Že nekaj časa ni bilo objavljenega nobenega prispevka, pa sem se odločil, da nekaj napišem o majskih aktivnostih. Po prvomajskem plezalnem taboru v Arcu se je bilo treba najprej dostojno posloviti od turnosmučarske sezone. Odprtje “Malta Hochalmstrasse” vsako sezono omogoči lepe poznopomladanske turne smuke. Prvi vikend odprte ceste je privabil množico turnosmučarskih navdušencev, ki so se v veliki večini odločali za vzpon na Kolnbreinspitze (2934m).Ravno velika gneča je botrovala odločitvi za vzpon na sosednji vrh Weinschnabel (2754m). Zaradi nekoliko skromnejše višine in daljšega dostopa, ki vključuje tudi nekaj prečenja, vrh ni pretirano obiskan. Pravzaprav smo bili na vrhu le štirje, kar je bilo po grobi oceni približno 100x manj kot na Kolnbreinspitze. Razmere so bile fantastične, snega pa že malo, zato je smučarska oprema romala v kot.
Naslednji vikend smo Branka, Tin in Mark plezali na Vršiču. Povezali smo Viteško smer (6c, oziroma 6a, A0 kdor se je na detajlu potegnil za komplet) z Zajedo s platami in tako dobili 8 raztežajev prvovrstne vršiške plezarije v kompaktni kamnini konstantnih težav. Naslednji dan sva se s Saro odpeljala na prelaz Plockenpass. Plezala sva smer po kitovem hrbtu (Sul Dorso della Balena 6a/a+, 200m). Smer ponuja tri strme, težavnejše raztežaje in se nadaljuje po položnejših, na Paklenico spominjajočih se platah.
Kakšen vikend mi odnese dežurstvo v službi, kakšnega pa hoče pokvariti slabo vreme. A vedno se deževni oblaki nekje končajo. Aladin je v soboto kazal na vremensko okno v okolici Miljskega jezera. Z Branko sva se tako optimistično odpravila v Breitwand, aladin je držal obljubo in v popolnoma suhi skali sva splezala smer Speedy (6b, 120m) in smer Peppino (4c, 100m). Nedelja je bila res mokra daleč na okoli, s Saro sva hotela v Glinščico, a sva se premislila zaradi gužve na primorki. Tako sem odšel na Golico. Tam ni bilo žive duše…le sodra, veter in mraz.