Begunjščica – Smokuški plaz

Konec tedna je vremenska napoved bolj klavrna. Zato se odločim malo skrajšat šiht in kreniti na Begunjščico. Temperatura 25°C ni ravno obetavna za zimske aktivnosti, a če ne probaš, ne izkusiš.

Ob 15h z Darkom parkirava pri Tinčkovi koči, nabaševa robo na hrbet in kreneva navzgor čez travnik, kjer je teloh že odcvetel. Smuči se natakne nekje na polovici poti skozi gmajno. Po plazu napredujeva presenetljivo hitro, zadnji del v strmini so smuči spet šle na hrbet, ker je preveč dričalo. V dobrih dveh urah sva bila na vrhu. Sonce in brezveterje sta narekovala tempo priprave na spust, ki je bil presenetljivo dober, glede na gnilo podlago. Smer bo po mojem smučljiva še nekaj časa, preden bo kamenje premagalo sneg.

Ob povratku je bilo pri 19°C hidracijo potrebno hladiti v snegu, ki po mojem ravno za ta namen vztraja na parkirišču. Ni kaj, prijetno popoldne.

Turno pohodniški vikend na Komni

Sem čakal, če se bo kdo drug opogumil, pa kaj spisal, in kakšno sliko prilepil. Nič nisem dočakal (izgleda, da bo treba naslednjič kar nekoga nepošteno izžrebati).

10 turno smučarskih užitkov željnih, se nas je v petek popoldan nabralo pri spodnji postali tovorne žičnice pri Savici. Nekateri so v kiblo zmetali skoraj vse, z Rafom se odločiva, da smučk ne dava. Saj se jih približno na polovici poti do Komne splača nataknit. Tudi pešakom se ni udiralo, zato smo skupaj prisopihali do doma. Po večerji smo naredili plan za naslednji dan, a plani so zato, da se jih spremeni, mar ne?

Po zajtrku krenemo proti Mahavščku, ki je bil sobotni cilj. Vremenkoti so tokrat napoved kar zadeli, saj je bilo res spremenljivo, tako kot so rekli. Pred Bogatinskim sedlom za Gracijo krenemo levo in upamo na izboljšanje. Vrhovi so bili v megli, veter je na čase nosil snežinke naravnost v usta. Med Mahavščkom in Bogatinom zarinemo desno proti sedlu. Strmina je bila na čase zoprna, saj je na poledenelo podlago veter nanosil nekaj puhca, ki ni držal nič. Srenači so pomagali zborbat na sedlo, a tam smo se v vetru hitro pripravili na spust proti Pl. Govnjač (vrh počaka, a ne?). Na planini smo bili pa deležni sončka in brezveterja, se nam ni mudilo nikamor. Ker je tako super zgledalo, se odločimo, da gremo še proti konti med Vršami in Vrhom Planje, kjer bomo videli kam naprej. Tam nas je pričakala črnina, ki ni obetala nič kaj dobrega, zato obrnemo nazaj na planino. Nataknemo spet pse in poiščemo pot proti Komni. Ko smo prisopihali do tja, se je naredil pravi metež, zato smo bili ponosni nase, kako pametno je bilo, da smo obrnili (toplina doma in šank marsikdaj zmagata). Nihče ni niti opazil, da je bilo čez dobro uro spet jasno.

Nedeljski cilj je bila Lanževica. Tokrat cilja nismo sproti prilagajali, saj so bile razmere kar dobre. Pot smo si rahlo podaljšali proti Kalu, a če jo ne bi, ne bi videli merilne postaje z najnižjo izmerjeno temperaturo -49. Ne vem kolikokrat smo šli gori in doli, a na koncu smo le ujeli graben med Lanževico in Vrhom nad Gracijo. V zgornjem delu nas je opast usmerila na siten poledenel in strm prehod. Nisem ga imel v spominu od takrat, ko sem bil zadnjič gor. Sem šele ob povratku opazil zakaj. Opast namreč gleda več kot 10m čez greben, kjer se je že pojavila velika napoka. No, cilj je bil osvojen, pri spustu pa smo v grabnu bili nagrajeni z res vrhunskimi razmerami. Pršič je bil samo pršič, brez pridevnikov južni, poledeneli, skorjasti,… Odločimo se, da ne bomo tiščali proti najnižji točki, ampak že prej nataknemo pse in se dvignemo na en hribček, ki nam je omogočal udoben spust proti prehodu proti Domu na Komni.

Tam smo spet zaposlili tovorno žičnico (nekateri več, drugi manj) in krenili v dolino. Nama z Rafom se je na smučkah pridružil še Robert, ostali pa na nožni pogon. Hidracijo smo izvedli kar med čakanjem na robo, nihče se ni pritoževal, da je bilo slabo. Prisotni: Maja, Nanika, Jasna, Tina, Raf, Rajc, Robert, Ata, Jao in moja malenkost. Hvala Rafu za vodenje, izgubili se nismo skoraj nikoli 😉

Mali vrh

Če se ti na šihtu meša od pogledov na zasnežene hribe, je čas, da si najdeš zamenjavo in reskiraš dan dopusta. To sem storil jaz v sredo, poklical še upokojence, ki imajo čas in voljo, pa kakšnega, ki dela turnus in ima mogoče prosto.

Še malo v mraku smo parkirali pri CŠOD, parkirišče pa se je pričelo polnit, preden smo odšli navkreber. Na Stamarah je bilo že odjuženo, na prečnici proti Hrašenski pa je bilo pametno natakniti srenače. Na planino smo prišli ravno, ko jo je obsijalo sonce. Med čajčkanjem smo opazovali tiste, ki so pred planino odvili desno direktno na greben (ni jih bilo malo). Na Kamnitniku smo se odločili, da je na Vajnežu preveč gužve in krenili proti Malemu vrhu. Tam pa toplo, brez vetra,… Če nas puščavski pesek ne bi prikrajšal za razglede, bi bilo že kičasto.

Odsmučali smo do ovčarske bajte (smučarija fantastična), tam ponovno nataknili pse in se povzpeli nazaj na Kamnitnik. Spustili smo se skozi Medji dol, kjer je smučarija do gozda prav tako OK, skozi gozd pa kakor kdo. Včeraj se je smučalo do avta še brez sezuvanja, a za vikend zagotovo ne bo več tako.

Uživali: tisti, ki smo na sliki.

Smučarski vikend

Se že nekaj časa ni nič napisalo, čeprav je bilo po hribih precej pretacanega. Zato sem se odločil, da to spremenim.

Kar se mene tiče, je takole: v soboto sva z Rafom odšla pod Kriško steno. Kdor hoče udobno parkirat pri 3. ovinku, mora biti tam kar zgodaj. Midva sva par ovinkov pretacala po asfaltu, a ni bilo hudega. Glede na vetrovno napoved je bilo začuda kar OK. “Brezveterje” je vztrajalo skoraj do izravnave pod steno, tam se je bilo fajn skriti za kakšen balvan med spravilom psov, a je vseeno nohtalo. Snega je precej, precej se je tudi že splazilo, tako da čisto vse flanke niso smučljive. A po desni strani gledano navzdol, se je našlo še dosti neporisanih koncev in prav fino se je kadilo skoraj do gozdne meje. Potem pa po grabnu do ceste in nazaj do avta. Med vračanjem sva še malo pogledala kakšen je led v Prednji glavi. Večinoma je vse zasneženo; v prvem raztežaju levega grabna je ledu kakih 5m. Ostalo je pod snegom.

V nedeljo se nas je kar nekaj odločilo da bo Trupejevo Poldne tisti vrh, na katerem bomo uživali. Sploh se nismo menili, a na koncu sem preštel dobrih 10 ferajnovcev, ki sem jih srečal nekje na poti na vrh, ali z vrha. Če ne bi bil gor, bi težko verjel, da je bilo na vrhu brezveterje, pa se nam kar ni mudilo v dolino. Gor smo šli ob potoku Jerman, v dolino smo odsmučali med Lepim vrhom in Macesnovim robom do lovske koče, kjer smo bili deležni še malo razkužila. Smučarija vseh sort, edino pretepanje s cesto ob Hladniku si ne zasluži kakšnih pohval. Tudi tu velja, da je za udobno parkiranje rana ura zlata ura. Zamudniki so v rdeči kuverti prejeli dopis redarstva, da naj bodo naslednjič zgodnejši 🙁

Vita, Osa, Jeseniška, Kranjska

Metod, Andraž in jaz smo v soboto skombinirali naštete smeri. Prvi dve nehote (zadnji rastežaj Ose ni bil planiran), ostali dve pa kot smo si zamislili – Jeseniško in zadnji rastežaj Kranjske do vrha. Sledila sta nam še Lidija in Božo z podobnimi načrti. Veter nas je hitro pregnal v zavetje Erjavčeve na analizo. Lepa plezarija za začetek skalne sezone (frikarija ne šteje).