AO Jesenice

V JV steni Nad Šito glavo sva z Lidijo 14.8.2020 dokončala in splezala prvenstveno smer »Črni panter« in jo v celoti opremila s svedrovci. Podatki:105 m,6b ali 6a/A0, S2, obvezna ocena 6a. Skala je za ta del stene presenetljivo dobra. Ker je smer nova, previdnost za enkrat vseeno ni odveč.   Za plezanje potrebuješ 10 kompletov. Dodatno varovanje ni potrebno.  Abzajli so urejeni po liniji smeri in so dolgi približno 25 m. Linija smeri je lepo vidna iz samega prelaza Vršič, saj poteka po platah v  izrazitem črnem traku. Vstop je približno 50 m desno od smeri Stoletje oz.  desno od manjše votline, kjer zagledamo prvi svedrovec. Smer je kratka, plezarija pa konstantna.   

1.R. , 28 m, 6a, 7x

Vstopimo po poči čez plate, dosežemo manjšo polico, kjer zavijemo desno v plate in nato naravnost gor na varovališče.

2R. 25 m, 6b, 9x

Iz varovališča v desno in naravnost gori v plate, nato prečka v levo na rob črnega pasu in po manjši zajedi na naslednje varovališče. Prestop iz plat v zajedo, je ključno mesto smeri. Težavnost 6b, možno ga je preplezati na A0.

3R. 25m, 6a+, 7x

Po poči v levo in nato desno  pod gladko zajedo. Vstop je težaven. Možno preplezati na A0. V nadaljevanju se zajeda lepo odpre, skala se še izboljša. Tako dosežemo lepo stojišče pod izstopnim raztežajem.

4R. 27m, 5b,5x

Vstopimo v širok kamin, po kateremu v lepem plezanju dosežemo plate na levi. Po njih preplezamo v levo na raz in po njemu dosežemo vrh smeri na samem robu stene. Tu je urejeno udobno varovališče in abzajl.

Smer »Črni panter« toplo priporočam, PPP sta že opravila naša člana Neli in Matic.

Božidar Družijanić, AO Jesenice

Zgodaj je bilo treba vstati v soboto. Čakala nas je 6-7 ur dolga vožnja mimo Lienza, po panoramski cesti pod Grossglocknerjem do Innsbrucka in Söldna v Vent. Od tam smo dostopili do koče Breslauer (2844 m). Nekateri z gondolo, da so rezervirali prostor za mizo, drugi v dveh urah peš. Po obvezni birokraciji z vključenim velikim rabatom za prenočišče je bil že čas za večerjo. Skupna ležišča smo imeli samo zase, tako da smo se bolj ali manj vsi po slovensko naspali. Uro za zajtrk so v koči odredili za ob 5h in ob svitu smo bili vsi že na ready-steady-go. Tahitra skupina za greben, uživači za pristop po normalki.

Mare, Nanika, Aleksandra, Metod, Gorazd in Raf so plezali greben, ki se pne direktno nad kočo – Urkundgrat (III, 400 m). Najprej se je potrebno vzpeti po markirani poti na Urkundkolm (3134 m), nato pa po nadaljevanju grebena in po razu, dokler se ne priključi JV grebenu. Poplezavanje je prijetno z nekaj zoprnega skrotja, težavnost in izpostavljenost pa se povečata na JV grebenu, kjer srečaš celo nekaj svedrovcev. Pozihrali so en raztežaj in kmalu stali na vrhu Oetztaller Urkunda (3556 m). Namen je bil splezati še preostali JV greben do vrha Wildspitza, pa je bila kamnina bistveno slabša kot nižje doli, skupina pa prevelika za tako steno. Spustili so se na ledenik Rofenkarner in se na vrh povzpeli po V grebenu, ki je mestoma ponujal dokaj delikatno prečenje po načetih grebenskih opasteh. Po postanku na vrhu je sledil še dolg sestop preko Mitterkarjocha in po osmih urah je odleglo ob pivu na koči.

Rajko, Andrej, Rok, Majda, Doroteja, Alex, Michel, Luka L., Katarina ter Mia in Pero iz AO Rašica, ki smo šli po normalki, smo od koče po skrotasti poti mimo jezerca v dobrih dveh urah prišli do pod sedla Mitterkarjoch (3468 m). Do ferate, ki pripelje na vrh sedla, je bilo treba prečiti manjše snežišče. Zaradi zgodnje ure je bilo še vse ledeno, tako da smo se opremili že spodaj, po preplezani ferati s popolno zimsko opremo pa smo na sedlu samo še sestavili ledeniške naveze. Čez ledenik Taschachferner smo prišli hitro, sledilo je še nekaj minut po kopnem grebenu do vrha. Sestopili smo po drugi strani po poti, ki poteka pod V grebenom, ter tako za las zgrešili ostale. Pot se je nato nadaljevala čez Rofenkarner, sledila je še slaba ura panoramske poti nazaj do koče. Ravno smo naročili, ko so se usuli še preostali z druge strani.

Vožnja domov kljub neskončnim uram ni bila dolga. S ciljem v žepu je bilo dobre volje na vsakem sedežu dveh kombijev na pretek. S prilagajanjem in pripravljenostjo, da vsak po najboljših močeh prispeva v skupen uspeh ture, kjer smo bili vsi v prvo, smo dokazali, da se znamo organizirati in kljub starostnim razlikam štirih desetletij stopimo skupaj.

Zapisala Raf in Katarina

1 2 ►

Nakoliko pred začetkom poletja, ko so koronastvari začenjale izgledati obetavneje, smo se začeli poigravati z idejo imenovano Durmitor. No pa je vse skupaj kmalu začelo plavati po vodi, mi pa smo začeli pogledovati severneje. Katarina je iz neke omare na odseku, kjer prebiva alpinistična literatura, privlekla vodniček Kletterarena Dachstein in ideja je kmalu dobila novo ime.

Nik je bil takoj za, Doroteja in Urban pa sta kanila pripeljati se nekaj dni kasneje. Odrinili smo v soboto (25.7.) popoldne in par ur kasneje že kovali načrte za prihodnji dan. Odpravili smo se v Türlspitz, v smer SO-Verschneidigung (5). Pred nami sta plezala en silno skuliran vodnik in njegova klientka. Vendar sta po dveh raztežajih obrnila. Namreč še preden smo se uspeli navezati, so padle prve kaple dežja. Pa smo vseeno plezali; dva raztežaja sta bila dovolj za pokušino. Sestop je po kratkem spustu tekel mimo plezališča Alpinschul Klettergarten, kamor so nas za dobre pol ure zvabile silno zanimive plate. Do avta nismo prišli prezgodaj, saj se je kmalu utrgalo nebo.

V ponedeljek smo se namenili v dobro uro oddaljen Gossau oziroma nad jezero Gossausee na Brentenkogel. Po precej hitrem, okrog dve uri trajajočim dostopu po cesti, skozi rušje in visokotravje, smo stali pod ploščami smeri Gosausee Triathlon (4-5+/6-), dasiravno smo imeli čevlje mokre skoz in skoz zavoljo padavin dan poprej. Plezanje po prav tako mokrih žlebičih in škrapljah nam je nekoliko načelo moralo, vendar je bila vodnatost smeri obratnosorazmerna s pridobljeno višino. Smer je bila navrtana precej skopo, in običajno svedra ni bilo, kjer bi ga pričakovali. Po preplezanih 400 m se nam je ponudil kolikor toliko udoben pobeg iz smeri, ki smo ga veselo izkoristili. Prebili smo se do poti in ko so se sence že začele daljšati, smo na obali jezera nazdravili lepemu dnevu.

Torek je potekal v znamenju počitka. Zato smo izkoristili ugodnost Sommercarda in se z žičnico odpeljali na Planai. Od tam smo krenili proti gori Krahbergzinken (2134 m). Ta  spominja na Viševnik, vsaj kar se tiče zahtevnosti, višine, enostavnosti dostopa in množic, ki se valijo tjakaj. Z bistveno razliko – vsi so bili v gojzarjih. Analiza je bila v gostilni pri zgornji postaji žičnice ob Avsenikovi spremljavi.

V sredo je bilo napovedano slabo vreme s plohami in nevihtani, kar se je kasneje izkazalo za navadno laž. S prvo gondolo (ki je bila zastonj zavoljo Sommercarda) smo se odpravili na Höcher Dachstein (2995 m). Z zgornje postaje gondole smo krenili čez ledenik, nadaljevali po ferati Schuler – Klettersteig in kmalu smo stali na vrhu. Od prvega koraka na ledeniku je preteklo približno uro in 40 minut. Sestop je bil še hitrejši, od ploh in neviht pa ne duha ne sluha.

Zvečer sta se nam pridružila Doroteja in Urban in zjutraj smo krenili proti gori Türlspitz (isti kot prvi dan) in smeri Südwand (4+/5-6), ki naj bi po opisu v vodničku med drugim ponujala tudi Schöne Platte mit Wasserrillen. Smer je bila res lepa. Občasno precej na široko navrtana, vendar z neproblematično orientacijo in lepimi detajli. In kmalu smo stali na vrhu z nasmehi do ušes. Sestop je bil po udobnem melišču, do katerega smo se spustili po vrvi. Tako smo mi trije zaključili, Doroteja in Urban pa otvorila Dachstein Sommer.

V petek sva se z Urbanom odločila, da izkoristiva lepo vreme, zato sva se podala v smer Südwest-Verschneidung (5+, 550m) v hribu Hochkesselkopf (2453m). Na pravljičnem 3-urnem dostopu sva preko travnatih stez, melišča in nekaj ostanka snega prišla pod steno. Smer je bila dobro navrtana, ponudila veliko plat in detajl v kaminu. Kar nekaj cugov sva združila in zato kaj kmalu prišla na vrh. Lepi razgledi so prevladovali nad neprijetnim šodrom pri sestopu. Šele sedaj sva srečala nekaj ljudi. Med korakanjem v dolino s praznimi flašami in ovitki pojedenih frutabel pa so se nama v glavi že prikazovali bolonez-makaroni.

Naslednji dan sva izkoristila za počitek, kopanje in študiranja vodnička za nove smeri. Meni na ljubo je za Nedeljo Urban pristal na nekoliko krajšo smer, kajti popoldan sem želela iti še na ledenik. Ob 6 uri zjutraj pa kruto spoznanje, da zunaj pada nenapovedan dež. Vseeno sva se z gondolo povzpela na ledenik in se tam v družbi kapelj in vetra povzpela na bližnji vrh.

Zvečer sva se udejstvovala kot profesionalna vremenarja pri iskanju suhe skale za nove plezalne podvige, a menim, da je tudi Trontelj nebi našel, saj je bil dež napovedan za čez pol Evrope. Predčasno sva zato pospravila opremo in odhitela domov.

Rok in Doroteja (ter ostali)

1 2 ►

Prejšnji teden je Bor predlagal, da bi se v sklopu SMAR akcije v Trenti podala v S steno Vršaca. V isti sapi je predlagal smer Onkraj resničnosti. Sam sem zaradi osredotočenosti pisanja magistrske naloge hitro pristal na predlog, ne da bi vložil vsaj malo energije v njegov pregled. Kot sem v avtu na poti v Trento bolj natančno izvedel, je to 250 meterska smer, ki ima vsega štiri proste ponovitve. Smer se nahaja tik pod robom stene, do tja pa moraš skupno splezati »dostopnih« 750 m Ceklinove smeri ter Smeri mladosti.

Do vstopa v Smer mladosti sva plezala nenavezana, saj v skoraj navpičnih trentarskih travah itak ni kaj dosti varovanja. Smer Onkraj resničnosti se začne po štirih raztežajih Smeri mladosti, nad prvim pasom manjših streh, ki sekajo steno. Prvi raztežaj te pripelje na razkošno polico pod detajl smeri. Polica ti obenem daje udobno stojišče in dobro psihično oporo, hkrati pa vzbuja neprijetne občutke, ko se nekaj metrov nad njo napenjaš brez varovanja. Raztežaj nad polico je prosto ocenjen z VIII. S to oceno se tudi strinjava. Smer nad detajlom nadaljuje v desno in naprej čez velike strehe, ki niso tako težavne kot izgledajo. Ravno pod strehami, naju je ujela kratka nevihta, kar nama je dalo razlog za počitek. Na pogled majhne in redke kaplje so precej namočile zgornji del stene, tako da sva se bila primorana premikati bolj počasi. Izstopila sva z mrakom ter čez mokre trave mimo koče sestopila nazaj v dolino Zadnjice.

Kar nekaj časa je potekalo usklajevanje z mojim mentorjem za skupno plezanje.

Nedelja 26.7.2020 je bila več kot ustrezna. Za plezalko začetnico izbira plezališča in smeri  ni bila težka. Z Rafom, Ireno in Majo smo se lotili Katastrofule v Beli peči. Ponudila nam je uživaško hribovsko plezanje. Z Ireno je naprej plezal Raf in v drugi navezi z menoj naprej Maja. 

Nekaj oprimkov je bilo majavih, zato je Raf reševal smer z zatiči. Ker je en zatič zlezel pregloboko v razpoko, ga nisem mogla kot zadnja v navezi izvleč. Ostal je skrit v globoki  razpoki.

Bela peč je lepa razgledna točka nad Lomsko dolino, nasproti severne stene Storžiča. Do parkirišča smo se vrnili po stezi in delno po gozdni vlaki.

Lidija in Irena