Sunce žarko ali Karnija čez praznike

Na zadnjih treh sidriščih nisva z Janžem niti govorila več. V soboto je sonce peklo kot pri norcih. Za nama je bilo dobrih 600m stene in pet ur praženja. In to na pragu novembra. Neverjetno. Čutare so bile prazne. Napis na skali “uscita seconda” je bil preveč vabljiv. Še kletvica v stilu “Sunce žarko da ti…”in že sva se znašla na markirani poti v dolino. Čakalo naju je še kar nekaj vročega sestopa in tik pred avtomobilom sem razmišljal, da sem tako žejen, da mi niti pivo ne paše več. Škoda, bila sva zgodnja, plezala kar hitro, a na tako vročino konec oktobra v južni steni nisva računala.

V nedeljo sva se v te iste konce odpravila s Saro. Pripeljala sva se do planine Pramosio, od tam pa do uro hoda oddaljene stene Parete di Avostanis. Steno sem pred leti obiskal z Janžem in Markotom. V res idiličnem okolju ob istoimenskem jezeru na 2000 metrih smo bili takrat popolnoma sami. Skala je super, v steni skoraj 100 športnoplezalnih smeri, a svedrovci so bili stari in precej narazen ter sidrišča rjasta. V nedeljo je bilo tam plezalcev več deset. Nasmehi goloprsih plezalcev in mičnih plezalk s psički in sončnimi očali so se bleščali tako, kot popolnoma novi svedrovci in sidrišča. “Aha” sem si mislil. “To je torej razlog za tako velik obisk. Popolnoma renovirano plezališče”. No, midva s Saro sva se odpravila plezat v eno redkih večraztežajk, ki potekajo čez celo steno. Plezala sva smer Via De Infanti (130m, 4c). Smer izstopi na staro vojaško mulatjero, od tam sva se v dobre pol ure vzpela na Creto di Timau (2218m). Goro z lepim razgledom, ki obvladuje severno stran mesteca Timau. In tam me je zopet zbodel v oči- Gamspitz, gora z 900 metrsko steno, ki naju je prejšnji dan tako izžela. Bo treba tja še enkrat…

Avgusta leta 1993 sva z legendarnim jeseniškim plezalcem Benjaminom Ravnikom plezala smer Krivic Cedilnik v Široki Peči. Na predvečer vzpona sem v plezalnem vodniku Igorja Mezgeca, Martuljek prebral sledeče:”…dokončala sta smer tako, da sta se čez nekaj let spustila z vrha in nadaljevala tam, kjer sta prvič nehala-za taka dva gamsa malce nenavaden način. Če Borota vprašaš zakaj tako, se ta samo zvito zareži in prizna , da je spodaj eno čudno mesto, pa družina in otroci…”. strah me je bilo takrat tistega vzpona, a Bendžo je suvereno opravil s težavami. No, midva z Janžem nisva taka gamsa in tudi spodaj v najini smeri ni nobenega čudnega mesta, a ponovno kolovratiti čez spodnjih 600 m stene se nama ni dalo. Raje sva malo popraznovala noč čarovnic, zjutraj malo dlje spala in se še tretjič v štirih dneh odpeljala v mestece Timau (saj ni daleč, 20 km več kot ima Ljubljančan na Vršič). V pogovornem tempu sva prispela na mesto, kjer sva pred dvema dnevoma zapustila steno, splezala še zadnje 4 raztežaje in 200 m lažjega grebena, ter tako preplezala smer na malce nenavaden način. Bo že še priložnost, da jo spraviva v žep v enem kosu, sedaj ko poznava njene skrivnosti…

Via Attrezzata v Gamspitz je zanimiva smer. Leta 1984 so jo člani CAI di Ravascletto s pomočjo brigade Alpina Julija opremili z betoniranimi klini, ki se jih običajno uporablja na feratah (na srečo se tak način opremljanja smeri ni širil dalje in je to edina, meni znana, na tak način opremljena smer. A pozor, pisalo se je leto 1984…). Le ti so na mestih, ki ne presegajo IV+ težavnosti nameščeni precej narazen in služijo vmesnim varovalom med plezanjem. Na dveh, treh mestih, kjer težavnost doseže spodnjo šesto stopnjo, pa dovolj skupaj, da lahko služijo tudi kot oprimek ali stop. Kljub temu niso moteči, tudi če želite smer preplezati prosto. Na varovališčih so dodani tudi novi svedrovci. Vstop v smer je že po 20 minutah hoje nad mestecem Timau, plezati začneš že praktično v gozdu. Vegetacije je obilo, a ni moteča, skala kompaktna in hrapava. Čar smeri je njena dolžina. Skupaj jo je za 900m, s številnimi prečnicami. Če ne vlečeš “štajerca” in se v strmem gozdu v spodnji tretjini ne razvežeš, lahko v tej smeri potegneš blizu 30 raztežajev, kar pa se ob kratkem dnevu hitro zavleče v noč. Pa še sestop ni ravno za z rokami v varžetu. Smer sicer ponuja dva naravna izstopa na bližnjo označeno pot. Birt v krčmi Casetta In Canada pod Plockenpassom, od koder je lep razgled na omenjeno steno pravi, da se vsako leto v tej smeri dogaja marsikaj….

Paklenica po standardih

Zgodba je večini udeležencev skupnega tabora v Paklenici že poznana. Pekoče blazinice na prstih, utrujene roke, bolj ali manj toplo morje in večerno druženje na veliki terasi naših apartmajev v stilu komada skupine Zmelkoow: ” več kot spijemo lepši smo in boljše plezamo…” .A očitno je to recept, ki nam ustreza.

Letos se nas je namreč zbralo kar lepo število, takole na približno okoli 25. Od prihoda najzgodnejših v sredo zvečer, pa do ponedeljkovega odhoda najpoznejših, smo tekom tabora preplezali skoraj 30 različnih smeri. Nima smisla naštevati vseh, a po poslanih podatkih udeležencev, lahko izpostavim nekatere. Največkrat je bila plezana smer Watersong 6a+ (10 udeležencev), Velebitaška (6 udeležencev), sledijo Severno rebro, Oprosti mi pape in Karabore s po petimi udeleženci. Najtežje pa so bile bolj ali manj prosto preplezane naslednje smeri; Johnny 7a, Funkcija 6c+,Bezsmrtnici 6c, BWSC 6c, Nidia 6b+, Velebitaška 6a+, Kača 6a+…Za popestritev pa smo nekateri obiskali še stene Strogirja in Tulove grede.

Hvala Maji za vložen trud pri reševanju vseh logističnih zapletov glede nastanitve v apartmajih. Pridno trenirajte do spomladanske Paklenice.

Primorska trilogija

Prvotne plane za nedeljo nam je v Julijcih prekrižala slaba vremenska napoved. In kaj je lepšega, kot turobne jesenske dni preživeti na toplem primorskem soncu? Ko se plezalni dan konča s kozarcem dobrega vina v roki in pogledom uprtim v zlato obarvano Osapsko steno, težko kaj. Pa nismo začeli v Ospu. S Filipom in Markom smo se najprej odpravili v Glinščico. Pred mesecem sva s Saro plezala znani Veliki raz (La grande 5c+,120m). Desno od omenjene smeri so se v steni bleščali novi svedri. “Nova smer?” vprašam sosednjo italijansko navezo. “Ne, že zelo stara” odgovori, “a na novo opremljena s svedrovci”. Bojda primerljivih težav, kot Veliki raz. In ravno ta varianta je bila naš prvi cilj. Ponuja prijetno plezanje, glavne težave in najlepši del smeri predstavljata 2. in 3. raztežaj (če prve dva združiš v enega). V smeri res tiči nekaj zgodovinskega železja. Po opravljenem vzponu smo se po robu doline Glinščice spustili v vasico Botač in se po drugi strani doline povzpeli pod vznožje Zelenega raza (Spigolo Verde 140m IV-III). Po opravljenem vzponu je padla ideja še za eno smer in ker sta bila Mark in Filip v teh koncih prvič, smo se odpeljali še v Osp ter splezali še tretjo klasiko teh koncev-smer Medo. Zadovoljni smo zaključili dan pri Vovku…

PETRA RUJA

Petra Ruja je vroča sardinska lepotica, ki je čakala na Petra in Ruja. Res je mamljiva na pogled in čudovita na otip, svoje čare pa je blagohotno ponudila tudi Sari, Janžu in Janji. Petra Ruja po sardinsko pomeni rdeča skala. Skal je tam res veliko in to ne samo rdečih, pač pa, zaradi pestre geološke sestave, vseh možnih oblik in barv. Kdorkoli je že sestavljal Sardinijo, je moral zagotovo vsaj malo misliti tudi na plezalce.

Konec avgusta in začetek septembra morda ni najprimernejši čas za obisk Sardinije kot plezalne destinacije, a večina družine je želela na morje, pa so zato moje ideje o Zillertalu ali Dolomitih naletele na gluha ušesa. In Sardinija je bila dober kompromis. Na soncu se sicer skala v tem času močno segreje. Na srečo pa se vedno da poiskati senco, vročino pa po navadi blaži tudi rahla sapica. Poleg tega pa se plezanje lepo poda s kopanjem v toplem morju. Gneče ni bilo pretirane, z malo truda si z lahkoto našel samotno plažo. Izogibati se je bilo potrebno le tistih najbolj popularnih. Kljub temu smo se peš odpravili do znamenite Cale Lune, kjer so sicer svedrovci trenutno v slabem stanju, pa tudi sicer ob množici turistov tam tako ali tako ne bi plezali. Je bil pa lep sprehod. Nastanjeni smo bili v bližini mesteca Dorgali oziroma turistične Cale Gonone, kjer plezališč in skale res ne manjka. V tednu dni smo lahko spoznali le majhen delček tega čudovitega otoka in le površno in bežno potipali sardinske skalne lepotice. Ravno toliko, da človeka prime, da bi še kdaj obiskal te kraje.

TABOR DOLOMITI

Parcelovodja v kampu Sass Dlacia je “naš čovjek”, zato z veseljem pozdravi vsakega gosta, ki prihaja iz ene izmed republik bivše Juge, v svetovno razširjenem uradnem jeziku takratne države. Kljub prisrčnemu sprejemu in tekočemu sporazumevanju, pa nam ob skorajda polni zasedenosti kampa, ni mogel priskrbeti bogve kako dobre parcele. Ker smo bili stisnjeni med dve dovozni cesti in omejeni s Poljaki na eni in Italijani na drugi strani, smo se morali odpovedati postavitvi najnovejše arhitekturne pridobitve našega AO-ja- pravega pravcatega gadafija, ki je med prvomajskim taborom v Arcu, kjer so ga imeli sosedje, tako zelo navdušil našega načelnika. Resnici na ljubo, ga zaradi tehničnih težav enega avtomobila in posledično poznega prihoda v kamp ter zgodnjega odhoda v stene, tako ali tako ne bi postavljali prvi dan. Zagato je rešila Monika z rezervacijo sosednje parcele in tako poskrbela, da se je začetno razočaranje in žalost, ki se je zrcalila na licu njenega moža (in našega načelnika) ko je uvidel, da gadafi ne stoji, hitro prelevilo v umirjeno zadovoljstvo, saj smo s skupnimi močmi postavili šotor, ki nas je že čez 15 minut, združene pod eno streho in s pivom v roki, zaščitil pred eno in edino ploho (nevihto) v času našega tabora.

Ker nam je bilo vreme torej več kot naklonjeno, smo tudi plezali. Obilica sten v okolici in čvrsta kamnina Dolomitov, sta nam od četrtka do nedelje omogočala pridno nabiranje plezalnih metrov in izkušenj s plezanjem v vodstvu, nameščanju pomičnih varoval, branju skic, abzajlanju na peščene ure, skorajda neverjetnega naključja z izgubljeno denarnico in še kaj zanimivega bi se našlo. Tabora se je udeležilo 15 članov in sicer sedem sedaj že bivših tečajnikov letošnje AŠ (Neva, Tina, Monika, Branka, Miha, Davor, Tin), trije pripravniki lanske AŠ (Mark, Noel, Filip) ter Neli, Matic, Grega, Marko in Peter.

Preplezane smeri (navedena je gora z nm.v., ime smeri, dolžina smeri in ocena-UIAA za klasike in francoska za smeri s svedrovci ter število udeležencev, ki smo tekom tabora omenjeno smer preplezali):

  1. Torre Del Lago (2632m), Via dall Oglio, 475m, IV+/V-, 9 udeležencev
  2. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Ibex, 500m, 4c, 6 udeležencev
  3. Cima Grande (2998m), Via Dibona, 730m, IV+, 2 udeleženca
  4. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Via del Buco, 280m, IV, 3 udeleženci
  5. Col dei Bois (2450m), Via Ada, 430m, VI-, 2 udeleženca
  6. Col dei Bois (2450m), Gaudeamus 430m, 5c, 4 udeleženci
  7. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Pera Forada, 470m, 5a, 4 udeleženci
  8. Torre Grande Falzarego (2550m), Westwand, 170m, IV-, 3 udeleženci
  9. Castelletto (2656m), La grande Guerra, 250m, 6c, 2 udeleženca
  10. Torrione Marcella (2229m), Tanja, 270m, 6c+, 2 udeleženca
  11. Cinque Torri (T.Barancio), Via Ignazio Dibona, 120m, IV+, 2 udeleženca

Dnevi na taboru so ob dobri družbi, skali in vremenu prehitro minili, če nam ne bi zmanjkalo kave, bi ostali še kak teden ali dva… 🙂