AO Jesenice

V nedeljo se nas je 16 članov/ic zapodilo proti Suhemu rušju na vajo v gibanju naveze v zimskih razmerah. 8 tečajnikov/ic se je preizkusilo v izdelavi sidrišča na cepin, varovanju na telo, zaustavljanju soplezalca/ke in spustu na 2 cepina. Michel in Mark sta pokazala izpitno vajo in izkopala še snežno kapljo za spust. Metod in Andraž sta poročala o stanju v grapah, pa se je po končani vaji 7 tečajnikov/ic v spremstvu Petra in Marka spopadlo še z Y grapo na Vrtačo (gor) in levo grapo (dol). Z Rafom sva se povzpela na sedlo med Palcem in Zelenjakom, nekateri pa so jo počasi mahnili proti Domu na Zelenici.

Preživeli prijeten dan: Božo, Pero, Raf, Metod, Andraž, Mark, Michel, Branka, Nina, Tina, Luka, Tomaž, Blaž, Davor, Tin in moja malenkost. Hvala vsem , ki ste se potrudili pri izvedbi.

Zgodaj zjutraj sva se odpravila proti Gamsovi pod Ablanco. Preden sva zagrizla v samo grapo sva se USTREZNO OPREMILA (vsi vemo o kaki opremi je govora), spila nekaj požirkov vode in še zadnjič preverila sliko smeri. Razmere so bile gnile,… Nekaj časa sva pikala po gamsovi, nato sva prečila v levo, bolj v osrednji del gore. Nekaj deset metrov pod samim vrhom, pa sva v svoje utrujene roke in noge vnesla tudi lepo kombinirano plezarijo. Skala je bila topla in suha, zato se je tudi dalo malo zibati po njej. Za razliko od po božičnega VDV je bil razgled izjemen. ☺️

HIT DNEVA: Kar nekaj oseb se je odločilo slediti nama (brez opreme (o.k. cepin in dereze že) vendar vseeno brezglavo v popolnem zaupanju v najino znanje in izkušnje). 🤦 Zato si to štejeva v čast AN`! Kaj pa, če… ☺️

Plezala sva: Alain V. In Michel G.

V sredo smo z Gorazdom, Gregom, Markom in Janžem odšli preverit razmere nad Pokljuko. V gozdu veter še ni naredil pretirane škode, pobočja nad gozdno mejo pa so močni vetrovi dodobra postrgali, ponekod popolnoma do kopnega. Predvsem vršna kupola Velikega Draškega vrha od daleč izgleda skoraj kopna. Snega je v teh koncih res malo. Kljub vsemu pa smo vseeno lahko odsmučali z vrha in imeli vse do Konjščice pravzaprav odlične smučarske razmere po trdi kloži, ki se pod težo smučarja ni predirala. V gozdu smo ujeli še nekaj pršiča.

Kljub zgodnji uri in nizkim temperaturam se nas je zbralo sedem (Manca, Anja, Gorazd, Mark, Davor in Janž). Po pričakovanju smo še v temi parkirali na praznem parkirišču in se v soju čelnih svetilk odpravili proti Kriški steni. Tik pod vrhom nas je dohitel še Matevž s kolegom. Tako se nas je devet malo po deveti uri zapodilo po še praznih pršičavih pobočjih v dolino. Na koncu smo se strinjali, da je bila odločitev o zgodnjem odhodu dobra, saj smo med vzponom uživali v prebujajočem se jutru in se izognili tako gneči pri parkiranju kot tudi na samem snegu.

V torek po plezanju v telovadnici sem Petru predlagal, da bi mogoče ponovili lanskoletno turno smuko z Belščice, ko je bilo vreme precej bolj ostro in smo vzpon zaključili že na Malem vrhu, saj nas je do Vajneža ločilo prečenje grebena, po katerem je mrzel severni veter preganjal meglo in snežinke.

Tokrat je kazalo, da bo sončno in telefoni, ter socialna omrežja so poskrbeli, da se nas je v soboto ob 7:00 pri Trilobitu (930 m) nabralo za en par nog manj kot ducat članov, tečajnikov in prijateljev.

Po preverjanju delovanja žoln, smo ob 7.30 v zmernem tempu zakorakali v špuro, ki je vodila vse do Malega vrha. Na Planini Stamare (1400 m) smo naredili krajši postanek in nadaljevali skozi strm gozd mimo Hrašenske planine (1670 m) do Kamnitnika (1850 m), kjer pa je takrat še vedno vztrajal sever, ki je z grebena pometal sneg in ga odlagal nižje v gozd. Tudi pri prečenju pobočja Belščice smo bili večkrat prisiljeni iskati pot skozi labirint skal, ki so kakor zobje štrleli izpod snega. Do vrha Vajneža se je tako vsak potiho spraševal, koliko lukenj bo pridelal na poti navzdol.

Na cilj smo v zmernem tempu prišli ob 11. uri, kjer smo počakali, da so se vsi opremili za spust in v prečki nekje med Malim vrhom in Vajnežem našli optimalno linijo, kjer je bilo snega več kot dovolj tudi za najdražje smuči in nižje ko smo bili, bolj rahel je bil sneg. Pri betonski bajti smo naredili daljši postanek za malico ter čaj in sprejeli odločitev, da bi bilo najbolje nadaljevati do Kamnitnika in potem desno navzdol proti Hrašenski planini.

Ponovno smo namestili kože in nadaljevali z vzponom čez Kamnitnik do točke, kjer je bilo snega dovolj za brezskrbno smuko vse do izhodišča pri Trilobitu.

Na parkirišče smo prištorkljali ob 13:45, naredili smo slabih 1300 višinskih metrov in prehodili ter presmučali 12 km.

Na letošnji Belščici smo uživali Peter, Gorazd, Uroš, Grega, Anja, Mark, Boštjan, Sandi, Tina in Aljoša, Blaž pa je zaradi defekta na kožah obrnil na planini Stamare, se nam je pa zato pridružil pri analizi na Pristavi 🙂

Vajnež – Alpinistični odsek Jesenice

Posnetek turnega smuka z Vajneža – december 2021

1 2 ►