Avtor: Katarina Noč Feldin

V spodnjem delu smeri sva z Nino šli po desni varianti, Črnučani, ki so naju dohitevali, so šli po levi. Težavnost je v obeh variantah približno enaka, tudi plezali smo enako hitro, tako da smo na prvem stojišču stali skupaj. Prvi raztežaj je bil moker kot spužva, najtežji kamin pa še bolj. Kljub temu se je dalo solidno splezati, samo umazani smo bili vsi. Proti koncu smeri je bilo plezanje vedno bolj uživaško, skala je bila zaradi jutranjega sonca že suha. Imeli sva krasno turo, za smer pa itak velja: »Če želiš spoznati nove ljudi, pojdi med vikendom plezat Jesih – Potočnik.«

V torek sva z Alenko plezali Steber revežev. Smer je v primerjavi s sosednjo Debelakovo precej slabše opremljena, v spodnjem delu smeri je klinov le za vzorec in resno sem se spraševala, če sva sploh v smeri. V začetnem kaminu, ki je dolg okoli 35 m in plezaš konkretno IV, sem našla samo en klin. Je pa v celotni smeri obilo možnosti za metulje, medve sva jih imeli pet, bi pa vsekakor prišel prav kakšen več. Precej časa sva izgubili pri orientaciji, saj je Miheličeva skica resnično le približna skica, štanti so redko tam, kjer je na skici označeno in je po mojem mnenju bolje, da človek sam išče prehode. Najdejo se tudi klini, ki so izven smeri. Tudi trdnost skale verjetno ni več taka, kot je bila včasih. Raztežaj čez bele plošče je vedno bolj krušljiv. Tam sva za spomin pustili dodatnega jeseničana. Najlepša plezarija je v najtežjem detajlu, v 25 m dolgi črni zajedi, ki je zame ena najlepših zajed, kar sem jih kdaj plezala.

Včeraj sva z Božom dokončala turo prejšnje nedelje. Do Gorenjskega turnca sva dostopila po Skalaški in nato nadaljevala po Zlatorogovih. Te so v tem drugem delu precej bolj izpostavljene, več je kamenja na policah, opraviš tudi precej več višinske razlike. Ko sva gledala skico in iskala prehode v steni, se nama je zdela stena totalno nepreplezljiva brez varovanja. Od daleč je vse izgledalo preveč strmo, v dolino in prepade pod nama pa tako ali tako raje nisva gledala. Vendarle se prehodi kar pojavijo in na vzponu do Amfiteatra pod Sfingo kakih 300 m poplezavaš po beli in trdni skali. Pod Sfingo sva se počutila kot dva turista s fotoaparati, resnično si zasluži naziv kraljice triglavske stene. Ob koncu dneva sva se kraljevsko počutila tudi midva, kljub temu sva na sestopu s spoštovanjem zrla nazaj v Steno na preplezano smer.

Z Božom sva včeraj plezala v Steni. Dostopila sva čez Prag do krušljive vstopne grape, kjer se Zlatorogove steze začnejo. Do Gorenjskega turnca sva varovala na treh težjih mestih, kljub razmeroma slabi trdnosti skale je smer lepo prehodna. Predvsem sva se spraševala, kje so vsi plezalci na tak lep nedeljski dan. Srečala sva samo eno navezo v Slovenski grapi. Pod vstopnim kaminom v Gorenjsko smer sva ugotovila: »Ja, vsi so šli plezat Skalaško in Gorenjsko z Ladjo.« Dve navezi sta bili pred nama in vsaj ena še zadaj. Posledica množične obiskanosti je verjetno tudi vedno večja zlizanost grifov v Ladji.

Z Mihom sva včeraj že zgodaj štartala s parkirišča v Vratih, pa kljub temu na vstopu  nisva bila prva. Plezala sva kratko Nemško in izstopila po Zimmer-Jahnu. Varovala sva večino smeri. Smer je še vedno lepa, vreme pa je bilo čudovito za fotografiranje.