AO Jesenice

Za dopust sva si letos izbrala Balkan s štartom v vasi Niševac ene 20 km ven iz Niša. Preko Zaječarja sva vstopila v Bolgarijo in takoj padla v luknje na cesti, ki pelje proti Belogradčiku, impozantni trdnjavi med stolpi. Teh je res ogromno vseh oblik in velikosti a precej neprimernimi za plezarijo, čeprav sva na obhodu opazila svedrovce. Nadaljevala sva proti Sofiji do Borovetsa, kjer sva s pomočjo gondole skočila na Musalo, 2924m – najvišji vrh Bolgarije. Lepa tura (3+2h) mimo 7. jezer, sicer pa, spet alpinistično neuporabno, razen mogoče pozimi.

Preko Plovdiva (zanimivo mesto z urejenim starim delom – amfiteater), sva letela direkt do Črnega morja (Burgas), kjer sva mogoče prespala celo v kampu??, se drugi dan odpeljala še do skrajne JV točke EU-ja (baje vsi hodijo tja se slikat – tud midva…), bila razočaran nad obalo (svinjarija) in počasi!! krenila nazaj proti Srbiji. Počasi pomeni večinoma z 2. in 3. prestavo, saj so ceste na podežalju res ubitačne. V naslednjih dneh sva obiskala še par znamenitosti, pomagala Turškim kmetom na polju v zameno za spanje na parceli in vrečko krompirja ter se preko Hudičevega grla in mosta zapeljala do znamenitega Rilskega monastirja nazaj v Niš oz. že omenjeni Niševac.

V Niševcu (občina Svrljig), sva ostala par dni pri kolegici, ki ima dol vikend, ogledal sva si okoliški kanjon in skale, ki precej obetajo, a bolj v šp. plezalnem smislu. Šičevačka, Jelašnička in Niševačka klisura se kar lepo razvijajo in dobivajo številne šp. smeri. Okolica je tudi drugače polna zanimivosti (proga skozi kanjon, kotlovi, termalni bazeni…), pa tudi ljudje so prijazni s tipičnim J Srbskim humorjem (obogatenim s precej rakije, ki je odlična!!). Pot domov je bila stresna, dolga in začinjena z močnimi nalivi, po 13 urah za volanom, sem se doma zlil v postlo.

Potovanje brez plezanja a z obilo stika s skalo, kakorkoli vredno pokurjene nafte.

Petra Ruja je vroča sardinska lepotica, ki je čakala na Petra in Ruja. Res je mamljiva na pogled in čudovita na otip, svoje čare pa je blagohotno ponudila tudi Sari, Janžu in Janji. Petra Ruja po sardinsko pomeni rdeča skala. Skal je tam res veliko in to ne samo rdečih, pač pa, zaradi pestre geološke sestave, vseh možnih oblik in barv. Kdorkoli je že sestavljal Sardinijo, je moral zagotovo vsaj malo misliti tudi na plezalce.

Konec avgusta in začetek septembra morda ni najprimernejši čas za obisk Sardinije kot plezalne destinacije, a večina družine je želela na morje, pa so zato moje ideje o Zillertalu ali Dolomitih naletele na gluha ušesa. In Sardinija je bila dober kompromis. Na soncu se sicer skala v tem času močno segreje. Na srečo pa se vedno da poiskati senco, vročino pa po navadi blaži tudi rahla sapica. Poleg tega pa se plezanje lepo poda s kopanjem v toplem morju. Gneče ni bilo pretirane, z malo truda si z lahkoto našel samotno plažo. Izogibati se je bilo potrebno le tistih najbolj popularnih. Kljub temu smo se peš odpravili do znamenite Cale Lune, kjer so sicer svedrovci trenutno v slabem stanju, pa tudi sicer ob množici turistov tam tako ali tako ne bi plezali. Je bil pa lep sprehod. Nastanjeni smo bili v bližini mesteca Dorgali oziroma turistične Cale Gonone, kjer plezališč in skale res ne manjka. V tednu dni smo lahko spoznali le majhen delček tega čudovitega otoka in le površno in bežno potipali sardinske skalne lepotice. Ravno toliko, da človeka prime, da bi še kdaj obiskal te kraje.

Danes smo Metod, Mark, Grega in jaz izkoristili lep dan in se odpravili na Vršič. Grega in Mark v smer Mavrica življenja. Midva z Metodom pa sva bila enotna, da se podava v Maticovo smer za dva groša fantazije. Smer vstopi malo preden je vstop v Stoletje in Juševo. Začetni raztežaj je do prečke kar krušljiv in ti pošteno ogreje psiho. Po prečki se pridruži varianti Stoletja, kjer je kvaliteta skale veliko boljša. Smer gre čez plato nato pa zavije v desno zajedo. Na vrhu zajede slediš svedrovcem do naslednje zajedice, ki te pripelje na stojišče, ki je skupen s smerjo Stoletje. Nadaljevanje smeri poteka po vidnem kaminu III nato pa zavije desno in direktno navzdor čez črne plošče v plitev kaminček. Sledi še 5m zajedice V+ za mene detajl smeri na stojišče skupen z Juševo smerjo. Zadnji raztežaj je skupen in te pripelje na vrh smeri. Odločiva se za peš sestop. Grega in Mark pa se spustita po vrvi in se podata še v smer Rdeča pentlja. Lepa smer.

Čeprav najino dogodivščino zaključujeva z grenko sladkim priokusom, je ta greben nekoliko popravil celoten vtis. Prvotni plan je bila Bernska trilogija – Eiger, Mönch in Jungfrau. Ampak so načrti začeli propadati, še preden sva sploh začela. Najprej sva ostala brez družbe naveze, ki se je poškodovala. Kasneje sva se stežka prebila do informacije, da je Jungfrau zaprt. Seveda, da ni zaprt kot kakšen nakupovalni center, če želiš, se greš lahko prepričat zakaj je temu tako. Verjetno smo vsi dobro seznanjeni z razmerami, ki so letos zajele centralne alpe ali kakšnim bolj nazornim posnetkom skalnih podorov pod Mont Blancom. Seveda sva mislila, da se ta del Švice drži nekoliko bolje. No, da je bilo še malo bolj zanimivo, pa je dva dni pred najinim odhodom prišla ne tako nedolžna pošiljka snega. Kamero, ki kaže greben Mittelegi na Eiger, sva imela prižgano 24/7 in upala, da ta sneg nekam izgine, glede na vroče temperature, ki so sledile. In greh bi bil, da nebi šla uresničit vsaj del najinega plana, glede na napovedano vreme v naslednjih dneh.

In sva šla! V soboto ob 11. uri zvečer štartava od doma in se po nekaterih manjših zastojih na cesti, ob 9. uri zjutraj naslikava v Grindelwandu. Zdaj pa hitro na Eiger Express in vlak, ki vodi na Jungfrau Top of Europe. Karte so tako drage (214 CHF na osebo), da niti pomisliti ne upaš, da plan ne bo uspel, ti pa boš moral karto kupovati še enkrat. Res sva zelo hitela, ker je do koče Mitellegi treba prečkati ledenik, žal pa naju že na gondoli kliče oskrbnica koče (GV), da je na ledeniku veliko vode. Nisva čisto razumela, kaj nama želi sporočiti in se odločiva, da se prepričava na lastne oči. Iz vlaka izstopiva na postaji Eismeer in se skozi tunele prebijeva do vstopa na ledenik. In šok! Na ledenik tečejo slapovi vode. Če želiš stopiti na ledenik, se moraš spustiti približno 20m po skali, kar pa pomeni, da si v 3 sekundah kot iz pod tuša. Jajks, slaba ideja, ane? Baje naj bi bilo čez tri ure bolje. Zato pa opazujeva navezo, ki je štartala 4,5 ur pred nama – za dostop do koče ponavadi rabiš 2 uri. Navezi ni in ni šlo, nakar je obrnila. V tem času pa je zares prenehala teči voda. Vodnica je imela prav, izgleda ima razmere naštudirane v nulo. In to je pomenilo le eno, čas je, da greva. V tem trenutku odločanja, pa se namesto vode dol vsuje kamenje in skale. Še dobro, da nisva šla! Skala prileti navezi, ki se je vračala v roko in v trenutku je okrog ogromno krvi. Naveza se odloči, da ne more nadaljevati do naju, zato Miha kliče helikopter. V tem času pa suvereno prikoraka nek češki vodnik, se brez obzira na vse razmere spusti dol, ne pomaga!! Ampak poskrbi samo za svojo lastno rit. Navezi sta bili na eni strani obkoljeni z veliko ledeniško razpoko, na drugi strani pa s skalovjem, ki je bobnelo dol. Ja, v tem trenutku sem se samo držala za glavo in se spraševala, če bodo odpeljali še kakšnega mrtvega. In, če je kdo pomislil, da bodo skale nehale padati, se je zmotil. Začele so leteti vedno dlje. Navezi sta gledali že v ledeniško razpoko, če bi se skrili. Na kar Čeh zagleda zagozdeno skalo v razpoki in kar steče čez, za njim pa še ostali trije. Tole ni bilo nič fajn za gledat! Čeh je takrat nadaljeval pot čez ledenik, poškodovano pa kar pustil sredi ledenika. Saj bova midva pomagala, ane? Onedva pa bosta danes prišla do koče, jutri verjetno na Eiger, sicer z več sreče kot pameti, ampak bosta. Midva pa ne. Ko pride helikopter se enostavno odločiva za plan B, ker preizkusiti srečo med leteče kamenje, je kot igranje tombole. Z vlakom nadaljujeva do vrha in se mimo vseh Indijcev prebijeva do koče Mönchsjoch, do katere potrebuješ 45 minut čez poratrakiran ledenik, ja poratrakiran! Spanje v koči s polpenzionom te pride 70€/osebo. Tisto noč nas je bilo gor samo 5 in 2 sta se z nama zjutraj ob 5. uri odpravila na Mönch. Dan prej smo dobili informacije, da je zaradi premalo snega in prevelikih temperatur greben pretanek in večina obrača na predvrhu. Kaj naj rečem, gora nudi luštno poplezavanje, dobro skalo in nič kaj težjega. Na vrhu pa ti vzame dih 200 metrski greben na katerem ni prostora za napake. Na nekaterih delih je prostora dejansko samo za eno stopalo. In prišla sva do vrha, po najbolj osupljivem grebenu, na 4107 m! Zdaj pa pazljivo nazaj dol in na zasluženo pivo – ali čokolado v Lindt s katero se bahajo na  3454 m. Za turo sva potrebovala 4,5 ur s postanki in velikooo fotografijami. Še isti dan sva se odpravila domov z rekordnimi podočnjaki. In tako pač je, niso vedno perfektne razmere in naučiti se moraš, da obrneš, ko se ne počutiš varno, oz. ko je tebi neka stvar prevelik izziv. Gore počakajo in ti se morda enkrat vrneš, v boljši razmerah ali pa dorasel cilju, ki si si ga zastavil. Ker, če ti ni uspelo, imaš vsaj razlog, da prideš še enkrat, kajne?

Miha Dovžan & Neva Pančur

1 2 ►

Po dolgi turistični sezoni se mi je končno nasmehnila sreča in dobil sem frej. Po slabih dveh mesecih sem se končno spet odpravil plezat. Z Dorotejo nisva razmišljala dolgo kam greva, saj sva imela neporavnane račune z Zahodno zajedo že iz lanskega leta. Tokrat pa se je vse poklopilo: skala suha, vreme popolno, štart zgoden, a kljub temu sva obračala že na parkirišču v Vratih. Klasično v mojem stilu sem nekaj pozabil doma, tokrat je bilo to kladivo. Hiter skok nazaj na Jesenice in ob 6:30 sva krenila proti Luknji.

Na vstopu v smer naju je pričakala še družinica gamsov, a se niso pustili motit. Midva pogledava še zadnjič na skico in se po hitrem postopku spraviva v steno. Smer se je začela zelo lepo. Dobra plezarija po kompaktni skali in lahka orientacija. Po 400m se smer pridruži Jugovemu stebru, kjer orientacija postane malo zahtevnejša in skala mestoma veliko bolj krušljiva. Glede na to, da je Zajeda veliko plezana, sva vseeno rabila kar nekaj klinov in tudi cel set metuljev je prišel prav. Drugi del smeri se konča s preduhom na koncu kamina in sprehodom čez gladke plošče. Od tu naprej pa čez Zlatorogove police. Po policah sva sledila možicem in se držala opisa, tako se nisva odcepila levo že v prvi graben navzgor, temveč v drugega, ki je bil šodrast a na pogled najširši in najlažje prehoden. 10m pod vrhom grabna se desno nadaljujejo police na katerih ponovno stojijo možici. Vstop na polico ni najlažji, zato sva tam pustila tudi klin. Po 20 metrih sva naletela na še en izpostavljen prehod, nato pa so se težave zaključile. Slediva še manj težavnemu prehodu do Bambergerjeve poti po policah, na katerih se je še vedno našel kak možic. Ta sestop se nama je zdel veliko manj izpostavljen v primerjavi s tistimi, ki sva jih zasledila od najinih predhodnikov.

Utrujena in vesela sva v mraku in kasneje v trdi temi sestopala čez Plemenice. Tura je bila dolga in naporna a vzpon je bil lep in nepozaben.

Ker nateg so teli izstopi iz smeri, če piše daj 400 + 300 ne more bit poj še kr enih 300 po šodru zravn (D. Brgant 2022).