AO Jesenice

Za vikend sem se pridružila AO Rašiči in Soškemu AO pri ledeniški turi. V večernih petkovih urah smo se z avtobusom odpeljali proti območju Bernina v Švici. Zjutraj smo se z vso robo odpravili proti Tschierva Hütte. Štartaš dobesedno v parku, tako da nimaš prav za prav občutka, da bom prišel v območje tri- in štiritisočakov. Počasi pridobivaš na višini, saj dobro uro hodiš samo po dolini, kjer načeloma turiste za 30 frankov pelje tudi kočija. Na koncu ‘turističnega dela’ je hotel s kofetom in okusnimi (in dragimi) torticami. Od tu imaš še 2 uri vzpenjanja do koče, ki leži na nadmorski višini 2.584. Koča je že zaprta, ima pa luksuzno zimsko sobo (in pa IBAN, kamor nakažeš prostovoljni prispevek). Pri dan nam je vreme služilo bolj od pričakovanega, tako da smo cel dan imeli sonce. V popoldanskih urah smo potrenirali manevre in visenje v razpokah. Proti večeru se je zoblačilo, a smo s pozitivnimi mislimi na dobro vreme v nedeljo odšli spat. Budilka ob štirih je bila najprej prestavljena na 5. uro, kasneje pa smo kočo zapustili šele po deveti uri, saj se vreme ni izboljšalo, zato nam je preostal samo povratek v dolino.

Kljub temu, da nismo osvojili nobenega vrha, je bila pot v Švico dobra popotnica za vnaprej, saj območje ponuja ogromno vrhov z možnostjo vzpona po ‘normalki’ ali pa s težavnostjo primerni tudi manj izkušenim.

Prvotne plane za nedeljo nam je v Julijcih prekrižala slaba vremenska napoved. In kaj je lepšega, kot turobne jesenske dni preživeti na toplem primorskem soncu? Ko se plezalni dan konča s kozarcem dobrega vina v roki in pogledom uprtim v zlato obarvano Osapsko steno, težko kaj. Pa nismo začeli v Ospu. S Filipom in Markom smo se najprej odpravili v Glinščico. Pred mesecem sva s Saro plezala znani Veliki raz (La grande 5c+,120m). Desno od omenjene smeri so se v steni bleščali novi svedri. “Nova smer?” vprašam sosednjo italijansko navezo. “Ne, že zelo stara” odgovori, “a na novo opremljena s svedrovci”. Bojda primerljivih težav, kot Veliki raz. In ravno ta varianta je bila naš prvi cilj. Ponuja prijetno plezanje, glavne težave in najlepši del smeri predstavljata 2. in 3. raztežaj (če prve dva združiš v enega). V smeri res tiči nekaj zgodovinskega železja. Po opravljenem vzponu smo se po robu doline Glinščice spustili v vasico Botač in se po drugi strani doline povzpeli pod vznožje Zelenega raza (Spigolo Verde 140m IV-III). Po opravljenem vzponu je padla ideja še za eno smer in ker sta bila Mark in Filip v teh koncih prvič, smo se odpeljali še v Osp ter splezali še tretjo klasiko teh koncev-smer Medo. Zadovoljni smo zaključili dan pri Vovku…

V JV steni Nad Šitom glava sva Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanič 13. 9. 2022 dokončala ter splezala prvenstveno smer »Lanin nasmeh« in jo v celoti opremila s svedrovci. Podatki: 125 m,6a+.

Plezala: Božidar Družijanić in Lidija R. Družijanić, 13.9.2022.  

Prvo ponovitev sva 5. 10. 2022 opravila Božidar Družijanić in Miha Novak iz AO Jesenice. 

Skala je odlična, a ker je smer nova, previdnost vseeno ni odveč.  Za plezanje potrebuješ 60 m vrv in  9 kompletov, dodatno varovanje ni potrebno.  Abzajli so urejeni po liniji smeri in so dolgi približno 25 m.

Smer vstopi skupaj s smerjo »Za dva groša fantazije«, kjer po drugem svedrovcu  »Lanin nasmeh« nadaljuje naravnost gor po poči in platah. Drugi raztežaj zopet plezamo po platah in dosežemo varovališče pod večjim stebrom. Ob desni strani stebra poteka varianta »Stoletja«. Tudi v tretjem raztežaju plezamo po platah v stebru, višje nas pričaka poč, ki je ključ smeri in s katero se steber zaključi. Priplezamo na varovališče na razu. Od tu lažji raztežaj v desno, kjer prečimo smer Stoletje in nadaljujemo do varovališča pred izstopnim raztežajem. Le-ta zopet poteka v platah in se občasno dotakne mamljive poči na levi, nakar dosežemo vrh smeri.   

1.R. 6x, 6a, 24m,

2.R. 4x, 1 su, 5a, 26 m

3.R. 8x, 1k, 6a+, 25m,

4.R. 3x, 4c, 23m in

5.R. 6x, 6a, 27 m.

Hvala PZS KA za dodeljeno opremo.

Božidar Družijanić, AO Jesenice

Pretekli konec tedna smo se z AO Jesenice mudili v tujih gorstvih. Krenili smo v Grazer Bergland, ki ponuja obilo dobrih, navrtanih smeri s kompaktno skalo. Vmes se najde ogromno zelenja, ki večino časa ne dela preglavic, razen, kadar izgubiš kompas in se znajdeš v divjem svetu humusa in strmini. No, pa saj vsi fotografirajo svoje gobarske podvige, tudi mi smo šli oprezati za jurčki, a na koncu nabrali le listje za čevlji in mah za nohti 😉 

V Grazer Berglandu se bohoti kar nekaj skalnih svetov, med najbolj znanimi so t.i. Röthelstein in Rote Wand ter Brunntalwand. Smeri ponujajo različne težavnosti in dolžino, tako da se za vsakega ‘sladokusca’ najde prava poslastica.

Najbolj zgodnji so že v petek ogrevali skalo za nadaljnje naveze, preostali pa smo tekom petka, vse do poznega večera, počasi kapljali in se drug za drugim zbirali za mizo, ki je bila polna bistroumnih glav, pa tudi pogonske tekočine, glasbe in smeha ni manjkalo. 

V sobotnem jutru smo se naveza za navezo drenjali v kuhinji in molili svoje skodelice kuharjem kave, da smo prebudili naše zaspane ude, po kavi pa hitro dali pod zob nekaj zasluženega zajtrka – ponoči smo namreč kar garali. S polnimi želodčki, srbečimi prsti in odličnim kofeinskim odmerkom smo se hitro trpali v avte in hiteli vsak svojemu cilju nasproti.

Naša naveza Filipa, Gašperja v vodstvu in moja malenkost, se je spopadala s težavami v smeri Das Letzte im Fels in jih mestoma tudi našla. 430 metrsko smer smo pogumno ubijali skoraj ves dan, na koncu pa le zasluženo prišli do vrha. V vseh 12 raztežajev je dišalo po »dunajcu«, zadnji raztežaj pa smo že vsi prisotni cedili sline in hiteli do parkirišča. Mislim, da Filipu in Gašperju še danes odmeva moj, prevečkrat ponovljeni stavek: »O, komaj čakam dunajca«, in verjetno se jima iz glave ni izbrisala slika razočaranega obraza, ko smo spoznali, da se vrata v gostilno zatikajo, saj so bila – kakopak – zaklenjena.

Ni bilo vse zaman, navkljub prikrajšanemu zrezku, je bila za nami odlična plezarija, nabrali smo kar nekaj vzponov, vsi prisotni člani se lahko pohvalimo z naslednjimi splezanimi smermi:

Petek:

• Božo & Lidija: Rote Wand, Feuervogel, 6+, 215m,*
• Pero & Tina: Hugelstein, Henkelgalerie, 5+, 230m,
• Nanika & Metod: Röthelstein, Schlangengrube, 5, 330m,
• Mark & Grega & Noel: Röthelstein, UFO, 6+, 360m,
• MIchel & Mare: Röthelstein, Winnetouweg, 5- (4- obl), 290m.

Sobota:

• Božo & Lidija & Doroteja:
  • Rote Wand, Serengeti, 6, 265m,**
  • Rote Wand, Waschrumpel, 6, 230m.***
• Tina & Matevž: Rote Wand, Feuervogel, VI+, 200m,
• Jao & Čaro: Rote Wand, Chefpartie, 7+, 215m,
• Raf & Nanika & Renata (1. naveza) ter Gašper & Filip & Petra (2. naveza): Röthelstein, Das Letzte im Fels, 5-, 430m,
• Pero & Tina: Rote Wand, Weg der alten Männer, 6a+, A0, 200m,
• Mark & Grega: Rote Wand, Rote Wand, Erdgeisterweg, 6+, 300m,
• Noel & Metod: Rote Wand, Erdgeisterweg, 6+, 300m.

Nekateri smo plezanje zaključili že v soboto in se vrnili v domače kraje, najbolj zagreti optimisti pa so kljubovali vremenski napovedi in počakali na dež v jutranjih urah in se prav tako počasi vrnili v svoje kamre. Je pa vsaj šotore in avte opralo.

Na koncu smo se iz Grazer Bergland-a vrnili vsi pozitivni, tako ali drugače! Hvala vsem za prijetno plezalno druženje in uživanje. 

_{*Lepa in zelo razgibana smer. Prva dva – rdeča raztežaja priporočljivo kaminsko plezanje navzven. Ponekod je skala malenkost mastna. V smeri najdeš “piksno” z vpisno knjigo. Pisalo prinesi s sabo – Lidija}

_{** Prijazno plezanje po prijaznih ploščah, okrašenimi s številnimi oprimki. Nekaj detajlov je v zadnjih dveh raztežajih – Lidija}

_{*** Čudovite, čvrste plate, z dovoljšno mero oprimkov in stopov ob plezanju na trenje, predvsem v začetnih raztežajih. V zadnjem raztežaju te za nagrado čaka še kamin, s širokim plezanjem – Lidija}

1 2 ►

Ko sva se z Antetom konec maja menila za skupno plezanje v višjih hribih še nisva vedela, da bo vroče poletje naredilo takšno škodo na ledenikih. Zato sva povprašala okoli in dobila super idejo, ki pa sva jo delno realizirala zaradi snega, ki je padel za vikend.

V nedeljo sva se odpeljala do Tascha in prespala v kampu, v ponedeljek pa nadaljevala z vlakom v Zermatt in nato z gondolo na Schwarzsee. Od tam sva 300m sestopila in nadaljevala prek ledeniških moren do Arben bivaka na cca. 3200m. Bivak je luksuzen z plinom, tekočo vodo in sončnimi celicami. Tam sva srečala mladega nemškega solista z istim ciljem. Zjutraj smo se ob povsem človeški uri (6) odpravili proti grebenu Arben. Po uri in pol prijetnega poplezavanja v kar hudem mrazu in delno poprhani skali smo dosegli greben. Tam nas je pričakal hud veter. Glede na to, da se pleza večinoma po severni steni je v prste kar zeblo, zato smo nenavezani hiteli proti vrhu. Nemec je kmalu obrnil, midva sva pa varovala en raztežaj in bila po 4h na vrhu Obelgabelhorna. Sestop po normalki sva opravila z nekaj abzajli in prečenjem precej vehtastega grebena. Sestop je bil zahteven predvsem zaradi novega snega in terena, ki ni ravno lahek. Vmes je na rebenu še žandar, s katerega sva pa sestopila z pomočjo mornarskih vrvi. Sledil je še kratek vzpon na Wellenkuppe in abzajli na ledenik. Ledenik Trift nama je zaradi velikih razpok vzel kar nekaj časa.

Prenočila sva v zimski sobi Rothorn hutte. Prvotni plan prečenja celotnega grebena do Weisshorna sva zaradi slabih razmer in močnega vetra opustila in se rajše odločila za skalno smer Kanzelgrat v Zinalrothornu. Tokrat sva imela na bivaku več družbe, ki pa so bili vsi bolj pridni pri vstajanju, zato sva štartala zadnja in za povrhu še zrešila prehod čez skalno bariero nad ledenikom. Po rahlo večjih težavah, sva dokaj hitro napredovala po skalnem in snežnem grebenu pod vrhnjo piramido Zinalrothorna. Tam sva zaradi snega po policah plezala v derezah in rokavicah do pod najtežjega dela smeri, kjer sva se navezala. Sledila sta dva raztežaja super lepega plezanja do stika z normalko. Tam naju je pričakal pravi vihar, zato sva se napravila in odbrzala čez nekaj grebenskih stolpov na vrh in nato še hitreje dol. Po nekaj abzajlih sva dosegla dovolj lahek teren, da sva lahko plezala navzdol in hitro sestopila do koče in naprej v dolino.

Vremenska napoved je kazala še na lep četrtek in petek ter dež v soboto. Glede na to, da sva bila nujno potrebna dneva počitka, sva se strinjala, da ne greva še enkrat v višje hribe. Zato je Ante predlagal, da se prestaviva malenkot bolj vzhodno ingreva plezat skalo v steno Eldorado nad Grimselpass. Stena je visoka 500m in ponuja okoli 20 delno in malo bolj po alpsko navrtanih smeri. MIdva sva izbrala smer Metal Hurlant (VII, 500m), mi sta jo sredi 80tih prva preplezala brata Remy. Očitno so bile takrat platke ultra popularne, saj se smer kar nekajkrat ogne razčlembam in poteka po gladkih platah. Smer je lepa in včasih dobro, včasih pa malo manj opremljena. Je pa zaradi plataste narave smeri priporočljivo, da imaš spočite noge, drugače so zadnji cugi bolj podobni mučenju.

Zame je bil to prvi obisk Švice in gotove ne zadnji.