Moniko sem oni dan presenetil z vstopnico za koncert pevke, multi instrumentalistke Beth Hart v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji. Koncert na nedeljo in šiht v ponedeljek je terjal dodaten dan dopusta. Da bi vikend izkoristila čim bolj, pa sem pogledal, kaj je v tistem koncu še zanimivega. In najdem plezališče Peilstein, ki ponuja 445 opremljenih smeri, z bližnjema Thalhofergratom in Arnsteinom pa še dodatnih 540 smeri. Težavnosti so od 2 do 9+, dolžine do 40m, tudi balvani se najdejo. Torej dolgčas ne bi smelo biti nikomur. Zaradi dolžine smeri si sposodim 80m vrv, kar se je na koncu izkazalo malček mazohistično. Kot je v moji navadi, sem si premislil, pa odmislil frikarijo, ko sem na Bergsteignu našel nekaj skic, kjer so opisane kombinacije smeri, kjer se nabere dobrih 100m plezarije. Odločiva se za Zine Nord, 5, 100m. Vodniček seveda ostane v avtu, s skico pa tavava v sicer pravem sektorju, a ne najdeva vstopa za katerega bi bila 100%, da je pravi. Z redkimi izjemami smeri niso označene sploh, ali pa so napisi obledeli. Ko sem bil že na tem, da greva nazaj v Gasthof am Holzschlag (beri: v gostilno na pir), se odločiva, da nekaj bova pa že splezala, če sva se peljala tako daleč. Seveda sva zgrešila pravi steber, zato je obljubljena petica kmalu postala gladka in previsna. Sidrišč je povsod polno, zato se iz drugega rastežaja spustiva v naslednji steber, ki je obljubljal lažjo plezarijo (in bil pravi). Dva rastežaja lepe plezarije je zaključila precej gladka previsna “dvojka”, a je šlo (zvečer sva še enkrat pogledala v vodničku kje sva lutala in ugotovila, da je iz dobre dvojke nastala švoh šestka). Na vrhu sem se najdlje zadržal pri pospravljenju predolgega, predebelega, pretrdega in pretežkega štrika, je namreč močno pihalo in sva se hitro pobrala v dolino.
Plezališče je podobno našemu na Velikem vrhu nad Jezerskim (če odmisliš število smeri), kjer se prav tako smeri prepletajo, da se je težko odločit kaj/kje splezat. Ampak naslednjič bo že bolje.
Od Peilsteina do St. Pöltna je slabo uro vožnje, zato sva pohitela nazaj v kamp, potem pa na koncert. Le tega ne bom opisoval, lahko pa povem, da nama ni žal. Obojega – plezarije in enkratne muzike, pa še del Spodnje Avstrije sva si ogledala.
