Zimskega vzpona na Škrnatarico sem se veselila že ob Perovi prvi omembi pred dobrim mesecem. V soboto, 29. januarja, se nas je ob 7. uri zjutraj na parkirišču v Mojstrani zbralo 9: Pero, Mare, Tina, Anja, Tin, Tomaž, Luka, Erik in jaz. Ker pa je cesta v Vrata uradno zaprta, smo nahrbtnike natovorili v Davorjev avto in se z res hitrim tempom zapodili do Peričnika. Pot se nam je zato v obe smeri podaljšala za debelo uro, pa tudi kar precej dodatnih kilometrov se je nabralo.
Tempo je od Peričnika do Črlovca in naprej po lepi stezi skozi hosto prevzel naš načelnik Mare. Med prijetnim čebljanjem (no, vsaj meni se je zdel prijeten, Mareta so verjetno mestoma bolela ušesa) je ura hoje po sicer strmi, a prijetni stezici vse do prečenja grebena Črlovca hitro minila. Kmalu smo si morali nadeti dereze, obleči pasove, v roke prijeti cepine ter pošteno zagristi v strmo pobočje čez Gulce, po široki dolini med masivoma Kukove špice in Škrnatarice. Vzpetina ni popuščala, temperature so bile prijetne, sonce je pripekalo, vetra ni bilo, zato smo kmalu kar s kratkimi rokavi napredovali. Na soncu nekje na sredini smo naredili nekaj minutni premor, pojedli čokoladce in sendviče ter še enkrat zagrizli v strmino. Sneg je bil dober – trd, mestoma pa se je tudi prediralo.
Pred vstopom v vzhodni žleb nas je pozdravil veter v mestoma precej močnih sunkih in skupina gamsov. V žleb se je prvi zapodil Tomaž in nam olajšal pot do škrbine. Vzhodna grapa v Škrnatarici je bila dovolj pobeljena za varno napredovanje. Noben skalni skok ni bil razkrit, a previdnost zaradi neidealnega snega (na nekaterih mestih se je močno prodiralo) ni bila odveč.
Vršni prag – petmetrsko navpično steno (III, 5 m), je prvi preplezal Pero. Ta plezalni del ni enostaven, saj potrebuješ moč v rokah in precej spretnosti. a smo ga s pomočjo vrvi vsi brez večjih težav preplezali. Vrh Škrnatarice nas je nagradil s prekrasnimi razgledi, a tudi vetrom, zato smo se na hitro pofotografirali in z abzajlom spustili nazaj do škrbine. Sestopili smo po isti poti. No, le neumorni Tin je grapo kar odsmučal.
Prekrasna tura! Na koncu se je nabralo več kot 19 km in nad 1700 višinskih metrov vzpona.
