AO Jesenice

Ob koncu šolskih počitnic sem si tudi sam prislužil dva dni dopusta in si tako podaljšal konec tedna. V četrtek sva se z Gorazdom odpravila na Rodico (1964m). Štartala sva zjutraj iz Laškega Rovta, odsmučala z vrha okrog 12 ure in se pripeljala po ravno prav odpuščenem srencu zopet do dna bohinjske doline, prav do avtomobila. Zvečer smo se odpravili družinsko na Primorsko. S Saro sva obiskala Vipavo, preplezala sva Skriti raz in Raz stebra. No, v nedeljo sva si z Janžem zaželela še malo snega. Z Gorazdom sva se zmenila za Kalški Greben (2224m) iz doline Korošica. Pridružil se nam je še Miro a na koncu smo se znašli ob izteku krvavških smučišč s skupino pravih lokalnih poznavalcev. Povzpeli smo se po smučišču na sedlo med Krvavcem in Zvohom, odsmučali še v trdem snegu (na kako sonce ni za čakat, saj so napoke v snežni odeji ogromne) na vzhod proti lovski koči (Za vrati), se od tam povzpeli preko plazovin do planine Koren, si nadeli smuči in osvojili Vrh Korena (1999m). Sledil je spust proti Kalškemu Grebenu, zopet lepljenje kož, vzpon na vrh in odlična smuka do planine Dolga njiva. Od tam nas je čakalo še 300m vzpona skozi grapo Pehta nazaj na vrh Zvoha, od tam pa po smučišču nazaj do avta. Super krožna tura, vsega skupaj se nabere okrog 1600 višincev.

Z Mihom Pintarjem sva s v nedeljo ob malici pogovarjala, da bi bilo fajn it kam smučat. Pa nekam da se splača dopust jemat. Idejo sem dobil na facebooku (jebiga, internetni alpinist), po kratkem pogovoru z Rakarjem pa sem se odločil. Pridružil se nama je še Matevž in danes ob osmih smo se zbrli ob mostu čez Pišnico.

Spodaj lepo po cesti, v vznožju Kačjega grabna pa nas že čaka prebijanje čez plazovino. Pa misliš da je tahuje mimo, pa je nad plazovino pomrznjena gmajna polna podrtega drevja. Gozd postane kmalu prestrm za vzpon na smučeh brez srenačev, zato hodimo do vrha kačjega grabna peš. Nad grabnom se pa menjavajo vse možne oblike trdega snega, zato je potrebno smuči večkrat sneti. Približnp 350m pod vrhom pa gredo smuči itak na ruzak in dereze na noge. Tam nas je tudi obsijalo sonce.

Po dobrih 4rih urah na vrhu, začeli smo pa smučanjem cca 15m pod njim, ker je na vrhu že pobralo sneg. Vrhunske razmere so nas spremljale do vrha kačjega grabna, od tam pa malo mešano do doline. V gozdo bo sneg kmalu pobralo, zato je bilo tam potrebno nekaj previdnosti. Spodaj pa rodeo čez plazovino in smuk na pivo.

Če na kratko povzamem: super in dolga tura z odličnim smučanjem, je pa res strmo od začetka do konca in se je treba navzgor kar potrudit .

Če se ti na šihtu meša od pogledov na zasnežene hribe, je čas, da si najdeš zamenjavo in reskiraš dan dopusta. To sem storil jaz v sredo, poklical še upokojence, ki imajo čas in voljo, pa kakšnega, ki dela turnus in ima mogoče prosto.

Še malo v mraku smo parkirali pri CŠOD, parkirišče pa se je pričelo polnit, preden smo odšli navkreber. Na Stamarah je bilo že odjuženo, na prečnici proti Hrašenski pa je bilo pametno natakniti srenače. Na planino smo prišli ravno, ko jo je obsijalo sonce. Med čajčkanjem smo opazovali tiste, ki so pred planino odvili desno direktno na greben (ni jih bilo malo). Na Kamnitniku smo se odločili, da je na Vajnežu preveč gužve in krenili proti Malemu vrhu. Tam pa toplo, brez vetra,… Če nas puščavski pesek ne bi prikrajšal za razglede, bi bilo že kičasto.

Odsmučali smo do ovčarske bajte (smučarija fantastična), tam ponovno nataknili pse in se povzpeli nazaj na Kamnitnik. Spustili smo se skozi Medji dol, kjer je smučarija do gozda prav tako OK, skozi gozd pa kakor kdo. Včeraj se je smučalo do avta še brez sezuvanja, a za vikend zagotovo ne bo več tako.

Uživali: tisti, ki smo na sliki.

Se že nekaj časa ni nič napisalo, čeprav je bilo po hribih precej pretacanega. Zato sem se odločil, da to spremenim.

Kar se mene tiče, je takole: v soboto sva z Rafom odšla pod Kriško steno. Kdor hoče udobno parkirat pri 3. ovinku, mora biti tam kar zgodaj. Midva sva par ovinkov pretacala po asfaltu, a ni bilo hudega. Glede na vetrovno napoved je bilo začuda kar OK. “Brezveterje” je vztrajalo skoraj do izravnave pod steno, tam se je bilo fajn skriti za kakšen balvan med spravilom psov, a je vseeno nohtalo. Snega je precej, precej se je tudi že splazilo, tako da čisto vse flanke niso smučljive. A po desni strani gledano navzdol, se je našlo še dosti neporisanih koncev in prav fino se je kadilo skoraj do gozdne meje. Potem pa po grabnu do ceste in nazaj do avta. Med vračanjem sva še malo pogledala kakšen je led v Prednji glavi. Večinoma je vse zasneženo; v prvem raztežaju levega grabna je ledu kakih 5m. Ostalo je pod snegom.

V nedeljo se nas je kar nekaj odločilo da bo Trupejevo Poldne tisti vrh, na katerem bomo uživali. Sploh se nismo menili, a na koncu sem preštel dobrih 10 ferajnovcev, ki sem jih srečal nekje na poti na vrh, ali z vrha. Če ne bi bil gor, bi težko verjel, da je bilo na vrhu brezveterje, pa se nam kar ni mudilo v dolino. Gor smo šli ob potoku Jerman, v dolino smo odsmučali med Lepim vrhom in Macesnovim robom do lovske koče, kjer smo bili deležni še malo razkužila. Smučarija vseh sort, edino pretepanje s cesto ob Hladniku si ne zasluži kakšnih pohval. Tudi tu velja, da je za udobno parkiranje rana ura zlata ura. Zamudniki so v rdeči kuverti prejeli dopis redarstva, da naj bodo naslednjič zgodnejši 🙁

V soboto sva bila z Metodom v Tamarju. Novica, da se pleza led, je pricurljala tudi na najina ušesa. Na parkirišču v Planici sva se dobila še v jutranjem mraku. Pod slapove sva prisopihala prva. Kljub temu, da v Centarlcu ni bilo še nikogar, se odločiva, da začneva s slapom Nad votlino. Je bil za naju le prvi led v sezoni in nekaj vplezavanja in pridobivanja občutka za led, pred vstopom v Centralca, ne škodi. Čeprav sem Centralca preplezal že več kot desetkrat (prvič me je čez njega vodil davnega decembra 1991 legendarni Benjamin Ravnik), so v podzavesti še vedno živi spomini na razbolele in okrvavljene členke na prstih, kot posledica ravnih ročajev, pa nenormalno navijanje rok, ki so bile z gurtnami pripete na le-te…da lednih vijakov iz 90ih sploh ne omenjam…zato se tega slapu še vedno lotevam s spoštovanjem. Tako ravno prav ogreta po plezanju v prvem, prideva še pod njega, pojeva sendvič in počakava, da se dve navezi, ki sta v tem času vstopili v slap, pomakneta malo višje. Led je bil dober, oba slapova lepo plezljiva in višje že kar solidno očiščena snega. Plezalo se je še v Desnem, (je konkretno zasut s plazovino), Sveča ne izgleda užitno…med tednom je bila preplezana tudi Rariteta, nad sobotno navezo v omenjenem slapu pa je tega dne bedel nad dolino en velik Angel varuh…če ne bi videl, ne bi verjel…