Okoli osmih smo se na križišču za Trilobit (930 m) začeli nabirati snega željni turni smučarji v popolni smučarski in anti-korona opremi. Za varnostno razdaljo je na poti, vsaj v mojem primeru, skrbela malo slabša kondicija, ostali pa so redno merili razdaljo s pomočjo smučarskih palic.
Vzpon se je začel v megli in vlažnem mrazu, ki je sneg do planine Stamare (1400 m) rahlo ojužil. Tam se je megla prvič malenkost razkadila, a se je nad nami zopet pokazala in upi, da se bo razjasnilo so se poslovili. V megli, mrazu in vetru smo bili ponovno malo nad Hrašensko planino (1670 m), in vsi trije so nas grizli tudi mimo Skalaške in vse do Malega vrha (2017 m), kjer so nam zamrznile tudi trepalnice.
Spust iz megle ni minil brez težav, saj je meni popustilo okovje in na vso srečo je imel Peter orodje tako, da smo zadevo sanirali. Ustavili in pojedli smo desno od betonske bajte, kjer sta megla in mraz spet pokazala zobe, zato smo nataknili pse in se odpravili v prečenje nazaj nad izhodišče za spust na Hrašensko planino, kjer pa sem edini zadel edini skrit kamen na poti.
Gozd nad planino Stamare pa bi si lahko zaslužil svoj naslov, saj so bile razmere za prste obliznit. Vijuganje med drevesi je bila pravljica in Peter si jo je privoščil dvakrat.
Tudi pod planino ni bilo tako hudo. Vsi smo se vrnili brez težav, le nekateri smo imeli že zelo utrujene in pekoče noge.
Doroteja, Peter, Gorazd, Miha N, Grega, Miha in Aljoša smo preživeli lep zimski dan in kljub mrazu in bolečinam že razmišljamo kam v prihodnjih dneh.
Naredili smo skoraj 1200 višinskih m in prehodili približno 10 km.
