A: “Jutri?”
D: “A greva probat Župančičevo?”
A: “Lahko kar Župančičeva, še nisem bil.”
Ob sedmih sva se tako odpravila z Jesenic proti vetrovnemu Vršiču in s soncem obsijani Mali Mojstrovki, kjer je letos snega v izobilju, nekje celo preveč. Na vzorno spluženem parkirišču počakava še na Grega in skupaj odškripamo do skalce pod vstopom v grapo, kjer se opremimo za vzpon.
D: “A misliš, da je tam zgoraj tudi napihan sneg?”
G: “Kle na začetu zgleda dobr.”
A: “Jaz bi šel nekam, da ne bo treba gazit!”
D: “Kako pa se reče tisti grapi, kjer gresta že dva pred nami?”
G: “Mislim, da je Sestopna?”
D: “Gremo to!”
Tako se poženemo proti “Sestopni” grapi ker, če je dobra za dol, bo dobra tudi za gor. Hodimo, pikamo, klepetamo, eni več kot drugi in pridemo do zanimive prečnice. Grega odbrzi naprej, z Dorotejo pa ostaneva zadaj. Pri prečenju prideva pod skalo, kjer je snega malo manj.
D: “Tukaj pa pazi, nič ne drži!”
A: “Ja, bom že!”
Naslednje pol ure sva bila tiho, nisva govorila, slišali so se samo udarci derez in cepinov. Izpostavljena strmina ni popuščala in v trdem snegu in občasnem krušljivem ledu ni bilo skoraj nobene poličke, kjer bi si lahko spočila pekoča meča. K sreči do vrha ni bilo več daleč. Čakali sta naju le še dve prečki; leva v mehkejši sneg in desna čez precej načeto skalo, ki ni dajala preveč dobrega občutka.
Na vrhu naju je počakal Grega in naredil nekaj lepih fotografij. Ko smo odložili opremo in popili čaj, smo še malo poklepetali in se vrnili čez vratca nazaj na prelaz. Grega na smučkah, midva pa peš …
D: “Ej, sem mislila, da bo lažja kot Župančičeva.”
A: “Super je bilo!”
D: “Bomo šli pa drugič tja!”
