Škrnatarica (2448 m), gora z veličastnim pogledom na Amfiteater

Zimskega vzpona na Škrnatarico sem se veselila že ob Perovi prvi omembi pred dobrim mesecem. V soboto, 29. januarja, se nas je ob 7. uri zjutraj na parkirišču v Mojstrani zbralo 9: Pero, Mare, Tina, Anja, Tin, Tomaž, Luka, Erik in jaz. Ker pa je cesta v Vrata uradno zaprta, smo nahrbtnike natovorili v Davorjev avto in se z res hitrim tempom zapodili do Peričnika. Pot se nam je zato v obe smeri podaljšala za debelo uro, pa tudi kar precej dodatnih kilometrov se je nabralo.

Tempo je od Peričnika do Črlovca in naprej po lepi stezi skozi hosto prevzel naš načelnik Mare. Med prijetnim čebljanjem (no, vsaj meni se je zdel prijeten, Mareta so verjetno mestoma bolela ušesa) je ura hoje po sicer strmi, a prijetni stezici vse do prečenja grebena Črlovca hitro minila. Kmalu smo si morali nadeti dereze, obleči pasove, v roke prijeti cepine ter pošteno zagristi v strmo pobočje čez Gulce, po široki dolini med masivoma Kukove špice in Škrnatarice. Vzpetina ni popuščala, temperature so bile prijetne, sonce je pripekalo, vetra ni bilo, zato smo kmalu kar s kratkimi rokavi napredovali. Na soncu nekje na sredini smo naredili nekaj minutni premor, pojedli čokoladce in sendviče ter še enkrat zagrizli v strmino. Sneg je bil dober – trd, mestoma pa se je tudi prediralo.  

Pred vstopom v vzhodni žleb nas je pozdravil veter v mestoma precej močnih sunkih in skupina gamsov. V žleb se je prvi zapodil Tomaž in nam olajšal pot do škrbine. Vzhodna grapa v Škrnatarici je bila dovolj pobeljena za varno napredovanje. Noben skalni skok ni bil razkrit, a previdnost zaradi neidealnega snega (na nekaterih mestih se je močno prodiralo) ni bila odveč.

Vršni prag – petmetrsko navpično steno (III, 5 m), je prvi preplezal Pero. Ta plezalni del ni enostaven, saj potrebuješ moč v rokah in precej spretnosti. a smo ga s pomočjo vrvi vsi brez večjih težav preplezali. Vrh Škrnatarice nas je nagradil s prekrasnimi razgledi, a tudi vetrom, zato smo se na hitro pofotografirali in z abzajlom spustili nazaj do škrbine. Sestopili smo po isti poti. No, le neumorni Tin je grapo kar odsmučal.

Prekrasna tura! Na koncu se je nabralo več kot 19 km in nad 1700 višinskih metrov vzpona.

Tošc (Grapa)

Zgodaj zjutraj sva se z Alainom odpravila proti R. Polju (čez Zg. Laze, saj je cesta iz Sp. Gorij čez Zg. Gorje proti Pokljuki popolnoma zaprta – do 30.4.2022 do 17h). Led sva imela pod nogami vse do Studorskega prevala, zato sva dereze že v štartu dala gor. Od Studorskega pa vse do grape sva bila, v spremstvu trinajstih gamsov, obsijana s soncem. Tam sva popila, pojedla in se opremila. Vstop v slabo zalito grapo je pozdravil skok, tako da sva malo praskala tudi po skali, do vrha pa še manjša dva skokca obdana z mešanico pršiča in tanko ledeno skorjico. Močni sunki vetra in morala novopečenega SP sta pripomogla k temu, da je bil občutek čistega Alpinizma popoln. ☺️

P.S. Cesta čez Breg je dovoljena za lokalni promet. 🙂

Plezala sva: Alain V. in Michel G.

V iskanju ledu

V petek sva se s Saro optimistično odpeljala v Logarsko dolino. Zjutraj je začel pihati en čudno topel severozahodnik (prav tisti, ki je po podatkih ARSO v Radovni v 5 min dvignil temperaturo za 7.5 stopinj). Tako je bilo v dolini pomladno toplo in slapovi so izgledali dokaj kilavo. Plezala sva slap Palenk, s tem da sva izpustila zgornji tekoči konec. Šla sva pogledat še Sušico, pa ni bilo ravno vzpodbudno. Lokalci so naju usmerili še v Matkov kot, pa nama je zmanjkalo motivacije in časa, saj sva bila v dolini prvič in nisva vedela dobro, kje naj led sploh iščeva. Na poti domov me pokliče Florjan in pove, da je prejšnji dan plezal v Tamarju…(zakaj že sva se vozila tako daleč…?). Danes sem se po včerajšnji skupni turi (kdo piše prispevek?) najprej naspal, nato sva pripravila kosilo za otroke in okrog 11 ure sva se s Saro odločila da greva v Tamar (popoldanska izmena). Spotoma sva pobrala še Tina, ki mi je že parkrat omenil, da bi rad splezal kak slap. Plezali smo slap Mimo votline. Popoldanski tajming je bil pravi, saj se je zadnjih pet plezalcev ravno spuščalo po vrvi…Je še bolj tanek in zato nekoliko bolj strm kot po navadi, a lepo plezljiv.

Ledno plezanje pod Prisankom

V nedeljo se nas je pod Prisankom zbralo 15 članov/ic od tega nas je bilo 6 tečajnikov.

Raf in Tin sta se zapodila prva proti slapovom in s tem poskrebela, da nismo ostali brez konkretnega ledu, saj je bilo ljudi nenormalno. Rok in Katarina sta nam pripravila top rope pod levim slapom, kjer smo okusili čar lednega plezanja. Ob prihodu Matije  smo zavzeli še en manjši slap, tako smo se malo porazporedili in uživanja je bilo še več. Medtem ko so eni zagrizli v led, smo se drugi preizkusili pri izdelavi sidrišč v ledu (abalakov,osnovno sidrišče) ter abzajlu. Naše navdušenje je bilo več kot očitno, tudi temperature so nas pozitivno presenetile, saj so se gibale okoli ledišča. Zaključili smo v Koči na Gozdu, kjer smo predebatirali nedeljsko dopoldne.

Imeli smo se super: Raf, Božo,Mare, Katarina, Rok, Matija, Tin, Branka, Tomaž, Nina, Mark, Noel, Blaž, Nina in jaz.

Hvala: Rafu, Božu, Maretu, Katarini, Roku in Matiji za vaš trud, da ste nam predali še nekaj novih znanj in izkušenj.  

Ogradi 2087m

Včeraj smo se z Gorazdom, Markom in Mihom odpeljali v bohinjski konec. Čeprav je cesta do odcepa za Voje kopna in normalno prevozna, se zapornica odpre le posvečenim. Avto smo zato pustili na parkirišču v Stari Fužini in se s smučmi na nahrbtnikih odpravili proti planini Blato. Na smuči smo stopili malo za razcepom ceste na Voje in se po vzorno urejeni sankaški progi kar hitro povzpeli do parkirišča pred planino Blato. Pot proti Planini v Lazu je na najbolj izpostavljenem in osončenem delu še vedno za silo smučljiva, višje v gozdu je snega dovolj. Vršno pobočje je po robovih precej spihano, a se z vrha lahko smuča brez težav in prekinitev. Smuča se po trdem predelanem snegu, ki na sončnih pobočjih lepo popusti, v gozdu je še nekaj pršiča. Poslastica na koncu je dolga cesta, na kateri je urejena sankaška proga. Z malo trme se na smučkah premaga tudi dva od sonca precej načeta predela in se pripelje po senožetih ob kopni cesti le streljaj od avtomobila.