Srednja grapa v Grebencu

A: “Jutri?”
D: “A greva probat Župančičevo?”
A: “Lahko kar Župančičeva, še nisem bil.”

Ob sedmih sva se tako odpravila z Jesenic proti vetrovnemu Vršiču in s soncem obsijani Mali Mojstrovki, kjer je letos snega v izobilju, nekje celo preveč. Na vzorno spluženem parkirišču počakava še na Grega in skupaj odškripamo do skalce pod vstopom v grapo, kjer se opremimo za vzpon.

D: “A misliš, da je tam zgoraj tudi napihan sneg?”
G: “Kle na začetu zgleda dobr.”
A: “Jaz bi šel nekam, da ne bo treba gazit!”
D: “Kako pa se reče tisti grapi, kjer gresta že dva pred nami?”
G: “Mislim, da je Sestopna?”
D: “Gremo to!”

Tako se poženemo proti “Sestopni” grapi ker, če je dobra za dol, bo dobra tudi za gor. Hodimo, pikamo, klepetamo, eni več kot drugi in pridemo do zanimive prečnice. Grega odbrzi naprej, z Dorotejo pa ostaneva zadaj. Pri prečenju prideva pod skalo, kjer je snega malo manj.

D: “Tukaj pa pazi, nič ne drži!”
A: “Ja, bom že!”

Naslednje pol ure sva bila tiho, nisva govorila, slišali so se samo udarci derez in cepinov. Izpostavljena strmina ni popuščala in v trdem snegu in občasnem krušljivem ledu ni bilo skoraj nobene poličke, kjer bi si lahko spočila pekoča meča. K sreči do vrha ni bilo več daleč. Čakali sta naju le še dve prečki; leva v mehkejši sneg in desna čez precej načeto skalo, ki ni dajala preveč dobrega občutka.

Na vrhu naju je počakal Grega in naredil nekaj lepih fotografij. Ko smo odložili opremo in popili čaj, smo še malo poklepetali in se vrnili čez vratca nazaj na prelaz. Grega na smučkah, midva pa peš …

D: “Ej, sem mislila, da bo lažja kot Župančičeva.”
A: “Super je bilo!”
D: “Bomo šli pa drugič tja!”

Mala Mojstrovka

Dopust sva izkoristila za obisk najbolj obiskanega dvatisočaka v Julijcih – Mala Mojstrovka, in ujela sva res lepe razmere; sonce, lahen vetrič, narejena špura, spomladanski srenec. Neverjetno je bilo tudi to, da sem videl le 10 obiskovalcev, če odštejem komunalno službo, ki se je počasi prebijala do vrha prelaza. Cesta je bila sicer še zaprta, zato sva pot začela pri KNG, od koder sva ubrala nekaj bližnjic, večidel pa sva odcukala ob robu ceste, kjer je bilo ravno dovolj snega, da se kužki niso vlekli po asfaltu.

Na vrhu sva si v miru privoščila krajši oddih in malico, ter se po res lepem “smučišču” spustila proti drevesnici, kjer je v spodnjem delu precej obsežna plazovina, ki jo je treba prečiti na ustrezni višini, da ujameš pot skozi gozd. Na obronku gozda sva spet vpregla kužke, se dvignila nazaj na prelaz, in se po gozdu ter po cesti vrnila na izhodišče pri Koči na Gozdu.

Pršič v Karavankah

Ob koncu leta 2020 nam ob obilnih snežnih padavinah ni bilo treba daleč od doma. Dovolj je bilo, da smo se vsak dan zapeljali do Savskih jam in se zapodili proti Struški, kjer nas je vedno znova pričakala sveže pobeljena in dovolj varna smučina, ter vsak dan vsaj 10 turnih smučarjev več.

Kljub vsemu se je na pobočju še vedno našel prostor za lastonožni podpis in krožna pot iz Planine pod Golico, je vsaj zame, ena najlepših. Verjetno tudi zato, ker je tako blizu doma.

Avto, če je prostor, parkiramo pod smučiščem Španov vrh, kjer se opremimo; smuče na ramo in gremo peš proti Savskim jamam. Že pri mostu je dovolj snega, da nataknemo smuči in se poženemo po cesti do Markljevega Rovta, čez njega pod Ptičji vrh, od tam pa samo še navzgor. Smučamo lahko skozi redek gozd nad Pustim Rovtom, s Korenščice in Velikega vrha.

Tokrat smo naredili nekaj ovinkov na JZ delu Korenščice in zaključili spust po centralni flanki, ter pod cesto skozi bukov gozd na Pusti Rovt. Od tu pa do Križovca, ter ponovno gor na Črni vrh. Sledil je samo še spust do smučišča Španov vrh in zaključek v Planini pod Golico.

Mogoče bi glede na današnje zapise na Snežaku omenil samo še to, da me je kar malo strah, da Korenščica postane nova Zelenica :/

V prelepi naravi smo v različnih kombinacijah uživali: Janez, Eva, Urban, Klemen, Nejc, Drejc, Uroš, Mija, Miro (mphoto.com), Tina, Jure in Aljoša.

Mali vrh na Belščici (2017 m)

Okoli osmih smo se na križišču za Trilobit (930 m) začeli nabirati snega željni turni smučarji v popolni smučarski in anti-korona opremi. Za varnostno razdaljo je na poti, vsaj v mojem primeru, skrbela malo slabša kondicija, ostali pa so redno merili razdaljo s pomočjo smučarskih palic.

Vzpon se je začel v megli in vlažnem mrazu, ki je sneg do planine Stamare (1400 m) rahlo ojužil. Tam se je megla prvič malenkost razkadila, a se je nad nami zopet pokazala in upi, da se bo razjasnilo so se poslovili. V megli, mrazu in vetru smo bili ponovno malo nad Hrašensko planino (1670 m), in vsi trije so nas grizli tudi mimo Skalaške in vse do Malega vrha (2017 m), kjer so nam zamrznile tudi trepalnice.

Spust iz megle ni minil brez težav, saj je meni popustilo okovje in na vso srečo je imel Peter orodje tako, da smo zadevo sanirali. Ustavili in pojedli smo desno od betonske bajte, kjer sta megla in mraz spet pokazala zobe, zato smo nataknili pse in se odpravili v prečenje nazaj nad izhodišče za spust na Hrašensko planino, kjer pa sem edini zadel edini skrit kamen na poti.

Gozd nad planino Stamare pa bi si lahko zaslužil svoj naslov, saj so bile razmere za prste obliznit. Vijuganje med drevesi je bila pravljica in Peter si jo je privoščil dvakrat.

Tudi pod planino ni bilo tako hudo. Vsi smo se vrnili brez težav, le nekateri smo imeli že zelo utrujene in pekoče noge.

Doroteja, Peter, Gorazd, Miha N, Grega, Miha in Aljoša smo preživeli lep zimski dan in kljub mrazu in bolečinam že razmišljamo kam v prihodnjih dneh.

Naredili smo skoraj 1200 višinskih m in prehodili približno 10 km.

Kranjska poč 250m

Z Metodom sva danes v senčki severne stene NŠG odplezala skalno Kranjsko poč. V smeri sicer nisva bila sama in tako je od zgoraj vsake toliko časa prižvižgal kakšen projektil. Zato je bilo treba precej paziti tako na sebe, kot tudi na tiste tiste spodaj.

V smer sem vstopil prvi, izstopil drugi, vmes pa sva z Metodom plezala izmenično. Lahko rečem, da se v vsakem raztežaju najde nekaj lepe plezarije. Siten je samo zadnji stolp, kjer je svet precej krušljiv in je treba biti zelo previden.

Opremljenost smeri je sprejemljiva, kar pomeni, da so na stojiščih klini, vmes pa se najde tudi kakšen bleščeč svedrovec.

Ostalo varovanje je primerno težavnosti; tam kjer je bolj sitno, lahko srečaš tudi svedrovce, drugače pa si pomagaš z jebico, frendom in klini, ki jih je v smeri kar nekaj.

Mogoče bi omenil še, da je pod preduhom na varovališču priporočljivo stati skrit za skalo, ker se kamni iz preduha prikotalijo točno na stojišče.

Vrh smeri sva dosegla v treh urah in se v prekrasnem vremenu počasi vrnila do avta in od tam na Erjavčevo, kjer sva naredila rezime.

Na spletni strani Alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica sem našel zelo lepo skico skalne smeri, katere avtor je verjetno Janez Marinčič.

Skica Kranjska poč

Uživala sva Metod in Aljoša