AO Jesenice

V torek 8.2.2022 smo se ponovno zbrali Luka, Ahac ter jaz in se ob 6:00 odpravili proti dolini Vrata. Cilj je bil presmučati grapo iz Škrnatarice.

Cesta skozi Vrata je bila ledena zato smo kar z derezami ter smučmi na ramah štartali iz podna. Vzpon skozi gozd, naprej do sedla in nato po grapi navzgor je potekal gladko brez težav. Skozi gozd malo po snegu in malo po kopnem nad gozdno mejo pa snega v izobilju. Po dobrih 5ih urah in pol smo bili na vrhu. Tu se srečamo z izkušenim lokalnim smučarjem s katerim izmenjamo nekaj besed, med drugim nam je tudi povedal, da pozna prehod in se še vedno možno pripeljati s smučmi v poden. Tako mu pustimo naj gre naprej mi pa še pojemo malico, naštimamo smuči in nato sledimo njegovi špuri. Par dni prej je v dolini padal dež, tam nad 950 m.n.m. pa je to pomenilo cca 5cm frišnega snega. Veter je še naredil svoje tako se je smuka skozi grapo začela z pršičem kar nam je v zgornjem strmejšem delu zelo ustrezalo. druge 3/4 grape je bila podlaga trda. Na pobočjih pod grapo in nad gozdno mejo pa nas je čakala prava poslastica suhega pršiča le mestoma smo naleteli na malenkost kložasto podlago. Sledilo je prečenje v desno in nato vijuganje malo po grabnu ter malo po gozdu prav do ceste ter po njej do avtomobila. Vsi nasmejani, in zadovoljni se odpeljemo še v Aljažev hram kjer je sledila analiza ter iskanje odgovora na večno vprašanje; Kam pa naslednjič? 🙂

Prisotni na turi: Urban N, Luka P, Ahac K.

V soboto smo s Tino in Janžem obiskali Sinji slap na Jezerskem. Tako Tina kot Janž sta prvič okusila slasti zamrznjene vode. Slap je lepo narejen, zaradi malo snega ponuja več ledu kot ponavadi. V nedeljo pa smo s Saro in Tinom iskali led v Italiji in ga tudi našli. Tudi danes je bilo v igri plezanje slapov, a so nas premamile dobre razmere v Ozebniku. Več o tem bo povedal Aljoša.

V petek zvečer izvem, da sem v soboto nepričakovano frej. Še pomisliti nisem utegnil na skupno turo s ferajnom, ko me je kolega že cukal za rokav in rekel grapa med Poncama je dobro narejena. Nisem imel izbire kot, da napokam rukzak in prštimam smuči. Nasldnje jutro se ob 6:30 odpeljeva proti Vršiču, sreča nama je bila naklonjena, saj sva ujela zadnji parking na tretjem ovinku.

Vzpon proti Veliki Dnini je potekal brez posebnosti, tudi snežne razmere so bile večino časa take kot sva jih pričakovala. Prijetno presenečenje pa je bilo, ko sva ugotovila da je kar nekaj pobočja še zmeraj pršičastega. Na flanki pot bivakom I je potem sledilo prečenje skorjastega pobočja in brez večjih težav sva bila že na vstopu v grapo. Sneg je bil v nadaljevanju ravno prav odjenan, da se je dalo s smučami na nogah pritelovaditi kar visoko. Grapa je bila res dobro narejena, ravno prav mehka za brezskrbno smuko. Le ena ovira je kakih 20m pod vrhom. Ravno v najožjem delu je približno 2m dolg pas ledu in skal čez katerega nisva smučala.

Na vrhu grape pustiva nahrbtnike in na hitro osvojiva še vrh Male Martuljške Ponce. Vrneva se nazaj na sedlo kjer pojeva, popijeva in že sva pripravljena na spust v dolino. Podlaga je bila v zgornjem delu trda, v spodnjem delu pa jo je sonce že omehčalo. Sledilo je nekaj zavojev pršiča, kasneje pa zvožena smučina po strugi vse do ceste katera naju je pripeljala nazaj do avta.

Dobro turo sva na koncu zapečatila ob topli krušni peči ter mrzlem pivu. 🙂

Urban Nagode, Ahac Kikelj

Že kak teden nazaj, smo se Luka, Ahac ter moja malenkost odločili, da se odpravimo za Kopico. Snega naj bi bilo dovolj, nekaj dodatne spodbude pa nam je dal tudi Petrov prispevek o Ogradih. Plan je bil ob 6h iz Jesenic, parkiramo na začetku ceste za na Pl. Blato, malo čez 8 pa že zajtrkujemo na Pl. pri Jezeru. No že skoraj klasično sem potem jaz rahlo spremenil plan, ko sem na parkirišču v Stari Fužini ugotovil, da pancerjev nimam s seboj. Nič, aktiviram brata naj se pelje proti Bohinju, jaz pa nasproti, medtem pa sta Prezelj in Ahac odšla po cesti proti Blatu.

Pancerje dobim in že drvim za njima. Bil sem cca pol ure v zaostanku a kmalu naletim na Ljubljančana iz Akademskega AO in sem se odločil, da bolje kot da dušo izpustim v upanju, da dohitim mojo družbo vzpon v zmernem tempu nadaljujem z njim.

Snega je bilo dovolj, le veter je pihal v kar močnih sunkih. Na sedlu za Kopico se ujamemo in sklenemo, da nas danes okoliški vrhovi o katere smo načrtovali še nekaj ur prej, pač zaradi vetra ne bodo videli. Na vrhu nas je odpihan sneg rezal po obrazu in hitro smo se pripravili ter odsmučali nazaj v dolino.

Sneg je bil na vrhu skorjast, kasneje v zaveternih predelih pa ravno prav odjenan.

Malo skurjeni a zadovoljni smo se vrnili do avta in odpeljali domov.

Na turi smo bili: Urban, Luka, Ahac

Malo sem pozen z objavo pa vseeno. Po optimističnem začetku zime sem bil že malenkost sit Viševnikov, Klekov, Dovških Bab in podobnih kucljev. Porodila se mi je ideja, da se podam za Cmir. Še isti večer kolega ob pivu “prijateljsko nategnem” da bo verjetno ful dobr za smučat in hitro se je odločil da se mi pridruži.

Cesta je bila zaprta a urejena do Peričnika, naprej pa peš. Snežne razmere so bile raznolike. Skozi gozd je bil sneg rahlo predelan a večinoma pršič. Nad gozdno mejo pa vsega po malo. Nekaj napihanega, malo kložasto, naslednjih 10m pršič, nato skorja, po nekaj korakih spet napihano. Kljub temu se brez težav najde prehode. Gladko in brez težav sva dosegla sedlo za Cmirom in se složno ter hitro odločila, da do begunjskih vratc ne bova nadaljevala, snega je bilo premalo za najin okus.

Na novo pridobljeni čas sva izkoristila za nastavljanje soncu, saj je razen vrhnega dela celotna tura poteka po senci. Sledil je spust v dolino. Glede na razmere je bila smučarija kar dobra, le po gozdu je bila potrebna večja mera previdnosti saj je bilo snega ravno dovolj, da je še bilo smučljivo.

Zadovoljna sva prismučala do avtomobila. Pri Danici ob pivu sva sklenila, da ko ga pade še kakšen meter turo ponoviva in mogoče vključiva v plan spanje v Staničevi koči ter kak dodaten vrh.

Urban in Vid