AO Jesenice

Wildspietze je s svojimi 3770 m (natančno višino je precej težko zapisati, skoraj vsak zemljevid ima drugačno) druga najvišja gora Avstrije, ki v celoti leži na Tirolskem in je obenem gora s četrto najvišjo topografsko prominenco (tj. vertikalno razdaljo med vrhom in najnižjo točko – izhodiščnim sedlom) v Alpah. Dvoglavo goro predstavljata njen južni (danes glavni) in severni vrh (ki je včasih – zaradi višje snežne odeje veljal za višjega). Na Wildspietze vodi več pristopov, mi smo izbrali južnega, iz vasice Vent. In čeprav je priporočljiv dvodnevni pristop, smo se ga mi lotili malce po svoje.

Vzpon na Wildspietze je bil mišljen kot aklimatizacija za švicarski 4545 m visoki Dom, žal pa nam je vreme malce zagodlo in bo Dom pač moral še malce počakati. S Škofjeločani – Boštjanom, Borisom in Janezom, smo letos skupaj že nekajkrat raziskovali slovenska visokogorska brezpotja, zato so me na enem izmed naših podvigov povabili na Dom – Saj greš z nami, kajne?

Tokrat se nam je pridružila še Mojca in v torek okoli 15. ure smo se s kombijem odpravili proti Ventu. Vožnja je sicer precej dolga, a je v prijetnem klepetu hitro minila. V vasico smo prišli ob temi in brez težav malce nad njo našli ustrezno parkirno mesto (ki seveda ni bilo plačljivo), pojedli, napokali nahrbtnike, se zvalili vsak v svojo spalko in zaspali. Ob pol dveh pa akcija. Kratek požirek mrzle kave in s čelkami smo se že vzpenjali po dobro vidni potki do koče. Luna se nam je le za kratek čas pokazala izza sedla, na manj kot dvourni hoji do koče Breslauer Hütte na višini 2844 m pa nas je spremljajo bučanje ledeniškega potoka.

Končno zajtrk! Že pred svitom nadaljujemo po poti, ki se sprva zložno dviga med nametanim kamenjem. Pot nam kažejo možici, a se kljub temu sem ter tja znajdemo v svojem svetu. Pri manjšem jezeru se končno odpre razgled na sever – neskončna veriga temnorjavih vršacev z neskončnimi ledeniki! Sonce vrhove obarva rožnato, naša pot pa postaja vse bolj divja.

Pred nami je razsut teren – razbit skalnat svet balvanov rjave, oranžne in oker barve, ledeniška voda temno sive barve, padajoče, spolzko kamenje, markacij seveda ni. Zavijemo v desno na strm lijakast ozebnik, prekrit z ledenikom Mitterkar Ferner, ki ga skoraj ne vidiš več, saj je prekrit s skladovnico kamnov in blokov, ponekod tekoč, spet drugje popolnoma leden in spolzek. Previdno se dvigujemo po drsečem terenu in že pred vstopom v ferato, ki se začne s potrgano z visečo jeklenico, s pomočjo katere slalomiramo mimo lukenj v ledeniku vse do vstopa v steno – uf, končno trd oprijem!, nataknemo čelade. Ferata, ki težavnostno ni nič posebnega, nas pripelje v razbit skalni greben, kjer se s sedla Mitterkarjoch začne poezija – pred nami se odpre nov svet, prostran, lep, a tudi skrajno razpokan ledenik Taschachferner. Širina terena v vsej svoji visokogorski veličini me končno prevzame. Vau, res lepo! Tudi naš cilj se nam končno pokaže.

Opremimo se za prečenje ledenika. Že s sedla so vidne številne razpoke, pa tudi krajna zev je precej široka. Na srečo vstop na ledenik olajša ledeni mostič, ki pa ne vzbuja preveč dobrih občutij. Kakorkoli že. Precej ravni spodnji del ledenika ne povzroča nikakršnih težav, previdnost pri prečenje pa se poveča na strmini, kjer si razpoke sledijo ena za drugo, a so skoraj vse še vedno povezane z bolj ali manj tankimi ledenimi mostovi. Pred nami je le nekaj navez, saj je ura še zgodnja, ledenik pa temu primerno trd in varnejši. Višina se seveda že pozna, občasen glavobol, ki ni pretirano močan, in malce oteženo dihanje nam zaradi precejšnje kondicijske pripravljenosti ne povzročata večjih težav.

Pred vstopom v zadnji del, tik pod vrhom Wildspitze, sezujemo dereze, pustimo cepine in v lažjem poplezavanju (osebno menim, da I. stopnje ne preseže) mimo nametanih kamnitih blokov dosežemo s soncem obsijan vrh. Nagradil nas je s prostranimi razgledi na vse strani. A vseeno moram priznati, da se lepote naših Julijcev ne da primerjati s temi vršaci. Res ne.

Od koče do vrha smo potrebovali 4 ure in kaj kmalu so se na vrh začele gnesti naveze z vseh koncev, pa tudi sončno in razmeroma toplo vreme ne bo prizaneslo ledeniku, zato smo kar kmalu pobrali svoje stvari in sestopili. Kaj naj povem o sestopu – zagotovo težji kot vzpon, s spodnjega ledenika je teklo iz vseh smeri, kamniti bloki so se valili v ozebnik … nič kaj prijetno. Prvi premor smo naredili šele ob ledeniškem potoku na začetku ozebnika, pri koči pa se je res prileglo mrzlo pivo. Sestop do izhodišča je bil le še formalnost.

Hvala, fantje, za povabilo in res prijetno in ravno prav zahtevno pot. Veselim se naših naslednjih podvigov.

Branka Vodopivec

Kaj je lepšega, kot z dobro družbo splezat na lep, odmaknjen vrh martuljške skupine. Ker v teh koncih noben vrh ni blizu, smo temu primerno prilagodili zgodnjo uro odhoda. Zato smo bili že na prodiščih Za Akom, ko je sonce posijalo v prve vrhove pred nami. Dostop je res plezalcu neprijazen (doooolg), zato smo pri macesnih naredili prvo pavzo za zajtrk. Potem pa prečili pod severno ostenje Malega Oltarja. Pri iskanju najbolj pravega (najlažjega) dostopa do dobro vidne jame, kjer je vstop v smer Bučer-Kristan, smo imeli različna mnenja, zato smo se malo razpršili po steni. Glede na naloženost v spodnjem delu, je to kar pravi način, da si nismo metali kamenja na glavo. Ocena II med poplezavanjem na dostopu pa kakor za koga, oz. kakor kje. Če se potrudiš, se najde tudi kaj težjega. V jami se pripravimo na vzpon in žrebamo katera naveza bo prva krenila. Prvi rastežaj odplezamo še nenavezani, potem gre v prvi prečki malo bolj zares. Smer je dejansko taka, kot piše v Miheličevih Slovenskih stenah. Dobra skala, obilica stopov in grifov, orientacijsko lahka, dobre naravne možnosti varovanja, najde se tudi kakšen klin (kakor kdo), kakega pa smo tudi mi pustili (naslednje naveze naj naše iščejo po tleh). Pozna se višina in orientacija stene, zato je na čase malo zeblo v prste (nismo doplačali za talno gretje). A na vrhu nas je sonce ogrelo, da smo uživali v razgledih in malici. Sestop je zgodba zase, oz. kakor kdo razume opis sestopa, predvsem je pa še daaaaaljši od dostopa. Kakor se rado zgodi na ostrih skalah, se nam je štrik zataknil (samo) dvakrat, in je reševanje terjalo svoj časovni davek. Naredili smo malček več spustov po vrvi kot je navedeno v opisu, a na koncu smo v krnici pod Grlom pospravili vso opremo. Gregor je imel nočno, zato je stekel v dolino, Mark za njim, ostali pa sportski lagano. Analiza celodnevne (avan)ture je bila pri Ingotu in Kapljici, v sredini plezariji pa smo uživali Metod, Mark, Gregor, Nole in jaz.

O četrtkovem musklfibru pa kdaj drugič…

1 2 ►

Stolpi Široke peči me že nekaj časa izzivajo in v nedeljo, 31.7., mi Miha izpolni željo, da jih greva vsaj potipat. Odločiva se za prečenje celotnega grebena Široke peči do Dovškega križa, če nama načrta ne bo prekrižala sama orientacija.

Dneve pred turo sva zbirala literaturo in informacije, ki so nama porajale dvome, na koncu pa sva se odločila, da greva kar za nosom in sama iščeva tiste nama najbolj smiselne prehode. S težavami s katerimi sva se spopadala na poti, vam opišem spodaj.

Ob 5ti uri zjutraj s čelkami štartava iz Gozda Martuljka. Približno uro in 15 minut potrebujeva do krnice Za Akom – vsekakor si do sem že polno buden. Tukaj prideva do prvega problema, ob sotočju dveh strug nadaljujeva po levi, ki vodi proti levemu boku Široke peči. Hoja po strugi je dolgočasna, pa še vleče se. Ko se približava stenam, zavijeva v dobro vidno grapo na levi. Enostavno, vendar se grapa kmalu razcepi.. mislim, da sva brala, da morava tukaj zaviti desno. Po ožji grapi se vzpenjava dokler ne naletiva na sladek problem – prvi skok, gladek balvan, ob njem pa prusik, ki nama nakazuje, da sva se odločila prav. Preplezava ga po desni, saj nama je v pomoč  prusik s katerim se potegneva čez. Višje hitro napredujeva dokler se ne zaletiva v ‘steno’. Zagledava najlažji prehod, polico na levi strani po kateri nadaljujeva do zapore in  še enkrat levo po gredini, kjer najdeva prve kline, ki so namenjeni spustu. Kmalu doseževa lažji, ruševnat svet, ki nas pripelje pod steno, kjer zavijeva desno. Po melišču in gruščnatih ploščah doseževa vzhodni stolp Široke peči, kjer se nama na levo odpre strma grapa – vstop v amfiteater, ki ga v vodničkih opisujejo kot 30 metrski skok. Prvi del preplezava nenavezana, potem pa se pričnejo težave do III+ težavnostne stopnje, pred katerimi se naveževa. Na vrhu skoka prideva do sidrišča, kjer se razveževa in nadaljujeva po lažjem svetu do amfiteatra. Preseneti naju raznolikost skale, ki jo srečujeva na poti, tukaj je namreč kot na marsu. Teren se tu položi in čas je za kratko malico ob dih jemajočem pogledu na stene, ki te obkrožajo iz vseh strani. Do sem sva potrebovala približno 3 ure. Kasneje naju je čakalo iskanje izrazite gredine, ki gre iz leve diagonalno navzgor v desno in te pripelje na greben Široke peči. Odločila sva se za napačno, kar hitro ugotoviva. Žal nama je samo hoje ‘po vseh štirih’ po zelo sitnem melišču do stene, ki je zgledala nekako 4 korake gor in 3 nazaj dol. Torej, do prave gredine pridete, če pot v krnici nadaljujete čisto proti njenemu koncu, pod greben Široka peč – Dovški križ. Opazite jo na desni. Sprva ozka, kasneje pa vedno širša gredina, ki se vzpenja poševno desno in je dobro opremljena s klini. Midva sva do sem pač našla svojo pot. Na vrhu gredine najdeva klin in prusik za spust v grapo. V bistvu se ne spustiva, ampak samo s pomočjo prusika splezava par metrov nižje. In že sva v grapi, olajšana in vesela. Grapa naju vodi v globoko škrbino med 5 in 6 stolp. Za pristop na vrh Široke peči se moraš vrniti v nasprotno stran od Dovškega križa na 7 stolp, kjer te pričaka vpisna knjiga. Midva sva 6 stolp obvila po desni in na 7 stolp splezala nenavezana. Nato sva se vrnila nazaj na pristopno mesto, kjer sva se navezala in splezala na vrh 5 stolpa. Sledi najbolj siten in izpostavljen del prečenja. Nekje 20-30 metrov po grebenu, da je Miha sploh našel klin. Eni so se pogumno sprehodili čez, drugi pa so se po riti plazili in jahali greben ter se spraševali, kaj nam je tega treba. Vse dobro, tudi jaz sem preživela. Naprej je šlo lažje. 4 stolp sva obvila po desni in splezala na 3 stolp. Tukaj ni bilo večjih težav. Mislim, da sva se zaradi tekočega nadaljevanja malo izgubila v štetju stolpov. Skratka, sledil je sprehod čez zadnje 3 stolpe, kjer niti ne rabiš biti navezan, vse do rinke za kratek spust. Tam se nama odpreta dve možnosti za vzpon na Dovški križ. Izbereva levo, bolj direktno varianto po krušljivem svetu naravnost navzgor, vse dokler prideva do prečke, na koncu katere najdeva klin. Od klina splezava desno na greben in se sprehodiva na vrh Dovškega križa. Za celotno turo do vrha sva potrebovala približno 6 ur. Sestopiva na bivak II in v Vrata. Transport iz doline Vrat v Mojstrano oz. na Dovje je odlično pokrit, naprej do Kranjske Gore pa tudi vozi shuttle za 3€ na osebo.

Tako, tura je res lepa, spoštovanja vredna, in če iščeš mir, ga boš tukaj zagotovo našel/la. Priporočam!

V nedeljo smo šli malo uredit bivak. Hudega dela nismo imeli. Se opazi, da k temu bivaku hodijo gorniki, ki skrbijo za red. Bivak smo prezračili, pometli, sphali deke in se skrili pred padajočim kamenjem. Za letošnjo sezono je vse OK, kaj bo naredila zima, preverimo naslednje leto. Potrudili smo se Metod, Gašper, Nole in moja malenkost.

V zadnjih dveh mesecih in pol smo člani AO Jesenice vsak ponedeljek urejali novo plezališče v Rovtah. Plezališče se nahaja tik ob cesti med Belcjanom in Savskimi jamami. Kljub temu, da je pod steno prostora za dva avtomobila vas naprošam, da parkirate pri eko otoku pod Betelom, pr’ Čop, ali pa v cilju sankaške proge. Iz teh parkirišč je do plezališča cca. 500m.

Smeri v plezališču so dolge med 6 in 25m. Večinoma potekajo po strmih ploščah, vmes se pa najde tudi nekaj previsov. Ocene bo potrebno še uskladiti.

Stena je obrnjena na zahod in se nahaja na prepihu, tako da je poleti do cca. 16te ure prijetno hladno, nato pa v steno posije sonce in je večinoma prevroče. Pomladi in jeseni je prijetno popoldan.

Kljub temu, da smo se potrudili, da bi čimbolj očistili steno, se sem in tja najde še kak majav oprimek in nekaj prahu, kar se bo pa najlepše očistilo z plezanjem.

Vabljeni!