Turno na Norveškem

Letos nam je naposled uspelo zrealizirati turno smučanje v arktičnem krogu, ki je bil docela začrtan že aprila pred dvema letoma, ko se je s pričetkom korone brez kakršnih koli obvestil smatralo, da so vsi letalski leti do nadaljnjega odpovedani. Da bo termin za smučarijo čez prvomajske praznike tudi v redu, smo se odločili na podlagi objav naših predhodnikov. Na severni sij sicer ni bilo moč več upati, so bili pa odlična motivacija za odhod dolgi dnevi in obilna snežna podlaga.

Na pot se nas je odpravilo šest: Rok, Doroteja, Nina in jaz iz našega AO-ja, Nik in Urban pa iz AO Radovljica. Kar se tiče logistike, je danes v digitalni dobi in poplavi spletnih informacij tako, da je mogoče skoraj vse potrebne informacije zaslediti na spletu, sicer pa velja pravilo, da če se držiš pravil letalskih družb in cestnih predpisov tuje države, večjih težav skoraj ne moreš imeti. Leteli smo z Dunaja, gor grede smo prestopili v Frankfurtu, nazaj v Oslu. Sicer so nam en mesec prej odpovedali en povezovalni let, vendar se je dalo z nekaj kliki in telefonskim klicem vse hitro rešiti.

Tromsø je kot kaže precej bolj priljubljena turnosmučarska destinacija, kot smo mislili. Pri vkrcanju na letalo v Frankfurtu smo opazili, da se okoli nas nahajajo večinoma ljudje, oblečeni v vsem nam znane znamke Dynafitov in Arcteryxov, za piko na i pa je še pilot po pol ure zamude povedal, da bo še nekaj časa trajalo preden bomo naposled vzleteli, ker še vedno nalagajo smuči na letalo.

V Tromsø smo prileteli v soboto, 23. aprila, popoldne. Nastanili smo se v manjšem hostlu na otoku Kvaløya, da so bili hribi na dohvatu ruke. Je že tako, da je bencin vsak dan dražji. Prvi dan smo pohajkovali po mestu in delali plane, ker je cel dan deževalo. Smo pa zato v vseh preostalih dneh do 2. maja, ko smo se vračali, zares dojeli pomen pojma turnosmučarskega paradiža. Sonca res nismo videli skoraj nič, ker pa je cel teden padal sneg do nižin (kar pomeni do morja), smo vsak dan lahko smučali pršič. Hitro smo dojeli, da vremenskih napovedi ni imelo smisla gledati. Ker je bilo vsak dan na vidiku vsaj par viharjev za intermezzo šibkemu naletavanju snega in sončnim pavzicam, smo pač zavzeli stališče, da malo potrpiš, počakaš in se stisneš, da vihar mine. Zaradi precejšnjih količin novega snega smo ture nekoliko prilagajali, ni pa se nam bilo treba daleč voziti, da smo zarili v hrib. Če že nismo šli peš od vrat hostla, smo se z avtom zapeljali kakih 10 min v levo ali desno. Nekajkrat smo turo kar po zasneženem asfaltu podaljšali nazaj do hostla s smučmi. Ne smuča človek pač vsak dan po asfaltu.

Ob vztrajnem plesanju belih snežink in vsakodnevnem srečevanju severnih jelenov, ki se prosto sprehajajo čez ceste in po vrtovih, si tako tudi ponovitev vzdušja tokrat zelo belih recimo »decembrskih« praznikov ni bilo težko zamisliti.

1 thought on “Turno na Norveškem

Dodaj odgovor