V petek zvečer sem poklica Grega, kakšne ima kaj plane za soboto. Pove mi, da gre v nočno, za naslednji dan pa ima že nekaj kandidatov za plezanje na Vršiču. V izogib gneči in soncu, mu predlagam obisk senčne stene Zadnjiškega Ozebnika. Tako smo preplezali čudovito športnoplezalno klasiko Trente-smer Krajcarca (6a+,200m). Gre za najlažjo smer v omenjeni steni, ki ponuja res lepo in izpostavljeno plezanje. Smer sem že preplezal leta 2003. Takrat so bile razdalje med svedrovci kar konkretne, dandanes pa smer ponuja popolnoma varno in sproščeno plezanje (če se odmisli klopno prenosljive bolezni).
V nedeljo sva se s Saro odpravila v Avstrijo. Pravzaprav kar dvakrat. Na Ljubelju je namreč ugotovila, da s seboj nima nobenega osebnega dokumenta. Kljub temu, da vremenska napoved ni predvidevala neviht, se je ozračje v avtomobilu nemudoma naelektrilo. Prišlo je do nekoliko trenja in manjših razelektritev, strela pa ni treščila. Tato sva bila čez debelo uro in prevoženih 100 km zopet nazaj na Ljubelju. Pristop je tako potekal že po rahlo žgočem soncu, pa tudi pod steno nisva bila prva. Nasprotno, bila sva zadnja. Lahko sva le opazovala nepretrgan vlakec navez, ki so se pomikale po spodnji traverzi (Unteren Quergang), ki omogoča vstop v najpriljubljenejše smeri severne stene Košutnikovega turna. Tako sva raje še malo zagrizla v melišče in poiskala samotno alternativo v desnem delu stene. Po preplezanem spodnjem, zgledno krušljivem vznožju, sva uživala v smeri Gemsenweg V, 300m. Starim klinom delajo družbo novi svedrovci, tudi varovališča so preopremljena, za zmanjševanje ponekod daljših razdalj med klini oziroma svedri, je priporočljivo imeti tudi kako jebo ali frenda. Sledil je še zanimiv sestop po ferati in zasluženo pivo. Tudi v tej steni sem plezal leta 2003 in sicer sosednjo smer Via Sylvia.
