AO Jesenice

V ponedeljek 19.7. pozno popoldne še enkrat preverim vremensko napoved za naslednji dan in se “s kurami odpravim spat”. Ob 3h ponoči se z Lukom dobiva na vstopu v dolino Kot in čez pol ure že sopihava proti Macesnovcu.

Dodobra ogreta se znajdeva pod SV razom Dimnikov, ravno ko se zdani in se zapodiva v lepo pokončno skalo. Prvi vtisi o lepi skali (z izjemo težjih detajlov s kompaktno skalo) se kaj kmalu razblinijo in po krušljivih skokih, ter rušnatih policah doseževa vrh raza, s katerega ni več daleč po grebenu do vrha Dimnikov. Nadaljujeva po ozkem grebenu na Luknjo Peč, s katere sestopiva po “šodrasti” normalki do sedla in nato naravnost po grebenu proti Rjavini. Tukaj greben res opraviči svoj sloves, saj med izpostavljenim plezanjem po dobri skali (II-III), lepih razgledov res ne manjka. S stolpa se po vrvi spustiva v škrbino (sidrišče na svedrovcih), iz katere splezava po lepem kaminu(-IV) v katerem se najde nekaj klinov. Ko premagava še zadnji četrti stolp, sledi nekoliko neroden izstop iz škrbine nazaj na greben (III) in nato še zadnji vzpon na vrh Rjavine. Na vrhu se po dobrih 10ih urah vzpona, okrepčava in občudujeva premagan greben, z enim očesom pa že pogledujeva daleč dol v dolino Kot, kjer imava avto.

Sestopiva po plezalni poti in po 13ih urah, vidno izmučena zaključiva turo, si seževa v roko in se odpeljeva na več kot zasluženo hladno pivo.

Tura je res čudovito doživetje v divjini, saj razen kozorogov na celotnem grebenu ne srečava nikogar. Kljub temu, da je tura dolga (sigurno se jo lahko opravi bistveno hitreje, vendar je škoda hiteti), se niti malo ne vleče, saj si vedno zaposlen s plezanjem, iskanjem prehodov ali pa z občudovanjem čudovitih kulis. Zagotovo eden najlepših in pa tudi zahtevnejših grebenov pri nas, toplo priporočam!

Parcelovodja v kampu Sass Dlacia je “naš čovjek”, zato z veseljem pozdravi vsakega gosta, ki prihaja iz ene izmed republik bivše Juge, v svetovno razširjenem uradnem jeziku takratne države. Kljub prisrčnemu sprejemu in tekočemu sporazumevanju, pa nam ob skorajda polni zasedenosti kampa, ni mogel priskrbeti bogve kako dobre parcele. Ker smo bili stisnjeni med dve dovozni cesti in omejeni s Poljaki na eni in Italijani na drugi strani, smo se morali odpovedati postavitvi najnovejše arhitekturne pridobitve našega AO-ja- pravega pravcatega gadafija, ki je med prvomajskim taborom v Arcu, kjer so ga imeli sosedje, tako zelo navdušil našega načelnika. Resnici na ljubo, ga zaradi tehničnih težav enega avtomobila in posledično poznega prihoda v kamp ter zgodnjega odhoda v stene, tako ali tako ne bi postavljali prvi dan. Zagato je rešila Monika z rezervacijo sosednje parcele in tako poskrbela, da se je začetno razočaranje in žalost, ki se je zrcalila na licu njenega moža (in našega načelnika) ko je uvidel, da gadafi ne stoji, hitro prelevilo v umirjeno zadovoljstvo, saj smo s skupnimi močmi postavili šotor, ki nas je že čez 15 minut, združene pod eno streho in s pivom v roki, zaščitil pred eno in edino ploho (nevihto) v času našega tabora.

Ker nam je bilo vreme torej več kot naklonjeno, smo tudi plezali. Obilica sten v okolici in čvrsta kamnina Dolomitov, sta nam od četrtka do nedelje omogočala pridno nabiranje plezalnih metrov in izkušenj s plezanjem v vodstvu, nameščanju pomičnih varoval, branju skic, abzajlanju na peščene ure, skorajda neverjetnega naključja z izgubljeno denarnico in še kaj zanimivega bi se našlo. Tabora se je udeležilo 15 članov in sicer sedem sedaj že bivših tečajnikov letošnje AŠ (Neva, Tina, Monika, Branka, Miha, Davor, Tin), trije pripravniki lanske AŠ (Mark, Noel, Filip) ter Neli, Matic, Grega, Marko in Peter.

Preplezane smeri (navedena je gora z nm.v., ime smeri, dolžina smeri in ocena-UIAA za klasike in francoska za smeri s svedrovci ter število udeležencev, ki smo tekom tabora omenjeno smer preplezali):

1. Torre Del Lago (2632m), Via dall Oglio, 475m, IV+/V-, 9 udeležencev
2. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Ibex, 500m, 4c, 6 udeležencev
3. Cima Grande (2998m), Via Dibona, 730m, IV+, 2 udeleženca
4. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Via del Buco, 280m, IV, 3 udeleženci
5. Col dei Bois (2450m), Via Ada, 430m, VI-, 2 udeleženca
6. Col dei Bois (2450m), Gaudeamus 430m, 5c, 4 udeleženci
7. Lagazuoi Piccolo (ca.2500m), Pera Forada, 470m, 5a, 4 udeleženci
8. Torre Grande Falzarego (2550m), Westwand, 170m, IV-, 3 udeleženci
9. Castelletto (2656m), La grande Guerra, 250m, 6c, 2 udeleženca
10. Torrione Marcella (2229m), Tanja, 270m, 6c+, 2 udeleženca
11. Cinque Torri (T.Barancio), Via Ignazio Dibona, 120m, IV+, 2 udeleženca

Dnevi na taboru so ob dobri družbi, skali in vremenu prehitro minili, če nam ne bi zmanjkalo kave, bi ostali še kak teden ali dva… 🙂

Izvzemši Lienške dolomite, Ziljske alpe na avstrijskem Koroškem ne nudijo plezalcem kaj prida zanimivih plezalnih področij. Latschurgruppe je lokalna skupinica dvatisočakov znotraj Ziljskih alp, zbrana okoli najvišjega hriba Latschur (2236m). Le ta je poznan kakemu turnemu smučarju, saj iz vzhodne obale Belega jezera (Weissensee) pripelje nanj lep turni smuk (na njem smo bili trije člani odseka marca 2009). Najbolj poznana gora skupine je z žičniškimi napravami ovenčani Goldeck (2142m), druge vzpetine Almspitz, Eckwand, Goltsch…pa so bolj priljubljene pri lokalnih kmetovalcih in njihovih domačih živalih, saj gre poleti za prvovrstni pašniški svet.

Sredi vsega tega zelenja, lepih planin in obilice pašne živine pa se dviga gora Staff s svojo pravcato severno steno zanimive geološke strukture. Visoka je dobrih 300 metrov, v njej pa potekata dve smeri Staffkamin (325m,4) in Weg der Freunde (300m, 6a oziroma 3+,6+,3+, 3+, 5-, 5-, 3 po raztežajih). S Saro sva obiskala slednjo. Skala je na težjih mestih dobra, na značilnih policah pa veliko grušča, zato plezarija bolj spominja na naše hribe. Obe smeri sta opremljeni tudi s svedrovci, zato načeloma potrebujemo le komplete. Izhodišče predstavlja parkirišče na koncu panoramske ceste Goldeck (dobrih 70 km iz Jesenic skozi tunel), na kateri trenutno ne pobirajo cestnine. Od tam je stena že dobro vidna. Dostopa je za dobro uro. Sestopa malce več, a ves čas po mehkih travah, zato lahko brez težav sestopaš tudi v “napolcopatih”, če slučajno, tako kot Sara, “ta prave” čevlje pozabiš doma.

Nad Šitom glava JVZ Stena

Rosijeva smer – spominska smer Gorana Misirja, 6b+/6c, 140m

Plezala: Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanić, 25.06.2022.  Smer sva posvetila  Goranu Misirju – Rosiju, dolgoletnemu članu AO Jesenice in GRS Jesenice, ki nas je mnogo prezgodaj zapustil pred kratkim.

1.R, 30 m, 9x, 6b+/6c,

2.R, 20 m, 4x, 5c,

3.R, 35 m,  8x, 6a,

4.R, 35 m, 10x, 6a+,

5.R, 20 m po Juševi smeri, IV

Opis: Smer je opremljena s svedrovci in ima 5 raztežajev, potrebujete 12 kompletov .

1. Raztežaj: Vstopi skupaj z Juševo smerjo, s katero si delita 1. svedrovec. Tu Rosijeva smer zavije desno v rumeno skalo in pod previs. Nato čez previs, po platah v desno na viseče varovališče.
2. Raztežaj : Od tu naravnost gor in za robom na skupno varovališče Juševe in Stoletja.
3. Raztežaj:  Naravnost gor po čudovitih  platah.
4. Raztežaj: Od varovališča rahlo levo po 5 metrskem stolpu, nato v črni žlambor nad varovališčem, raztežaj se zaključi na istem mestu, kjer je varovališče Juševe smeri. Dodan je nov štant.
5. Raztežaj: po Juševi smeri.

 V smeri je ostal tudi kakšen klin, ki sva ga uporabljala za lažje opremljanje.

Za najtežji prvi raztežaj je predlagana ocena 6b+/6c, Možno ga je preplezati 6a/A0. Sestop je isti kot za vse ostale smeri v tem delu stene.

Hvala PZS KA za dodeljeno opremo.

Božidar Družijanić, AO Jesenice

V soboto sva se z Nikom (GRS Radovljica) odpravila na Vršič splezat Smer po zajedi, katera je bila ena mojih prvih še kot tečajnica. Na parkirišču sva srečala Božota in Lidijo in njuna opazka, da smer zna biti mokra, je bila pravilna, tako da je kakšen cug popestrila tudi mokrota. V spominu sem jo imela za lažjo, pa je vseeno kar konstanta in pokonci, z kar nekaj klini, a vseeno zelo krušljivimi (težkimi) deli. Šele izstopna cuga sta lahka, pa še tam je treba biti previden v krušljivi prečki. Vseeno lepa sobota, s presenetljivo malo gužve v steni. Le skupina plezalcev na najini desni bi se morala naučiti malo hribovskega bontona.