AO Jesenice

V petek zvečer sem poklica Grega, kakšne ima kaj plane za soboto. Pove mi, da gre v nočno, za naslednji dan pa ima že nekaj kandidatov za plezanje na Vršiču. V izogib gneči in soncu, mu predlagam obisk senčne stene Zadnjiškega Ozebnika. Tako smo preplezali čudovito športnoplezalno klasiko Trente-smer Krajcarca (6a+,200m). Gre za najlažjo smer v omenjeni steni, ki ponuja res lepo in izpostavljeno plezanje. Smer sem že preplezal leta 2003. Takrat so bile razdalje med svedrovci kar konkretne, dandanes pa smer ponuja popolnoma varno in sproščeno plezanje (če se odmisli klopno prenosljive bolezni).

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Avstrijo. Pravzaprav kar dvakrat. Na Ljubelju je namreč ugotovila, da s seboj nima nobenega osebnega dokumenta. Kljub temu, da vremenska napoved ni predvidevala neviht, se je ozračje v avtomobilu nemudoma naelektrilo. Prišlo je do nekoliko trenja in manjših razelektritev, strela pa ni treščila. Tato sva bila čez debelo uro in prevoženih 100 km zopet nazaj na Ljubelju. Pristop je tako potekal že po rahlo žgočem soncu, pa tudi pod steno nisva bila prva. Nasprotno, bila sva zadnja. Lahko sva le opazovala nepretrgan vlakec navez, ki so se pomikale po spodnji traverzi (Unteren Quergang), ki omogoča vstop v najpriljubljenejše smeri severne stene Košutnikovega turna. Tako sva raje še malo zagrizla v melišče in poiskala samotno alternativo v desnem delu stene. Po preplezanem spodnjem, zgledno krušljivem vznožju, sva uživala v smeri Gemsenweg V, 300m. Starim klinom delajo družbo novi svedrovci, tudi varovališča so preopremljena, za zmanjševanje ponekod daljših razdalj med klini oziroma svedri, je priporočljivo imeti tudi kako jebo ali frenda. Sledil je še zanimiv sestop po ferati in zasluženo pivo. Tudi v tej steni sem plezal leta 2003 in sicer sosednjo smer Via Sylvia.

V takih vročih dnevih človek začne pogrešati sneg, mraz in pobeljena pobočja, zato misli uhajajo na aprilsko smučarijo v Avstriji. Mogoče pa tale zapis vendarle komu da idejo za spomladansko smučanje prihodnje leto. Po solidnih lednih razmerah je z otoplitvijo prišlo nekoliko več časa tudi za smučanje in tako sva se za ogrevanje pred Norveško z Rokom za velikonočne praznike odpravila čez mejo v Visoke Ture. Ker sva se želela izogniti gneči okoli Defreggerhaus in Strüdlhütte, sva rekla, da greva prvi dan na blef pogledat, do kam sploh sega snežna odeja v teh koncih. In sva se odpravila v smeri gore Straßkopf (2401 m), za katero se je potem izkazalo, da prideš v teniskah že skoraj do vrha. Glede na teren vrh sicer obljublja lepo smučarijo. Pozimi se lahko pripelješ do zaselka Penzelberg, od tam pa je po makadamski cesti do Winklerner Hütte (1907 m) speljana sankaška proga. Prav do koče se je mogoče pripeljati poleti, kjer je tudi urejeno parkirišče, od tam pa še dobro uro hoda do vrha.

Tako je kazalo, da bo treba izbirati bolj izrazito severna pobočja, zato se naslednji dan odpraviva iz vasi Welzelach pod goro Lasörling (3098 m). Dve uri se na lagano vzpenjaš po makadamski cesti, ki je zaradi prepovedi prometa v odličnem stanju, do planine Raineralm (1804 m), od tam pa še uro do Lasörling Hütte (2293 m), okoli katere je kar manjše počitniško naselje. Gore in sedla okoli Lasörlinga so na gosto posejani z markiranimi potmi in menda je poleti v teh koncih kar gneča. Koča se odpira s pričetkom poletne sezone in s tem v mislih pač ne nosiš drobiža s seboj. Nadaljevanje zgodbe je tako, da so imeli oskrbniki nenadejano delovno akcijo na koči in redke so danes že priložnosti, da doživiš tako lep sprejem in postrežbo brez povračila. Smuka od koče do planine pa jasno spomladanska in čudovita.

Naslednji dan sva se premaknila na drug konec in sva parkirala pri Lucknerhaus pod Großglocknerjem, kjer sva mimo planin Schliederleralm in Tinklwinklalm dostopila do Glorerhütte (2642 m). Eno uro sva smučke nosila, ker sva dostopila po poti na prisojni strani doline. Smučala sva nazaj po drugi strani doline, kjer je bilo kar zvoženo, pod pobočjem gore Kastenegg (2822 m) in sva se pripeljala skoraj do parkirišča. Zanimiva vrhova za smučanje sta izgledala tudi Medelspitze (2668 m) in Weisser Knoten (2878 m) na levi strani doline. V vseh treh dneh razen oskrbnikov na Lasörling Hütte v hribih nisva srečala nikogar.

No, po prihodu z Norveške pa še skok na morje. Komisija za alpinizem je sponzorirala tabor za punce v Paklenici. Še vedno z norveško zimo pred očmi se je bilo kar težko naštelati na sredozemske temperature, ampak vedno je lepo videti poznane obraze. Poročilo na https://ka.pzs.si/novica.php?pid=15727.

Že dve leti nazaj se nama je z Gregom porodila ideja o prečenju tega grebena. No danes se nama je uspelo časovno in vremensko uskladiti in sva šla. Štartala sva pri Tinčkovi koči mimo Doma pri izviru Završnice proti sedlu Šija. Tam se odločiva za zgornjo pot proti Stolu. Sledi nekaj višincev spusta nato pa skozi rušje spet na pot in na sedlo Svačica, kjer sva vstopila na greben. Na poplezavanju po obeh Jelenčkih te spremljajo svedrovci na izpostavljenih delih in pa nekaj starih klinov. Če si prvič v teh koncih, verjeno ne izbereš najlažje varjante, ampak se vse da ‘če greš za nosom’ ali pa če veš, da čez prepad sigurno ne boš šel ;). Štrik za kakšen del definitivno ne škodi, saj psiha dela svoje, skala pa tudi ni ravno dolomiška. Po Jelenčnih se kar nekaj metrov spet spustiš in nato nadaljuješ do Celovške špice na katero s te strani ni umetnost priti, sestop pa je malo bolj siten. Kakšen možic za orientacijo več bi prav prišel. Sledil je še Krkotnik nato pa sva se zaradi Gregovih popoldanskih GRS obveznostih odločila, da za Stol na žalost zmanjka časa. No vroče je bilo za pop**** pa vode tudi nisem imela več veliko, tako da mi je bila ta ideja zelo všeč. Sestopila sva melišču do markirane poti na Stol, nato po spodnji poti proti sedlu Šija in čez Zagon nazaj do avta.

Fajna tura, kar nekaj višincev se nabere pa tudi kilometrov. Sva bila pa sama, le s poti na Stol so odmevale avstrijske besede.

Že nekaj časa ni bilo objavljenega nobenega prispevka, pa sem se odločil, da nekaj napišem o majskih aktivnostih. Po prvomajskem plezalnem taboru v Arcu se je bilo treba najprej dostojno posloviti od turnosmučarske sezone. Odprtje “Malta Hochalmstrasse” vsako sezono omogoči lepe poznopomladanske turne smuke. Prvi vikend odprte ceste je privabil množico turnosmučarskih navdušencev, ki so se v veliki večini odločali za vzpon na Kolnbreinspitze (2934m).Ravno velika gneča je botrovala odločitvi za vzpon na sosednji vrh Weinschnabel (2754m). Zaradi nekoliko skromnejše višine in daljšega dostopa, ki vključuje tudi nekaj prečenja, vrh ni pretirano obiskan. Pravzaprav smo bili na vrhu le štirje, kar je bilo po grobi oceni približno 100x manj kot na Kolnbreinspitze. Razmere so bile fantastične, snega pa že malo, zato je smučarska oprema romala v kot.

Naslednji vikend smo Branka, Tin in Mark plezali na Vršiču. Povezali smo Viteško smer (6c, oziroma 6a, A0 kdor se je na detajlu potegnil za komplet) z Zajedo s platami in tako dobili 8 raztežajev prvovrstne vršiške plezarije v kompaktni kamnini konstantnih težav. Naslednji dan sva se s Saro odpeljala na prelaz Plockenpass. Plezala sva smer po kitovem hrbtu (Sul Dorso della Balena 6a/a+, 200m). Smer ponuja tri strme, težavnejše raztežaje in se nadaljuje po položnejših, na Paklenico spominjajočih se platah.

Kakšen vikend mi odnese dežurstvo v službi, kakšnega pa hoče pokvariti slabo vreme. A vedno se deževni oblaki nekje končajo. Aladin je v soboto kazal na vremensko okno v okolici Miljskega jezera. Z Branko sva se tako optimistično odpravila v Breitwand, aladin je držal obljubo in v popolnoma suhi skali sva splezala smer Speedy (6b, 120m) in smer Peppino (4c, 100m). Nedelja je bila res mokra daleč na okoli, s Saro sva hotela v Glinščico, a sva se premislila zaradi gužve na primorki. Tako sem odšel na Golico. Tam ni bilo žive duše…le sodra, veter in mraz.

Letos nam je naposled uspelo zrealizirati turno smučanje v arktičnem krogu, ki je bil docela začrtan že aprila pred dvema letoma, ko se je s pričetkom korone brez kakršnih koli obvestil smatralo, da so vsi letalski leti do nadaljnjega odpovedani. Da bo termin za smučarijo čez prvomajske praznike tudi v redu, smo se odločili na podlagi objav naših predhodnikov. Na severni sij sicer ni bilo moč več upati, so bili pa odlična motivacija za odhod dolgi dnevi in obilna snežna podlaga.

Na pot se nas je odpravilo šest: Rok, Doroteja, Nina in jaz iz našega AO-ja, Nik in Urban pa iz AO Radovljica. Kar se tiče logistike, je danes v digitalni dobi in poplavi spletnih informacij tako, da je mogoče skoraj vse potrebne informacije zaslediti na spletu, sicer pa velja pravilo, da če se držiš pravil letalskih družb in cestnih predpisov tuje države, večjih težav skoraj ne moreš imeti. Leteli smo z Dunaja, gor grede smo prestopili v Frankfurtu, nazaj v Oslu. Sicer so nam en mesec prej odpovedali en povezovalni let, vendar se je dalo z nekaj kliki in telefonskim klicem vse hitro rešiti.

Tromsø je kot kaže precej bolj priljubljena turnosmučarska destinacija, kot smo mislili. Pri vkrcanju na letalo v Frankfurtu smo opazili, da se okoli nas nahajajo večinoma ljudje, oblečeni v vsem nam znane znamke Dynafitov in Arcteryxov, za piko na i pa je še pilot po pol ure zamude povedal, da bo še nekaj časa trajalo preden bomo naposled vzleteli, ker še vedno nalagajo smuči na letalo.

V Tromsø smo prileteli v soboto, 23. aprila, popoldne. Nastanili smo se v manjšem hostlu na otoku Kvaløya, da so bili hribi na dohvatu ruke. Je že tako, da je bencin vsak dan dražji. Prvi dan smo pohajkovali po mestu in delali plane, ker je cel dan deževalo. Smo pa zato v vseh preostalih dneh do 2. maja, ko smo se vračali, zares dojeli pomen pojma turnosmučarskega paradiža. Sonca res nismo videli skoraj nič, ker pa je cel teden padal sneg do nižin (kar pomeni do morja), smo vsak dan lahko smučali pršič. Hitro smo dojeli, da vremenskih napovedi ni imelo smisla gledati. Ker je bilo vsak dan na vidiku vsaj par viharjev za intermezzo šibkemu naletavanju snega in sončnim pavzicam, smo pač zavzeli stališče, da malo potrpiš, počakaš in se stisneš, da vihar mine. Zaradi precejšnjih količin novega snega smo ture nekoliko prilagajali, ni pa se nam bilo treba daleč voziti, da smo zarili v hrib. Če že nismo šli peš od vrat hostla, smo se z avtom zapeljali kakih 10 min v levo ali desno. Nekajkrat smo turo kar po zasneženem asfaltu podaljšali nazaj do hostla s smučmi. Ne smuča človek pač vsak dan po asfaltu.

Ob vztrajnem plesanju belih snežink in vsakodnevnem srečevanju severnih jelenov, ki se prosto sprehajajo čez ceste in po vrtovih, si tako tudi ponovitev vzdušja tokrat zelo belih recimo »decembrskih« praznikov ni bilo težko zamisliti.

1 2 3 ►