Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Z žalostjo sporočamo da je po kratki in hudi bolezni umrl naš član Klemen Volontar. Kot gorski reševalec, inštruktor, vodnik lavinskega psa, alpinist, alpinistični inštruktor, planinski vodnik PZS, planinski vodnik z mednarodno licenco, predavatelj, strokovnjak za sneg in plazove, dolgoletni predsednik komisije za reševanje izpod plazov pri GRZS, član AO Jesenice, član postaje GRS Jesenice in član Planinskega društva Jesenice je povsod pustil močan pečat.
V nedeljo, 6. 11. 2022 smo opravili prvo turo z našimi novopečenimi tečajniki. Spoznavna tura AO Jesenice postaja že tradicionalna, saj smo svoja kolena zagrizli do Bivaka Za Akom, kjer smo s preostalimi udeleženci opravili še delovno akcijo.
Najbolj močni in spretni člani našega ferajna so prijeli za sekire in pričeli sekati drva, saj se je kup čez poletje kar precej zmanjšal. Spet drugi so tekali naokrog in pobirali drva povsod, kamor so letela. Tretji so prijeli za žago in v ritmu žagali debelo hlodovino in veje. Četrti, najbolj pomembni, pa so poskrbeli za ogenj in kulinarični presežek klobas in tekočih napitkov. Za delavce se takšna malica spodobi!
Večjih težav nismo pridelali, smo se pa vsekakor dodobra ogreli in okolico, za obiskovalce, naredili prehodno in čisto. V bivak smo spustili nekaj zraka in na svežem zraku in sončku, ki nas je ogreval dobrih 20 minut, prezračili odeje.
Po opravljenem delu smo sklenili, da ture tako zlahka ne bomo zaključili, zato smo naredili še kratek obisk na Rutarski Vršič, do parkirišča pa smo se vrnili po orientacijsko zahtevni poti čez Zagon. Izjemna pohvala vsem udeležencem, ki so pomagali pri delovni akciji, predvsem pa pohvala tečajnikom, ki so navdušili s svojo kondicijsko pripravljenostjo in zmožnostjo premagovanja tudi težjih delov poti – vsekakor ste se odločili pravilno, da se nam pridružite!
Napisala: Renata
Izpred leškega Lidla proti Italiji, naprej do Furlanije, smo se v ponedeljek po dobri uri in pol vožnje pripeljali v simpatično mestece Gemono. Do stene nas je ločilo cca 15 minut hoje, najprej skozi mesto, nato po uhojeni poti za katedralo Gemona del Friuli.
Spigolo Ovest (250 m) je smer v Monte Glemine, ki med Furlani predstavlja nekakšen uvod v alpinizem. Za Furlane velja, da ne moreš biti »pravi Furlan«, če se tako ali drugače ne povzpneš na Glemine.
Zaradi nizke nadmorske višine je plezanje mogoče čez celo leto. Smer poteka po skalnem pasu (skala: generalmente buona) sredi gostega rastlinja, ki pa sploh ni moteče. Sidrišča so urejena, opremljenost smeri pa je skopa, najde se kak svedrovec in klin. »Normalka« je ocenjena s III do IV+, za popestritev plezanja in orientacije pa obstajata pa še lažja (III+) in težja (V) varianta.
V navezi smo bili trije – Raf je vso zadevo vodil, zadaj sva uživali Maja in Renata. Ob vstopu je bila smer še v senci, temperature še normalne. Bolj, ko smo se bližali vrhu, bolj nas peklo sonce.
Sledil je hiter sestop po uhojeni mestoma z vrvjo zavarovani poti in – ja – ostalo nam je še toliko časa, da smo spili, kar nam po turi pripada.
Hvala Maji in Rafu.
Na zadnjih treh sidriščih nisva z Janžem niti govorila več. V soboto je sonce peklo kot pri norcih. Za nama je bilo dobrih 600m stene in pet ur praženja. In to na pragu novembra. Neverjetno. Čutare so bile prazne. Napis na skali “uscita seconda” je bil preveč vabljiv. Še kletvica v stilu “Sunce žarko da ti…”in že sva se znašla na markirani poti v dolino. Čakalo naju je še kar nekaj vročega sestopa in tik pred avtomobilom sem razmišljal, da sem tako žejen, da mi niti pivo ne paše več. Škoda, bila sva zgodnja, plezala kar hitro, a na tako vročino konec oktobra v južni steni nisva računala.
V nedeljo sva se v te iste konce odpravila s Saro. Pripeljala sva se do planine Pramosio, od tam pa do uro hoda oddaljene stene Parete di Avostanis. Steno sem pred leti obiskal z Janžem in Markotom. V res idiličnem okolju ob istoimenskem jezeru na 2000 metrih smo bili takrat popolnoma sami. Skala je super, v steni skoraj 100 športnoplezalnih smeri, a svedrovci so bili stari in precej narazen ter sidrišča rjasta. V nedeljo je bilo tam plezalcev več deset. Nasmehi goloprsih plezalcev in mičnih plezalk s psički in sončnimi očali so se bleščali tako, kot popolnoma novi svedrovci in sidrišča. “Aha” sem si mislil. “To je torej razlog za tako velik obisk. Popolnoma renovirano plezališče”. No, midva s Saro sva se odpravila plezat v eno redkih večraztežajk, ki potekajo čez celo steno. Plezala sva smer Via De Infanti (130m, 4c). Smer izstopi na staro vojaško mulatjero, od tam sva se v dobre pol ure vzpela na Creto di Timau (2218m). Goro z lepim razgledom, ki obvladuje severno stran mesteca Timau. In tam me je zopet zbodel v oči- Gamspitz, gora z 900 metrsko steno, ki naju je prejšnji dan tako izžela. Bo treba tja še enkrat…
Avgusta leta 1993 sva z legendarnim jeseniškim plezalcem Benjaminom Ravnikom plezala smer Krivic Cedilnik v Široki Peči. Na predvečer vzpona sem v plezalnem vodniku Igorja Mezgeca, Martuljek prebral sledeče:”…dokončala sta smer tako, da sta se čez nekaj let spustila z vrha in nadaljevala tam, kjer sta prvič nehala-za taka dva gamsa malce nenavaden način. Če Borota vprašaš zakaj tako, se ta samo zvito zareži in prizna , da je spodaj eno čudno mesto, pa družina in otroci…”. strah me je bilo takrat tistega vzpona, a Bendžo je suvereno opravil s težavami. No, midva z Janžem nisva taka gamsa in tudi spodaj v najini smeri ni nobenega čudnega mesta, a ponovno kolovratiti čez spodnjih 600 m stene se nama ni dalo. Raje sva malo popraznovala noč čarovnic, zjutraj malo dlje spala in se še tretjič v štirih dneh odpeljala v mestece Timau (saj ni daleč, 20 km več kot ima Ljubljančan na Vršič). V pogovornem tempu sva prispela na mesto, kjer sva pred dvema dnevoma zapustila steno, splezala še zadnje 4 raztežaje in 200 m lažjega grebena, ter tako preplezala smer na malce nenavaden način. Bo že še priložnost, da jo spraviva v žep v enem kosu, sedaj ko poznava njene skrivnosti…
Via Attrezzata v Gamspitz je zanimiva smer. Leta 1984 so jo člani CAI di Ravascletto s pomočjo brigade Alpina Julija opremili z betoniranimi klini, ki se jih običajno uporablja na feratah (na srečo se tak način opremljanja smeri ni širil dalje in je to edina, meni znana, na tak način opremljena smer. A pozor, pisalo se je leto 1984…). Le ti so na mestih, ki ne presegajo IV+ težavnosti nameščeni precej narazen in služijo vmesnim varovalom med plezanjem. Na dveh, treh mestih, kjer težavnost doseže spodnjo šesto stopnjo, pa dovolj skupaj, da lahko služijo tudi kot oprimek ali stop. Kljub temu niso moteči, tudi če želite smer preplezati prosto. Na varovališčih so dodani tudi novi svedrovci. Vstop v smer je že po 20 minutah hoje nad mestecem Timau, plezati začneš že praktično v gozdu. Vegetacije je obilo, a ni moteča, skala kompaktna in hrapava. Čar smeri je njena dolžina. Skupaj jo je za 900m, s številnimi prečnicami. Če ne vlečeš “štajerca” in se v strmem gozdu v spodnji tretjini ne razvežeš, lahko v tej smeri potegneš blizu 30 raztežajev, kar pa se ob kratkem dnevu hitro zavleče v noč. Pa še sestop ni ravno za z rokami v varžetu. Smer sicer ponuja dva naravna izstopa na bližnjo označeno pot. Birt v krčmi Casetta In Canada pod Plockenpassom, od koder je lep razgled na omenjeno steno pravi, da se vsako leto v tej smeri dogaja marsikaj….
Zgodba je večini udeležencev skupnega tabora v Paklenici že poznana. Pekoče blazinice na prstih, utrujene roke, bolj ali manj toplo morje in večerno druženje na veliki terasi naših apartmajev v stilu komada skupine Zmelkoow: ” več kot spijemo lepši smo in boljše plezamo…” .A očitno je to recept, ki nam ustreza.
Letos se nas je namreč zbralo kar lepo število, takole na približno okoli 25. Od prihoda najzgodnejših v sredo zvečer, pa do ponedeljkovega odhoda najpoznejših, smo tekom tabora preplezali skoraj 30 različnih smeri. Nima smisla naštevati vseh, a po poslanih podatkih udeležencev, lahko izpostavim nekatere. Največkrat je bila plezana smer Watersong 6a+ (10 udeležencev), Velebitaška (6 udeležencev), sledijo Severno rebro, Oprosti mi pape in Karabore s po petimi udeleženci. Najtežje pa so bile bolj ali manj prosto preplezane naslednje smeri; Johnny 7a, Funkcija 6c+,Bezsmrtnici 6c, BWSC 6c, Nidia 6b+, Velebitaška 6a+, Kača 6a+…Za popestritev pa smo nekateri obiskali še stene Strogirja in Tulove grede.
Hvala Maji za vložen trud pri reševanju vseh logističnih zapletov glede nastanitve v apartmajih. Pridno trenirajte do spomladanske Paklenice.
