V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…
One Reply to “Tamar”
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.
Pero, res si ujel neverjetno igro svetlobe. Verjetno je bilo v živo še bolj fascinantno.