Tamar

V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…

1 thought on “Tamar

Dodaj odgovor