AO Jesenice

Z Metodom nama je ledna telovadba prejšnji teden pod Prisankom postala tako všeč, da sva v petek vzela dopust z namenom, da izkoristiva še nekaj nizkih temperatur, preden slapovi spremenijo agregatno stanje. In sva krenila na Jezersko.

Namen sva imela splezat Sinji slap (hvala Perotu za idejo), ki je primeren starosti in vplezanosti naveze. A je sredino sneženje botrovalo temu, da sva s pogledom uprtim v tla sledila edine petkove stopinje, ki so šle malček višje. Sinji je večinoma zasnežen in se ga ne vidi (razen zgornji strmejši del), torej se znajdeva en graben višje pod vstopom v Vikijevo svečo. Začetek je zgledal vzpodbuden, ker nisva bila prva, sva se umaknila na desno stran in se izognila padajočim ledenim projektilom izpod opreme predhodne naveze. S tem sva popestrila plezarijo, a saj vedno iščeva težave po nepotrebnem, mar ne? Po štirih rastežajih se znajdeva pod svečo, ki je zgledala težje od WI3. Na vrsti je bil Metod, ki se je odločil poizkusit (če sva že tu, a ne) po levi strani, gledano od spredaj navzgor, zborbal svečo (svaka čast) in na varovališču zvedel, da to baš ni Sinji. Včasih res ni dobro vedeti kakšna je prava ocena. Tudi meni ni preostalo drugega kot iti za njim, a ni šlo brez počitka. Z vrha sva se spustila do vstopa s tremi spusti in malo sprehoda vmes, varovališča so urejena.

Glede na stanje sveče po kateri je na notranji strani precej zamakalo, pa na napovedane temperature, menim, da je to to za letos. Tudi nad svečo je donelo precej votlo, ledu je zmanjkalo in se je praskalo bolj po mahu in skalah, nižje pa je bil na parih koncih led že precej zdrizast.

Seveda sva pri Kanonirju ugotovila, da sva v “tujih gorstvih” dobro izkoristila dopust. Pa hvala Martinu Žumru, ki si je med spustom vzel čas, pa naredil nekaj fotk – tiste z najbolj trpečim obrazom nisem objavil 😉

Vreme za vikend je bilo pestro, še bolj vremenska napoved. Kar težko je bilo določiti kaj početi in kje. Aladin je obljubljal še nekaj jasnine v soboto zjutraj na skrajnem SZ koncu naše domovine. Kljub temu je zjutraj v Planici rahlo rosilo in bilo zelo toplo. Z rahlo nejevero smo se vseeno odpravili proti Kotovem sedlu. Vendar je vreme kar držalo in tudi prerez snežne odeje, ki smo ga naredili nekje sredi vzpona ter nižje temperature tam nad 1500 metri, so pripomogli, da smo nadaljevali. V relativno dobrem vremenu smo dosegli Kotovo sedlo, potem nas je zagrnila megla od palčka Smuka. Na srečo je Tin dobro nabrusil robnike in smo jo rezali, lepo počasi v gosjem redu…do pod ozebnika. Od tam dalje pa veselica po nekaj cm novozapadlega na trdi podlagi. Nižje pršiča seveda ni bilo več in zaradi toplote niti ne skorje. Po smučljivem južnjaku smo se pripeljali do koče v Tamarju. Uživali v skoraj popolni samoti (štirje Korošci s SG so jo primahali za nami po špuri, ki jo je vseskozi vlekel Tin-se priporočamo za še kdaj) in dodobra izkoristili bolj vremensko kiselkast dan: Branka, Tina, Tin, Nal, Benjamin in Luka, ki je zaradi žuljev sicer predčasno zapustil skupinico…

Današnji nedeljski plan smo načrtovali šele danes dopoldne. Štirje smo se odpravili na Pokljuko (Nina, Branka, Tomaž), druge je presenetila nenavadno pozna ura odhoda (no za nekatere pa še vedno prezgodnja) in so imeli že svoje plane. Novozapadli sneg od torka je omogočal popolnoma solidno smuko, ki je že dišala po pomladanski. Bili smo na Brdih. Od tistih 20 cm iz sobote na nedeljo, pa ni bilo ne duha, ne sluha

Ker menjam službo je naneslo da imam dovolj lanskega dopusta, da odpovedni rok preživim v hribih. Nekako mi to tudi uspeva.

V sredo 2.2. sva z Rakarjem plezala Zimsko smer v Prednji glavi. Smer je bila že dolgo na mojem seznamu želja a je šele sedaj prišla na vrsto. Zame je bil to prvi strm led po 5 letih, zato sem švical malo bolj kot običajno. Vstopni slap je malo bolj strm kot izgleda od spodaj, sledi pa nekaj mix plezarije do sredine, kjer sva 2 raztežaj pod kaminom spet našla nekaj kar strmega ledu. V kaminu pa nekaj strmih in stabilnih svečk, ki ki v izredno lepem plezanju pripeljejo na rob strme stene. Težavnost v letošnji zimi se mi je zdela III/5,M.

Dva dni kasneje sem se v družbi Igorja Kremserja, Grega Koflerja in Mokota podal v Sapaddo. Z Igorjem se nama ni dalo hoditi do slapov v Monte Col, zato sva raje plezala ob cesti. Začela sva z Futuro, kjer sva zaradi odstopljenega ledu spustila zadnjih 20m. Ostalo je bilo ok, le videlo se je, da je slapu vsak dan manj. Ko sva prišla nazaj na parkirišče sva doživela šok, saj so imeli italijani ledni tečaj. Zato sva odhitela do slapu Zmrznjene solze, kjer sva po sreči uspela prehiteti navezo. Ta slap je bil v odličnem stanju in precej naluknjan. Želela sva splezati še tri gracije, a sva po prvem skoku morala sestopiti, saj je sonce stopilo led. Drugo navezo sva pričakala na edini sredi dneva odprti terasi v Sappadi.

V petek 11.2. sem imel bolj malo časa, zato sem sam odšel proti Begunjščici. Glede na razmere sem izbral desno grapo z nadaljevanjem po SZ grebenu. Grapa je prekinjena s tremi skoki težavnosti do M4, nadaljevanje po grebenu pa ne preseže druge stopnje. Sestopil sem po smokiškem plazu.

Naslednji dan je bil po dolgem času namenjen daljši smeri, z Matevžem sva odšla v zahodni raz Male mojstrovke. Smer že na začetku pokaže zobe. Prvi raztežaj poteka po nakazani poči čez plošče. Če nebi bilo dovolj varovanja bi verjetno kar obrnila. Tako sva pa nadaljevala po lažjih a še vedno delikatnih prehodih do vrha in na vrh pristopila po Desni grapi. V strmih delih razmer ni, kjer pa sonce posije v steno se je pa našlo nekaj škripavca.

Danes, za zadnji dan pred sneženjem sem pa zopet sam preplezal Prvi in Drugi slap v Krnici. Še nikoli ju nisem plezal z tako količino ledu, tako da je težavnost malenkost manjša kot ponavadi. Prvi okoli 3+, drugi pa 3. Sestopil sem v obeh primerih po drugem, kjer se z nekaj plezanja navzdol brez problema sestopi z eno polovičko.

zdaj pa upam na čimveč snega da grem še malo smučat.

Ker bo sneg vztrajal še nekaj časa, led pa menda ne toliko, sva z Metodom izkoristila soboto za malo ledne telovadbe pred kosilom. Firbec me je matral kako je v skrajno levem slapu, kjer še nisem bil. No, pa tudi zaradi ne ravno zgodnje ure prihoda, so bile ostale “ledene flanke” že zasedene. V dveh rastežajih sva imela led, pa škripavec, pa skalo in napihanca. Potem zmanjka materiala za napredovanje, saj se v tretjem rastežaju samo udira v napihanca, ledu pa nikjer. Pa sva odabzajlala na Dovje do Danice na sončka.

Če le ne bo prevelike otoplitve, se bo dalo pikat še nekaj časa. Uživala Metod in Mare.

Kadar med turnimi smučarji nanese beseda na ozebnik, vsi najprej pomislimo na Jalovčev ozebnik in glede na obisk v zadnjih letih, bi si ta strm in globok žleb, skoraj že zaslužil veliko začetnico. Aleš Zdešar je na https://aleszdesar.si lepo opisal kaj je ozebnik in kako je nastal.

Dan pred Prešernovim nas je tako Peter povabil na skupno turo skozi Ozebnik, saj so obljubljali, da bo vrhunska smuka. Ob osmih smo se zbrani iz parkirišča v Planici, po lično steptani cesti, odpravili proti cilju.

Po cesti skozi Tamar se je slišal le klepet, drsanje kož ter škripanje snega pod palicami, in pot do Doma v Tamarju je minila kot bi mignil. Tam smo naredili kratek postanek in v koloni nadaljevali po “špuri” skozi gozd.

Na prvem vzponu pa so nas presenetile tudi prve težave. Timei je popolnoma popustilo lepilo na kožah, a smo jih z nekaj sile in truda vseeno prilepili nazaj, pa niso zdržale dolgo. Čez dobrih 50 višincev, ko se je breg postavil še malo bolj pokonci, so kože ponovno odstopile. Zato smo se odločili, da je najbolje, da smučke zamenja za dereze in cepin, pa še povadili smo preobuvanje v strmini. Ostali smo sneli smuči tik pred vstopom in zakorakali v zadnje dejanje vzpona; 400 višincev in dobra ura hoje nas je še ločila do cilja. Sneg v ozebniku je bil vseh vrst, noben pa ni bil slab. Le ponekod se je po sipkem napihancu malo udiralo, a nam ni bilo žal korakov, ker smo vedeli, da bo spust toliko lepši.

Vrh nas je pričakal v brezvetrju in sončku s čudovitim razgledom in malico iz nahrbtnika. Okoli pol dveh sva z Branko kot zadnja v skupini nataknila smuči in se pognala po strmini navzdol. Oba sva suvereno jemale leve in desne zavoje, ker je bil sneg res odličen: Kombinacija napihanca na grifig podlagi tako, da je bil tudi najbolj strm del vozen. Peter je bil tako navdušen, da je desni prehod odsmučal dvakrat 🙂

Brez večjih težav, smo se vsi z nasmeški pripeljali do Doma v Tamarju, kjer smo naredili analizo. Manjkal je samo Grega, ker je imel delo. Pa drugič 🙂

V tokratnem kulturnem dogodku smo sodelovali; Tin, Janž, Peter, Grega, Branka, Timea (AO Kranj) in Aljoša.

Jalovčev ozebnik

Posnetek turne smuke skozi Jalovčev ozebnik

1 2 ►