Mali Oltar

Kaj je lepšega, kot z dobro družbo splezat na lep, odmaknjen vrh martuljške skupine. Ker v teh koncih noben vrh ni blizu, smo temu primerno prilagodili zgodnjo uro odhoda. Zato smo bili že na prodiščih Za Akom, ko je sonce posijalo v prve vrhove pred nami. Dostop je res plezalcu neprijazen (doooolg), zato smo pri macesnih naredili prvo pavzo za zajtrk. Potem pa prečili pod severno ostenje Malega Oltarja. Pri iskanju najbolj pravega (najlažjega) dostopa do dobro vidne jame, kjer je vstop v smer Bučer-Kristan, smo imeli različna mnenja, zato smo se malo razpršili po steni. Glede na naloženost v spodnjem delu, je to kar pravi način, da si nismo metali kamenja na glavo. Ocena II med poplezavanjem na dostopu pa kakor za koga, oz. kakor kje. Če se potrudiš, se najde tudi kaj težjega. V jami se pripravimo na vzpon in žrebamo katera naveza bo prva krenila. Prvi rastežaj odplezamo še nenavezani, potem gre v prvi prečki malo bolj zares. Smer je dejansko taka, kot piše v Miheličevih Slovenskih stenah. Dobra skala, obilica stopov in grifov, orientacijsko lahka, dobre naravne možnosti varovanja, najde se tudi kakšen klin (kakor kdo), kakega pa smo tudi mi pustili (naslednje naveze naj naše iščejo po tleh). Pozna se višina in orientacija stene, zato je na čase malo zeblo v prste (nismo doplačali za talno gretje). A na vrhu nas je sonce ogrelo, da smo uživali v razgledih in malici. Sestop je zgodba zase, oz. kakor kdo razume opis sestopa, predvsem je pa še daaaaaljši od dostopa. Kakor se rado zgodi na ostrih skalah, se nam je štrik zataknil (samo) dvakrat, in je reševanje terjalo svoj časovni davek. Naredili smo malček več spustov po vrvi kot je navedeno v opisu, a na koncu smo v krnici pod Grlom pospravili vso opremo. Gregor je imel nočno, zato je stekel v dolino, Mark za njim, ostali pa sportski lagano. Analiza celodnevne (avan)ture je bila pri Ingotu in Kapljici, v sredini plezariji pa smo uživali Metod, Mark, Gregor, Nole in jaz.

O četrtkovem musklfibru pa kdaj drugič…

2 thoughts on “Mali Oltar

Dodaj odgovor