Vikend plan je bil narejen. Z Gašperjem sva imela začrtan plan pohoda na Brano. V četrtek pridem na sestanek, plan se seveda hitro spremeni v plezarijo. Mentor Raf namreč povabi, da se mu z Lukom in Ireno, midva z Gašperjem pridruživa in gremo plezat BUBO. Ja, seveda, da ne bova šla na Brano, če je na mizi, kot je rekel Boter v filmu: “Offer you can’t refuse”.
V soboto budilka zazvoni, domača kava se spije, ob 7:15 pa se že peljemo proti Vršiču, kjer imamo zbor in počakamo na Luka in Ireno. Vsi zbrani krenemo pot pod noge po markirani poti proti Jalovcu in se po četrt ure odcepimo od poti ter krenemo po travnatem pobočju navkreber proti smeri. Po cca. 40 minutah se znajdemo na izhodišču za plezanje BUBE.
Damo se v dve navezi, prva smo Raf, Gašper in moja malenkost, druga pa Irena in Luka. Pri nas Gašper pleza naprej. Dva cuga in že smo na vrhu. Za Gašperja je bil to poseben izziv, saj se je na vrhu preizkusil v zabijanju klina za postavitev štanta. Svedrovci za štant so se namreč izmaknili njegovemu vidnemu polju. 🙂
Raf se že spodaj poigrava z mislijo, da vzporedno potegnemo prvenstveno. Ko smo na vrhu, je odločitev jasna in vrag je vzel šalo – gremo splezat še vzporedno. Od konca smeri prečimo ploščo, potem pa po melišču sestopimo do izhodišča.
Tokrat gre Raf naprej in potegne smer. Lahka plezarija za začetnike. Poigravamo se po ploščah, zaupamo našim nogam in rokam in spet se znajdemo na vrhu. Vsi skupaj sončamo zobe – od veselja. Za nekatere od nas je to prva prvenstvena. Sedaj pa smer čaka na prve ponavljalce. Kar pogumno v napad!
V smeri sta ostala dva klina in dva prusika, skala pa je super in v odlični formi. V galeriji najdete tudi skico smeri. Pri poimenovanju smo bili sklepčni, če je bila prva BUBA, naj bo druga BULA, in tako se je rodilo ime.
Od sonca zapečeni, od navdušenja nasmejani in od plezarije zadovoljni sestopimo po že znanem melišču, poberemo opremo in po isti poti krenemo proti Tičarjevem domu. Gobova juha lepo diši, imajo pa tudi dobro ohlajeno pijačo za rehidracijo. Tam naredimo analizo plezarije in kujemo plane za naprej.
Da nam je vse teklo kot po maslu, se lahko poleg Rafu zahvalim tudi mojemu Polotu, ki je navkljub napaki ključ kode (avto ne vžge) vendarle popustil svojo trmo in ob smešnem ropotanju zavor, pripeljal varno v dolino.
Uspešen dan je za nami, se že veselimo naslednjih podvigov.
Še enkrat hvala Rafu in ostalim za odlično družbo.
Za vizualno predstavo pa vabljeni, da pokukate v galerijo.
Bravo 🙂