Tam kjer ni severnika – Gaipahöhe

Ker je zadnje dni v Avstriji padal sneg z vetrom, delal zamete, klože in opasti, in ker se je nevarnost snežnih plazov dvignila na 3 do 4, smo nekaj solidne in varne smučarije našli nad Innerkremsom na južnih pobočjih Gaipahöche. Na izhodišču nas je pričakala zavidljivo velika količina novozapadlega snega in lepo potegnjena špura, ki smo ji v zavetju sledili skoraj do vrha, kjer pa je severni veter pokazal svojo moč, saj je pihal s konstantno hitrostjo okoli 50km/h.

Zato smo se hitro preoblekli in odbrzeli navzdol proti dolini. Malo po gozdu in malo po flankah, kjer je bil še pršič in kar je najbolj pomembno, nobene klože ali skorje.

Za češnjo na torti pa smo točno nad parkiriščem zvozili še krajšo puhasto flanko in se nasmejani ter zadovoljni z izbiro ture, vrnili domov, kjer smo naredili krajšo analizo.

Varno smo namesto vas uživali, Eva, Branka, Nanika, Petra, Luka, Tina in Aljoša.

Kilnprein

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.

Ojstrc – Hochobir

Po sobotni vodni avanturi, kjer smo vsak na svojem koncu iskali sneg, smo si za nedeljo zaželeli nekaj puhastega pod smučmi. Zato smo tako kot zadnja leta, v kriznih trenutkih prepustili odločitev Petru in se nismo preveč obremenjevali, v katero smer bomo šli in kdo se nam bo pridružil.

Ob sedmih zjutraj smo se pred ferajnom zbrali Nanika, Peter, Janž in Aljoša. Po kratki debati smo se strinjali, da gremo pogledat na Obirsko, kjer je po napovedih zapadlo največ snega. Cilj ture je bila 2139 m visoka gora Ojstrc oziroma Hochobir.

Okoli devete ure smo prispeli na parkirišče nad obirsko faro, kjer smo srečali tri člane Alpinističnega odseka Varaždin, ki so enako kot mi vse upe položili v goro, do vrha katere nas je ločilo slabih 1300 višincev in dobrih 10 kilometrov.

Cesta, ki pelje na Obir je bila zjutraj ralho zasnežena, le eno vozilo je kljub prepovedi peljalo do Obiralmhütte in nam tako deloma olajšalo pot navzgor. Po dveh urah in pol hoje, smo prispeli do Kapelške koče, kjer smo naredili krajši okrepčilni postanek, spregovorili nekaj besed s kolegi iz Hrvaške in skupaj nadaljevali pot proti vrhu, ki pa se je med tem ovil v oblake, iz katerih je začelo snežiti. Slabih 300 višincev so bile razmere še lepe in prijazne, nato pa smo prišli do točke, ko so veter, megla in sneg tako zmanjšali vidljivost, da smo lahko cilj dosegli samo skupaj in s pomočjo GPS navigacije, ki nam je pomagala tudi pri spustu, saj je veter naše sledi sproti odnašal.

Ko smo prišli iz megle, smo do koče lahko uživali v novozapadlem pršiču in naredili nekaj lepih zavojev med smrekami ter čez planino do koče, od tam pa po cesti do izhodišča.

Turo smo skupaj s postanki opravili v šestih urah, in ker na turo nismo šli zato da bi shujšali, smo si pri zelo gostoljubnih in prijaznih domačinih Železne Kaple v Tržni gostilni privoščili okusno večerjo in zelo dobro pivo.

Zagotovo v te kraje še pridemo!

Krožna čez Schöpfling

Danes bom napisal bolj na kratko, ker je bil vikend zapolnjen s turami in enostavno ni energije za večerno pisanje 🙂 Danes smo bili v Italiji, včeraj pa v Avstriji. O prvi bo nekaj več napisal Peter.

V soboto napakiram v avto smučke, palice, Evo, pancarje, malico, pivo, Branko, lopate, žolne, dereze, cepine, Naniko in sonde, se vsedem v avto in zapeljem proti Zedderhaus-u. Malo nad Waldom ugotovimo, da so se na parkirišču zbrali skoraj vsi avstrijski turni smučarji, ki so si ravno tako zaželeli belih strmin.

Ko najdemo parkirni prostor in premečemo vso potrebno kramo v nahrbtnike, se v koloni zaženemo do kolovzne poti. Začuda nas tam čisto vsi Avstrijci zapustijo in skupaj potem modrujemo, da je verjetno v bližini še kakšna lepša flanka, ki je ne poznamo.

Ko hodimo slabo uro, Branka vpraša, če bi pogledali kod se skriva Schöpfling in na našo grozo ugotovimo, da se je hrib teleportiral na našo desno stran in je celo že za nami 🙂

Vendar s pomočjo sodobne navigacije, klasičnih kart v merilu 1 proti nekaj in ob pomoči še dveh Avstrijcev, ki sta ravno tako zašla, nekako ugotovimo, da se na Schöpfling pride tudi s te strani in sicer po poti mimo Jakoberalm-a in čudovitega Mosermandla.

Pristopna pot in smučina je bila v celoti pokrita z debelo snežno odejo, ki se je na vrhu že spreminjala v firn. Kljub temu, smo spust opravili na drugo stran, kjer smo na senčni strani našli celo nekaj napihanca in eno ali dve še nepresmučani flanki.

Analizo smo tokrat za vsak slučaj naredili dvakrat, da nebi pozabili kakšnega prelepega detajla.

Eva, Nanika, Branka in Aljoša

Turno skozi Janežev žleb

V ponedeljek Peter povabi na severno stran Stola. Plan je Janežev žleb ali pa kakšna druga spodobna flanka, do katere je lep dostop iz Medjega dola.

Zbor je bil, kot se za Petra spodobi zgodaj. Ob šestih sem bil že pri Šparu v Radovljici, od tam pa smo se v dveh avtomobilih, jaz in Branka ter Tina in Peter, odpeljali čez Ljubelj proti Bistrici v Rožu.

Malo pred osmo smo nad Stouhütte nataknili smučke na noge in se sprehodili skozi Medji dol, ki ga na levi krasi Ovčji vrh, na desni pa Struška in Belščica z Vajnežem. Čez dobro uro smo po gozdni cesti in nekaj bližjnicah prispeli pod severno pobočje Stola, kjer smo naredili krajši postanek, nato pa je Peter kot prvi ta dan zarezal špuro in jo vlekel do vrha Janeža, ki se zaključi na Stolovi škrbini. Sneg je bil večinoma napihan na trdo in ponekod že kar ledeno podlago, zato so bili srenači in dobra mera zbranosti obvezni. Vsaj za nas, ki imamo kak kilogram več in se je špura pod zunanjo smučko vsakič sesedla. Tudi obrati so bili svojevrstna predstava ampak, ko je pod tabo 300 višinskih metrov, ni prostora za estetiko.

Na vrhu, pod strmejšim žlebom, ki pelje na prečko pod Stolom, smo smuči zamenjali za cepin in dereze. Tu je izpod snežne podlage štrlelo kar nekaj kamnov, zato smo Branka, TIna in jaz, svoje smuči zataknili v sneg, Peter pa jih je odnesel na vrh.

Na Stolu se je veter popolnoma umiril in na sončni strani Karavank smo v miru pojedli in popili. Tudi kavk ni bilo na spregled.

Ko smo se vračali, smo videli, da se vrhu Janeža že bližajo domačini, zato smo pohiteli in še pred njimi narisali vijuge na zasnežena pobočja Stola.

Večjih težav pri spustu nismo imeli, sva pa z Branko ugotovila, da se najini čevlji znamke Scarpa Maestral ne zaklepajo prav radi, če v mehanizem pride voda, ki nato zamrzne. Oba sva čevlje sanirala po prvi odsmučani strmini in do izteka je šlo veliko lažje. V srednjem in spodnjem delu je bilo treba poiskati linijo napihančka in na koncu smo bili vsi na široko nasmejani ter zadovoljni s Petrovo izbiro.

Hitra analiza in hidracija se je tokrat zaradi obilice obveznosti zgodila kar na parkirišču v Bistrici.

Še enkrat hvala Petru za idejo, povabilo in špuro 🙂