Pršič v Karavankah

Ob koncu leta 2020 nam ob obilnih snežnih padavinah ni bilo treba daleč od doma. Dovolj je bilo, da smo se vsak dan zapeljali do Savskih jam in se zapodili proti Struški, kjer nas je vedno znova pričakala sveže pobeljena in dovolj varna smučina, ter vsak dan vsaj 10 turnih smučarjev več.

Kljub vsemu se je na pobočju še vedno našel prostor za lastonožni podpis in krožna pot iz Planine pod Golico, je vsaj zame, ena najlepših. Verjetno tudi zato, ker je tako blizu doma.

Avto, če je prostor, parkiramo pod smučiščem Španov vrh, kjer se opremimo; smuče na ramo in gremo peš proti Savskim jamam. Že pri mostu je dovolj snega, da nataknemo smuči in se poženemo po cesti do Markljevega Rovta, čez njega pod Ptičji vrh, od tam pa samo še navzgor. Smučamo lahko skozi redek gozd nad Pustim Rovtom, s Korenščice in Velikega vrha.

Tokrat smo naredili nekaj ovinkov na JZ delu Korenščice in zaključili spust po centralni flanki, ter pod cesto skozi bukov gozd na Pusti Rovt. Od tu pa do Križovca, ter ponovno gor na Črni vrh. Sledil je samo še spust do smučišča Španov vrh in zaključek v Planini pod Golico.

Mogoče bi glede na današnje zapise na Snežaku omenil samo še to, da me je kar malo strah, da Korenščica postane nova Zelenica :/

V prelepi naravi smo v različnih kombinacijah uživali: Janez, Eva, Urban, Klemen, Nejc, Drejc, Uroš, Mija, Miro (mphoto.com), Tina, Jure in Aljoša.

Mali vrh na Belščici (2017 m)

Okoli osmih smo se na križišču za Trilobit (930 m) začeli nabirati snega željni turni smučarji v popolni smučarski in anti-korona opremi. Za varnostno razdaljo je na poti, vsaj v mojem primeru, skrbela malo slabša kondicija, ostali pa so redno merili razdaljo s pomočjo smučarskih palic.

Vzpon se je začel v megli in vlažnem mrazu, ki je sneg do planine Stamare (1400 m) rahlo ojužil. Tam se je megla prvič malenkost razkadila, a se je nad nami zopet pokazala in upi, da se bo razjasnilo so se poslovili. V megli, mrazu in vetru smo bili ponovno malo nad Hrašensko planino (1670 m), in vsi trije so nas grizli tudi mimo Skalaške in vse do Malega vrha (2017 m), kjer so nam zamrznile tudi trepalnice.

Spust iz megle ni minil brez težav, saj je meni popustilo okovje in na vso srečo je imel Peter orodje tako, da smo zadevo sanirali. Ustavili in pojedli smo desno od betonske bajte, kjer sta megla in mraz spet pokazala zobe, zato smo nataknili pse in se odpravili v prečenje nazaj nad izhodišče za spust na Hrašensko planino, kjer pa sem edini zadel edini skrit kamen na poti.

Gozd nad planino Stamare pa bi si lahko zaslužil svoj naslov, saj so bile razmere za prste obliznit. Vijuganje med drevesi je bila pravljica in Peter si jo je privoščil dvakrat.

Tudi pod planino ni bilo tako hudo. Vsi smo se vrnili brez težav, le nekateri smo imeli že zelo utrujene in pekoče noge.

Doroteja, Peter, Gorazd, Miha N, Grega, Miha in Aljoša smo preživeli lep zimski dan in kljub mrazu in bolečinam že razmišljamo kam v prihodnjih dneh.

Naredili smo skoraj 1200 višinskih m in prehodili približno 10 km.

Kranjska poč 250m

Z Metodom sva danes v senčki severne stene NŠG odplezala skalno Kranjsko poč. V smeri sicer nisva bila sama in tako je od zgoraj vsake toliko časa prižvižgal kakšen projektil. Zato je bilo treba precej paziti tako na sebe, kot tudi na tiste tiste spodaj.

V smer sem vstopil prvi, izstopil drugi, vmes pa sva z Metodom plezala izmenično. Lahko rečem, da se v vsakem raztežaju najde nekaj lepe plezarije. Siten je samo zadnji stolp, kjer je svet precej krušljiv in je treba biti zelo previden.

Opremljenost smeri je sprejemljiva, kar pomeni, da so na stojiščih klini, vmes pa se najde tudi kakšen bleščeč svedrovec.

Ostalo varovanje je primerno težavnosti; tam kjer je bolj sitno, lahko srečaš tudi svedrovce, drugače pa si pomagaš z jebico, frendom in klini, ki jih je v smeri kar nekaj.

Mogoče bi omenil še, da je pod preduhom na varovališču priporočljivo stati skrit za skalo, ker se kamni iz preduha prikotalijo točno na stojišče.

Vrh smeri sva dosegla v treh urah in se v prekrasnem vremenu počasi vrnila do avta in od tam na Erjavčevo, kjer sva naredila rezime.

Na spletni strani Alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica sem našel zelo lepo skico skalne smeri, katere avtor je verjetno Janez Marinčič.

Skica Kranjska poč

Uživala sva Metod in Aljoša

Grebenc – Pstuh

Z Urošem sva šla danes zjutraj Darkotovo in Mirkotovo smer, ker je pač še nisva šla. Prvi in tretji raztežaj sem šel naprej jaz, drugega in zadnjega pa Uroš.

Na vrhu sva bila v dveh urcah in edini problemček, kjer je treba biti previden je na drugi plošči tretjega raztežaja, ker je naslednje varovanje “šele” na izstopu plošče pod previsom.

Mogoče naj omenim še to, da sem v tretjem raztežaju porabil 10 kompletov in da je v celi smeri precej podrtega materiala.

Uživala sva Uroš in Aljoša

Mala Mojstrovka

Po nevihti, ki je v Julijce in celo k nam na Jesenice prinesla babje pšeno, sva se z Evo odpravila proti Mali Mojstrovki.

Še najlepše razmere so bile pod vratci, kjer se je našlo do 20 cm napihanega snega in babjega pšena.

Nad Vratci je 30 dolžinskih metrov kopno, potem pa je na Grebencu pretežno ledeno. Mala Mojstrovka pa je spihana.

Od Vratc pa do ceste sva prismučala brez ene same praske 🙂