AO Jesenice

No pa smo odšli na krajši izlet v Rafovo IV ( zame V, glede na to, da sem prvič plezal kot vodilni 😊 ). Včeraj smo Luka, Lidija, Irena in jaz veseli odcepetali na Vršič kjer nas je že na samem začetku pričakalo presenečenje – zaprt parking in pony šov. Ker pa so varnostniki bili stari dolgoletni sodelavci in znanci, smo prostor za avto z lahkoto dobili. Dokaj hitro smo se znašli pod steno v Pocarski smeri v polni bojni opremi. V sami smeri nismo hiteli, saj smo imeli časa na pretek. Za nami je bila le ena sama naveza treh in, ker se je videlo, da se jim zelo mudi, smo jo pustili naprej. Vzpon je potekal umirjeno, zelo zbrano in predvsem varno. Korak za korakom do vrha in veselja, potem pa v dolino do končnega cilja t.i. analize… 😊

Včeraj dopoldan sva se z Janžem odpravila v Črnega Panterja. Smer je čudovita, varno opremljena in poteka ves čas v kompaktni skali, plezanje pa strmo in konstantno. Res čestitke Božu in Lidiji za tako linijo. Se bi strinjal, da se težavnost bolj nagiba v smer 6c, kot pa 6b. Smer sva zlezla oba prosto in na pogled (čestitam tudi Janžu, ki je sicer plezal kot drugi, aja pa še abzajlal se je prvič), je pa res, da se od magnezije pobarvani grifi dobro opazijo na temni skali, kar zadevo malo olajša. Po kosilu sem šel še enkrat na Vršič, tokrat z drugim družinskim članom. S Saro sva splezala Violinco, tokrat tako, kot je vrisana na fotografiji. V torek sva bila namreč v tej smeri z Dorotejo, pa sem se sredi prvega raztežaja držal desne linije svedrovcev (kjer ena ploščica manjka-morda je bila tu mišljena prvotna linija smeri, na vrhu je prav tako sidrišče) in tako izpustil 2., sicer lažji cug. No, včeraj sva to napakico popravila…

V soboto, 22.8. smo se s polnimi nahrbtniki Katarina, Anže in jaz odpravili proti Bivaku 2. Pot nas je vodila čez Brinje in za Šplevto. Ljudi je bilo več kot običajno, in ne predstavljam si kako je izgledalo parkirišče v Vratih.

Notranjost bivaka smo pospravill in ponovno naoljili mizo in klop, odnesli smo smeti, zasilikonali smo okno in popravili nekaj metrov šivov na strehi. Zbrusili in pobarvali smo tudi ogrodje, kjer se ga je dotaknila rja.

Z Metodom sva danes v senčki severne stene NŠG odplezala skalno Kranjsko poč. V smeri sicer nisva bila sama in tako je od zgoraj vsake toliko časa prižvižgal kakšen projektil. Zato je bilo treba precej paziti tako na sebe, kot tudi na tiste tiste spodaj.

V smer sem vstopil prvi, izstopil drugi, vmes pa sva z Metodom plezala izmenično. Lahko rečem, da se v vsakem raztežaju najde nekaj lepe plezarije. Siten je samo zadnji stolp, kjer je svet precej krušljiv in je treba biti zelo previden.

Opremljenost smeri je sprejemljiva, kar pomeni, da so na stojiščih klini, vmes pa se najde tudi kakšen bleščeč svedrovec.

Ostalo varovanje je primerno težavnosti; tam kjer je bolj sitno, lahko srečaš tudi svedrovce, drugače pa si pomagaš z jebico, frendom in klini, ki jih je v smeri kar nekaj.

Mogoče bi omenil še, da je pod preduhom na varovališču priporočljivo stati skrit za skalo, ker se kamni iz preduha prikotalijo točno na stojišče.

Vrh smeri sva dosegla v treh urah in se v prekrasnem vremenu počasi vrnila do avta in od tam na Erjavčevo, kjer sva naredila rezime.

Na spletni strani Alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica sem našel zelo lepo skico skalne smeri, katere avtor je verjetno Janez Marinčič.

Uživala sva Metod in Aljoša

V nedeljo zjutraj me je budilka zbudila ob pol enih. Še enkrat sem preveril nahrbtnik, če imam notri vso potrebno opremo za tak vzpon. Ob enih zjutraj pa sva se z Aleksandro odpeljala proti Kalsu, kjer je bilo izhodišče za današnjo turo. Ob 4h začneva s hojo po dolini Kodnitztall mimo koče Luckner in dalje proti koči Studlhutte, ki jo doseževa v slabih dveh urah. Pot nadaljujeva do ledenika Kodnitzkess, kjer se malo spočijeva in opremiva za hojo po ledeniku. Ko doseževa rob ledenika dereze snameva in pot nadaljujeva pod grebenom do koče Erzherzog Johan, ki leži na rami Adlersruhe 3454m. Nič kaj dosti se tam nisva zadrževala, zaradi množic pohodnikov, ki so od koče napadali vrh. Po kratki hoji po snegu do pod stene dereze snameva in že poplezavava proti grebenu malega Glocknerja. Gre zelo počasi, saj je bilo ljudi ogromno. Kmalu doseževa Glocknersharte, kjer je ponovno zastoj. Mirno počakava tiste, ki so sestopali potem pa nadaljujeva še zadnje metre proti vrhu. Malo pred 10 uro sva dosegla vrh. Vreme na vrhu sva imela fantastično, razgledi daleč naokoli do naših Julijcev in Karavank. Narediva par fotk, malo popijeva in že začneva sestopati proti koči. Po mučnem sestopu , skoraj dve uri zaradi gužve sva pri koči Erzherzog Johan. Narediva pol urni počitek, potem pa se pripraviva za sestop v dolino. Sestopiva po smeri vzpona, le da se koči Studelhutte izogneva. Ubereva direktno varianto v dolino Kodnitztall in malo pred četrto uro sva na parkirišču pri avtu na izhodišču ture.