Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
No pa sva šle še midve s Klaro (AO Tržič) pogledat to grapo. V primerjavi z nedeljskimi razmerami je v spodnjem delu kar nekaj napihanega snega – se udira tudi do kolen, no skok je še vedno lepo zalit in trd, proti vrhu pa se vidi, da je te dni grapa zelo oblegana – štapnje boljše kot nove stopnice v Ikei 😉 V smeri naju je prehitel smučar, s komentarjem ‘a punce tud same lezete’, jutranje žarke sonca pa so kasneje zamenjale snežinke.
V nedeljskem jutru smo se Mare, jaz in 12 tečajnikov podali skozi Zavrh proti Sred. vrhu, kjer smo izbrali primerno pobočje za praktično urjenje gibanja naveze v snegu. Oblikovali smo 6 navez, delale so pa v resnici 4, saj več vrvi z Maretom nisva zmogla zagotoviti… Pa so se vmes malo pomenjali in je bilo tudi v redu.
Prikaz sidrišč v snegu in možnosti vmesnega varovanja so bile opravljene bp, sledil je še vzpon do vrha in uživanje na sončku, pa seveda ob debati, kam bi se v takih razmerah dalo še it. Idej je bilo cel kup…
Pohvale tečajnikom za zagnanost in prizadevnost, se vidi, da v gorah uživajo in si želijo več. Midva z Maretom sva bila zadosti za potešit osnove, več bo treba tudi s pomočjo še koga s ferajna. Pomoč tudi kakšnega izkušenega pripravnika je vedno dobrodošla…
Ob povratku sta nas razveselila tečajnica Nina in Mario, ki sta poskrbela za okrepčilo na Smokuški planini – pohvalno. Skratka, bil je lep in produktiven dan. Kmalu spet kaka akcija.
Danes se dan ni začel prav obetavno. Ravno ko sem si skuhal kofe prileti SMS od sosmučarja da se ne počuti dobro in da bo ostal doma. Ker nisem imal želje sam it na celodnevno turo sem takoj začel razmišljat o rezervnih ciljih. Zagato je rešila Doroteja z včerajšnjo objavo. Na ruzak sem spakiral še en cepin poklical Perota za razmere in pohitel proti Završnici. Tam sem se pripeljal skoraj do Tinčkove bajte, dal na noge pancarje in pogruntal da sem doma pozabil palice. Ni preostalo drugega kot da grem nazaj v dolino, v Moste, kjer mi je Darko posodil palice.
Nazaj v breg in proti snegu ki se začne pri lesi. Hitro sem napredoval do koče pri izviru završnice, kmalu nad njo sem se pa že usmeril proti Zeleniški smeri. Kmalu sem smuče zamenjal z derezami, na vstopu pa še dal čelado na glavo. Zeleniška je super narejena, dva skoka nista posebej zahtevna, najtežje je bilo prepričati smuče na ruzaku da se ne zataknejo v kaminu. Od iztopa smeri sem nadaljeval na vrh in odsmučal po centralni. Smučarija je bila bolj švoh, precej je treslo zaradi precej smučarjev za vikend, pa še odjenjalo ni nič in je bilo na parih mestih kar ledeno. Pod grapo sem zavil nazaj pod steno in splezal še Rožičevo (dopust je treba izkoristit), ki pa je po težavnosti podobna Zeleniški, le da ima malo manj strm a zato daljši skok. Iz vrha Rožičeve sem prek smokuškega plazu smučal v dolino. Tudi tam so razmere precej sprejemljive. Prva četrtina spominja na tankovski poligon, druga je bila odlična, tretja popolnoma ledena, zadnja pa spet super.
Super tura z malo boljšimi plezalnimi in malo slabšimi smučarskimi razmerami.
Razmere so – treba jih je izkoristit!
Danes smo se s Petrom in Saro odpravili proti Zelenici. Že v soboto sta Peter in Metod izvohala razmere v Rožičevi grapi in kmalu je bilo Petru jasno, kam bo šel še naslednji dan. Zvečer se dogovorimo še za uro odhoda in že so novi cepini spakirani na ruzaku.
Jutranje škripanje pod stopali nam da vedeti, da bo sneg odličen za pikanje. Dostop se proti smeri postopoma postavlja navpičneje, štapne predhodnikov pa izrazitejše. Začetek smeri premagamo nenavezani, nato sledi cirka 60m varovane plezarije – dva kvazi skoka, kar lepo zalita, nato se zopet razvežemo in dosežemo vrh smeri. Peter ne bi bil Peter, če ne bi pred sestopom osvojili še vrh, tako da po smokuškem plazu nadaljujemo proti vrhu Begunjščice. Prav tam je velika opast, ki zna ob topli nedelji in veliki masi ljudi popustiti – previdno! Ob skorajšnjem brezvetrju pojemo sendvič in sestopimo po centralni grapi proti dolini.
Super tura, moja prva zimska – mogoče me zaradi adrenalina ni zanohtalo?
Dopust sva izkoristila za obisk najbolj obiskanega dvatisočaka v Julijcih – Mala Mojstrovka, in ujela sva res lepe razmere; sonce, lahen vetrič, narejena špura, spomladanski srenec. Neverjetno je bilo tudi to, da sem videl le 10 obiskovalcev, če odštejem komunalno službo, ki se je počasi prebijala do vrha prelaza. Cesta je bila sicer še zaprta, zato sva pot začela pri KNG, od koder sva ubrala nekaj bližnjic, večidel pa sva odcukala ob robu ceste, kjer je bilo ravno dovolj snega, da se kužki niso vlekli po asfaltu.
Na vrhu sva si v miru privoščila krajši oddih in malico, ter se po res lepem “smučišču” spustila proti drevesnici, kjer je v spodnjem delu precej obsežna plazovina, ki jo je treba prečiti na ustrezni višini, da ujameš pot skozi gozd. Na obronku gozda sva spet vpregla kužke, se dvignila nazaj na prelaz, in se po gozdu ter po cesti vrnila na izhodišče pri Koči na Gozdu.
