Kljub zgodnji uri in nizkim temperaturam se nas je zbralo sedem (Manca, Anja, Gorazd, Mark, Davor in Janž). Po pričakovanju smo še v temi parkirali na praznem parkirišču in se v soju čelnih svetilk odpravili proti Kriški steni. Tik pod vrhom nas je dohitel še Matevž s kolegom. Tako se nas je devet malo po deveti uri zapodilo po še praznih pršičavih pobočjih v dolino. Na koncu smo se strinjali, da je bila odločitev o zgodnjem odhodu dobra, saj smo med vzponom uživali v prebujajočem se jutru in se izognili tako gneči pri parkiranju kot tudi na samem snegu.
