprila pred dvema letoma, ko se je s pričetkom korone brez kakršnih koli obvestil smatralo, da so vsi letalski leti do nadaljnjega odpovedani. Da bo termin za smučarijo čez prvomajske praznike tudi v redu, smo se odločili na podlagi objav naših predhodnikov. Na severni sij sicer ni bilo moč več upati, so bili pa odlična motivacija za odhod dolgi dnevi in obilna snežna podlaga.

Na pot se nas je odpravilo šest: Rok, Doroteja, Nina in jaz iz našega AO-ja, Nik in Urban pa iz AO Radovljica. Kar se tiče logistike, je danes v digitalni dobi in poplavi spletnih informacij tako, da je mogoče skoraj vse potrebne informacije zaslediti na spletu, sicer pa velja pravilo, da če se držiš pravil letalskih družb in cestnih predpisov tuje države, večjih težav skoraj ne moreš imeti. Leteli smo z Dunaja, gor grede smo prestopili v Frankfurtu, nazaj v Oslu. Sicer so nam en mesec prej odpovedali en povezovalni let, vendar se je dalo z nekaj kliki in telefonskim klicem vse hitro rešiti.

Tromsø je kot kaže precej bolj priljubljena turnosmučarska destinacija, kot smo mislili. Pri vkrcanju na letalo v Frankfurtu smo opazili, da se okoli nas nahajajo večinoma ljudje, oblečeni v vsem nam znane znamke Dynafitov in Arcteryxov, za piko na i pa je še pilot po pol ure zamude povedal, da bo še nekaj časa trajalo preden bomo naposled vzleteli, ker še vedno nalagajo smuči na letalo.

V Tromsø smo prileteli v soboto, 23. aprila, popoldne. Nastanili smo se v manjšem hostlu na otoku Kvaløya, da so bili hribi na dohvatu ruke. Je že tako, da je bencin vsak dan dražji. Prvi dan smo pohajkovali po mestu in delali plane, ker je cel dan deževalo. Smo pa zato v vseh preostalih dneh do 2. maja, ko smo se vračali, zares dojeli pomen pojma turnosmučarskega paradiža. Sonca res nismo videli skoraj nič, ker pa je cel teden padal sneg do nižin (kar pomeni do morja), smo vsak dan lahko smučali pršič. Hitro smo dojeli, da vremenskih napovedi ni imelo smisla gledati. Ker je bilo vsak dan na vidiku vsaj par viharjev za intermezzo šibkemu naletavanju snega in sončnim pavzicam, smo pač zavzeli stališče, da malo potrpiš, počakaš in se stisneš, da vihar mine. Zaradi precejšnjih količin novega snega smo ture nekoliko prilagajali, ni pa se nam bilo treba daleč voziti, da smo zarili v hrib. Če že nismo šli peš od vrat hostla, smo se z avtom zapeljali kakih 10 min v levo ali desno. Nekajkrat smo turo kar po zasneženem asfaltu podaljšali nazaj do hostla s smučmi. Ne smuča človek pač vsak dan po asfaltu.

Ob vztrajnem plesanju belih snežink in vsakodnevnem srečevanju severnih jelenov, ki se prosto sprehajajo čez ceste in po vrtovih, si tako tudi ponovitev vzdušja tokrat zelo belih recimo »decembrskih« praznikov ni bilo težko zamisliti.

1 2 3 ►

Sicer objavljam že malo pozno, pa vseeno. Sredi poletja sva z Rokom 1 teden dopustovala na Majorki. Sicer je bil v prvem planu ne-iti-plezat-plan, ampak en dan pred odhodom sva za vsak slučaj doplačala za dodatno prtljago, kamor sva uspela spraviti 10 kg plezalne opreme. Iz Benetk sva z Ryanairom letela v Palmo, kjer sva najela že nekako tradicionalni Fiat Fičo. Nastanjena sva bila na vzhodni strani otoka, v mestu Cala Ratjada, kjer je bilo malo bolj mirno. Sicer pa nasploh ni bilo veliko turistov, Angleži so bili še zaprti, Nemcem pa je Merklova rekla, da morajo nazaj grede v karanteno. Tako da je bilo edino Francoze mogoče povsod srečevati. Lokali na plažah so kar nekako samevali, na peščenih plažah pa tudi ni bilo gneče v smislu sardin v konzervi.

V hribovskem in plezalskem pogledu je pa tako. Verjetno dokler ne prideš tja, ne moreš vedeti zagotovo, kaj vse Majorka ponuja. Po severni strani otoka se vleče gorska veriga in Unescov nacionalni park Serra de Tramuntana. Najvišji vrh otoka s 1445 m je Puig Major, na katerem je sicer vojaška baza in je zato celotna gora zaprta. Tako je najvišji dostopni vrh Puig de Massanella s 1364 m, na katerega gre največ poti s prelaza Coll de sa Batalla (cca 2 uri hoje). Zemlja na Majorki je večinoma v privatni lasti, enako velja tudi za hribe, tako da ponekod zasebniki pobirajo vstopnino, da lahko pristopiš na vrh gore preko njihove posesti.

Plezalni vodniček sva kupila v Palmi v športni trgovini Foracorda. Trgovina je sicer s plezalno opremo zelo dobro založena, glede na to da gre za razmeroma majhen sredozemski otok. Dobiš vse od plezalnih cepinov do tehničnih visokih gojzarjev. Krplje gredo pa sploh v promet, saj pozimi na veliko furajo krpljanje po hribih. Midva sva bila na otoku v začetku avgusta, temperature so bile na otoku povsem znosne, dnevne temperature so se gibale nekje do 29°C, poleg tega ves čas nekoliko piha. Tako se ogromno ljudi poleti rekreira tekom celega dneva, ogromno je tekačev, trening kolesarji pa vozijo po cesti kar v skupinah.

Plezališč je po celem otoku neomejeno, prav tako je ogromno tudi lokacij za DWS. Ob katerikoli uri dneva lahko zlahka najdeš steno v senci. Večraztežajnih smeri je v vodničku sicer malo, lokalci jih verjetno poznajo več, ker je velikih sten kar nekaj. Od dolgih smeri sva se lotila samo smeri Albahida v Sa Gubia. Gre za smer, ocenjeno s 4c, ki je dolga 7 kratkih raztežajev, ki nanesejo dobrih 200 m, vendar sva potem po grebenu do vrha po lahkem terenu potegnila vsaj še 5 celih raztežajev, tako da je na koncu naneslo na 500 m smeri in cel dan plezarije. Ocene bi rekla so kar navite, opremljeni so nekateri štanti, vmes se pa moraš sam znajti.

Kaj naj še napišem…. Za vstop rabiš naložiti SpTH aplikacijo s pct dokumenti, ki jih na letališču 3x preskenirajo. Ribjih krožnikov po restavracijah nimajo, niti ne ribiške tradicije, zmeniš se lahko vse v nemščini in malo manj v angleščini, voda iz pipe je menda pitna, ampak je izredno zanič. To dejstvo pa na koncu vseeno postane razumljivo, ker je površje kraško in imajo čudovite podzemne jame.

1 2 ►

Ko naletiš v vodničku na smer Nebeška simfonija, te hitro zasrbijo prsti in se vprašaš, čemu takšno poimenovanje. Verjetno bo že vredno ogleda. Piko na i doda še dejstvo, da se smer nahaja v Debelem vrhu nad Planino v Lazu, kamor se je v vsakem letnem času lepo vračati. Tako smo v soboto z Dorotejo in Rokom ob normalni uri zjutraj štartali s Planine Blato. Je že prav, da si za te konce človek vzame čas, zato smo bili soglasni, da nas pred koncem dneva ne bo v dolino. S parkirišča smo kmalu zavili na samotno pot proti Lazu, stran od množic, ki so bile namenjene na Planino pri Jezeru in dalje do 7 jezer. Celotna smer se lepo vidi že s planine. Poleg nje desno poteka še smer Katedrala, ki je mogoče nekoliko težja, vendar krajša. Na dostopu razen trupel mnogoterih živali, ki so izgubile bitko s snežnimi plazovi, presenečenj ni bilo. Brez težav smo dospeli do vstopa v smer, pod obetajočo plato, ki je že namigovala na kompaktno skalo in vrhunske škraplje. Prednost treh ljudi v navezi pa pri dolgih smereh tudi hitro pride do izraza, saj vsak potegne naprej tretjino smeri, pa še družbo imaš na štantu. Začela je Doroteja, ker je pač najmlajša, ampak je v zameno dobila res lepe plataste raztežaje. Tekom celotne smeri je sicer nekaj travnatih odsekov, ki pa ne pokvarijo dobrega vtisa. Prvi detajl v previsni šestici je mogoče obviti po desni, prav tako tudi previsne plate višje gori, vendar za ta drugi obvoz potrebuješ kakšnega večjega metulja. Zadnji raztežaj nato postreže še z odprto in prepišno grebensko štirico, smer pa se zaključi pri skrinjici z vpisno knjigo. Po obsežni analizi imen vseh vrhov povsod okoli in dognanja, da kje vse še nismo bili, smo se odpravili še na vrh Debelega vrha, od koder smo lahko predebatirali najbolj optimalno varianto za turno smuko s Kanjavca. Četudi smo v teh samotnih koncih na marsikaterem vrhu že stali, se vedno najde še kakšen mali nekje vmes med vsemi grebeni, kateremu ne veš imena. In prav je tako. Ker ciljev ne bo zmanjkalo nikoli.

V soboto smo izvedli skupno turo s tečajniki na Vrtačo. Zbrali smo se ob 8.uri na spodnji Smokuški planini. Pridružili so se nam še Rok, Nik in Tavči iz GRS Radovljica. Edinega mimoidočega pri Tinčkovi koči pa smo vzeli kar s seboj na turo in je rekel, da se bo v alpinistično šolo vpisal naslednje leto. Hitro smo bili pri Koči ob izviru Završnice, kjer je sledil daljši postanek, da smo predebatirali nadaljevanje ture in naredili skupinski test žoln. Do Suhega rušja smo dostopili v idealno lepem vremenu. Vidljivost do navez v smereh severnega ostenja Begunjščice je bila več kot odlična. Na Suhem rušju smo se opremili in v gosjem redu zakorakali v grapo Y. Grapa je popolnoma zalita, tako da smo bili v slabi uri vsi na vrhu. Vidljivost se je sicer z vsakim višinskim metrom zmanjševala in nekoliko pred izstopom iz grape je izgledalo že skoraj božično. Ker pa je bilo vzdušje odlično, se nikomur ni niti pretirano mudilo nazaj v dolino. Sestopili smo po Južni grapi, kjer je nov sneg omogočil idealen sestop, čeprav se je na čase udrlo tudi do pasu. Še zaključna analiza pri koči in pogostitev na vikendu pri Nini, ki bo, kot vse kaže, postala stalnica.