Naokrog po Vršiču

V torek sva z Vladotom R. plezala Pokljuško v NŠG in Pocarsko v Mali Mojstrovki. Pokljuška se ponaša z odlično skalo, v Pocarski sva tudi uživala. Smer je lepa, v njej najdeš prav vse – od krušljive do kompaktne skale, od plat in prečk do zajed in previsov. Poleg svedrovcev sva si lahko ogledala še celo vrsto različnih klinov.

V sredo sva z Alenko (AO Kozjak) plezali Debelakovo smer v Veliki Mojstrovki (IV+/IV, 450m). Na dostopu je še velika zaplata snega, ki se jo da obiti po desni. Na začetku smeri je skala precej krušljiva in polna drobnega peska, vendar se kmalu izboljša in v vsakem naslednjem cugu plezaš po lepši skali. Najtežji del je tik pod prvo IV, na skicah je sicer označen s III+. Ne vem, kaj se je tam zgodilo s skalo, ampak verjetno nisva edini, ki sva ta del preplezali s pomočjo enometrskega prusika s tremi zankami, ki visi tam. Kasneje mi je tudi postalo jasno, zakaj so na vseh treh sidriščih do tega dela pripravljeni prusiki za spust. Plezali sva dobrih 6 ur, večinoma sva vlekli dva cuga skupaj, dolgi so nekje od 50 do 65 m. Popolnoma vsa sidrišča so opremljena z vsaj dvema klinoma (razen vstop in konec), vmes pride prav tudi kakšen metulj. Prevelike potrebe po zabijanju klinov tako nisva imeli. V zgornjem delu smer po izpostavljenosti in dobri skali spominja na Bele vode. Orientacija ni posebno zahtevna, če slepo slediš skici iz Miheliča. V slavni prečki se počutiš kot kralj na sprehodu sredi navpične stene, 60 m dolga prečka je označena z I, klini so nabiti skoraj na meter in do sidrišča človeku že zmanjka opreme. Smer  je izredno lepa in z najine strani definitivno vredna ponovitve.

Slovenska

Včeraj se nas je nabralo za skupno turo; Mirko, Rajc, Janez, Miha, Miran in jaz. Zbor smo imeli ob 6.30 na Jesenicah, kjer je bilo še vse v zatišju, na parkirišču v Vratih pa je že vse vršalo. Ko smo vstopali v smer, sta bili v Nemški že dve navezi, nekaj se jih je pripravljalo za vstop v Bavarsko. Snega je v smeri še ogromno, snežišče je takoj na dostopu, nato pod Bučerjevo, v Slovenski grapi, levo pod Frelihovo in na izstopu Zimmer-Jahn, verjetno ponekod še do debeline treh metrov. Precej snega je tudi v Prevčevem izstopu, vendar ni popolnoma zalit. Pred vstopom skozi okno je skala razmočena in krušljiva. Pri sestopu čez Prag so na melišču z nami tekmovali trije mladi, čisto preveč udomačeni, kozorogi. Sonce pa nam je končno dalo vedeti, da smo mogoče le že sredi poletja.

Prisank, Fokn u okn

V soboto sva z Nino plezali v južni steni Prisanka, kjer sta Relja navrtala nekaj lepih smeri. Dostop po markirani poti, na pol poti do prednjega okna pri možicu zaviješ desno in nato čez travnato pobočje do grape pod steno. Na vstopu sva se malo lovili, ker je v grapi še precej snega in nama ni bilo preveč jasno, kje se smer začne. “Slab začetek, dober konec”; kmalu sva naleteli na prvi svedrovc. Smer je lepa, platasta in v dveh najtežjih detajlih ravno prav izpostavljena, da ti požene kri po nogah.