Prejšnji vikend se nas je ‘izbranih pet’ odpravilo proti Val Senalesu. Po približno 5 urah vožnje smo na parkirišču pojedli zajtrk in spakirali še zadnje stvari na ruzak, ter se z gondolo odpeljali na Grawand (3212m). Od tam smo posmučali nekaj višincev do podna smučišča, kjer smo se navezali za ledeniško navezo. Sledila je namreč hoja proti ledeniku Hochjochferner. S pomočjo GPS-a in nosa smo iskali najlažje prehode po ledeniku in jih z nekaj dodatnimi koraki tudi uspešno našli, do sedla Hauslabjoch. V pičlih treh minutah nas je kar pošteno prepihalo, medtem ko smo iskali najbolj optimalen prehod na drugo stran. Tu smo pospravili kože, pogledali mesto, kjer se našli znamenitega Ötzija in si zapeli pancarje na ‘ski’. Sledila je uživaška smučarija po nekaj centimetrih novozapadlega snega proti dolini, kjer se je naši poti pridružila pot iz Venta. Tu smo se šele nazaj ogreli in privoščili požirek čaja, ter kakšen griz frutabele, saj je sledil še zadnji vzpon proti Similaun Hütte na višini 3019m. V koči smo si privoščili pivce in pa fajn večerjo (no, bosta Branka in Nanika povedali, kakšen je krompir brez mesa), saj si je bilo potrebno napolniti baterije po približno 11km dolgi poti.
Veter, sonce in pa višina so nas pošteno izželi, tako da smo se v sobe pospravili kar hitro. Budilka ob 5h oziroma 6h je bila skoraj preslišana, saj je pogled skozi okno pravil, da ‘rajš bot še mal v bajti’. Zunaj je pihalo kot pri norcih, za popoldan pa je bila napoved še slabša. Soglasno smo se odločili, da bo Similaun počakal, tako da smo se po zajtrku obrnili nazaj proti izhodišču. Večna dilema je bila, ali smučamo v dolino in več hodimo nazaj v hrib, ali poskušamo držati višino in smučati bolj malo. Mislim, da smo izbrali nekaj vmes? Vreme nas je vmes celo za nekaj minut dražilo s soncem, tako da smo lahko naredili nekaj fotk z razgledom. Ko smo prišli nazaj na sedlo Hauslabjoch, smo se odločili, da poskusimo z vzponom na Finailspitze. Trem se nam je zdel sneg bolj primeren za peko kruha kot pa za hojo z derezami in cepini, tako da smo nekaj metrov pred vrhom raje obrnili, medtem ko sta Branka in Mark stisnila do vrha. Večkratno spreminjanje vremena in predvsem megla sta nam porajala misli, da bo smučarija lahko kar zahtevna, vendar smo imeli nekaj sreče, da se je skupina smučarjev odpravila po isti poti kot mi nazaj dol. Sledili smo njihovim špuram, ki pa so zaradi megle večkrat izginile. No pa difuza je dodala svoje, tako da smo vsi pokoristili bonus ‘padca’ (nekateri tudi večkrat). Po smučariji (če ji lahko tako rečem) smo zopet nataknili pse in se vzpeli nazaj do smučišča, po katerem smo vsak po svoje odsmučali nazaj do kombija. Ob pivcu, pici, šlapam na nogah in pa s pekočimi stegni smo bili soglasni, da se še kdaj vrnemo – pa da sončno kremo drugič uporabimo tudi med turo, ne samo na parkingu.
ps/tekst je Doroteja napisala.
