Vikend v Lesni dolini

V upanju, da na Tirolskem bo pa vsaj meter + snega, sva rezervirala apartma v Obertilliachu v zgornji Ziljski oziroma Lesni dolini (Lesachtal). Izbrala sva vrhove s sončnimi pobočji in sicer v soboto Steinrastl (2284 m), v nedeljo pa zaradi oblačnosti le vzpon od vrha gondole do sosednjega Golzentipp (2317 m).

Turo na Steinrastl sva začela le 3 min. vožnje od apartmaja, zato se nama zjutraj res ni mudilo. Na izhodišču pa mešani občutki, saj je bilo snega v povprečju meter + le v dolžino… V napad sva šla seveda po cesti, dokler naju smerne table niso prepričale v bližnjice, ki pa so se izkazale za prevaro. Snega na sončnem strmem pobočju skoraj ni bilo več. Z malo trikov sva le prilezla nazaj na cesto in je nisva zapustila več. Nad gozdno mejo se pokaže zelo lepo pobočje podobno onemu pod Gaipahohe nad Innerkremsom. Res lepo za turat, če bi le sneg bil bolj po volji smučarjev. Bilo je pač vse sorte in smučajoč navzdol je bilo potrebno vklopit vse radarje. Pa je uspelo, naredila sva tudi nekaj lepih zavojev celo v pravem pršiču.

Naslednji dan sva imela namen štartati po smučišču v Obertiliachu pa levo v pobočje Golzentippa. Ker pa je bila napovedana pooblačitev, sva pogoljufala z gondolo gor in preostali del peš. Seveda sva bila hitro nazaj in po lepi progi tudi v dolini. Načrt, da bova malo turala in malo po dratih, sva izpolnila. Popoldne se na hitro odločiva in spokava en dan prej domov, kar se je danes izkazalo za pravilno odločitev. Lahko sva še celo lopatala sneg pred hišo.

No, da dodam še to. V Karnijskih alpah je kup lepih smučarskih ciljev, prav tako v vsej okolici Lienza in Similauna. Nekaj smo jih že zdelali, pa še kdaj bomo prišli.

Na senčni strani mesta, na vrhu pa gloria.

14.1.2023

cilj: Begunjščica 2060 m

izhodišče: Tinčkova koča

tura: Koča pri izviru Završnice – Koča na Zelenici – Ipsilon grapa – Vrh Begunjščice – Centralna grapa – Koča pri Izviru Begunjščice – Tinčkova koča

7:00 Jutranja zarja je že zarisala najlepše prizore po nebu, ko smo se zbrali pred ferajnom. Bolj ali manj lahkih nog in težkih ruzakov, do zob oboroženi z vso potrebno opremo, smo se zapeljali do Tinčkove koče, čeprav še vedno nismo prepričani, katera je zares Tinčkova😊. Cesta do izhodišča je bila kopna, le v zgornjem delu precej razrita in odlična za testiranje amortizerjev.

Pot nas je vodila skozi gozd in sčasoma smo naleteli tudi na snežno podlago. Kratek postanek, nekaj anekdot ter besed o samih razmerah. Hlad jutra nas je kaj kmalu potrepljal po rami in krenili smo proti koči pri izviru Završnice. Tam smo se raztovorili, se pobližje spoznali s svojo opremo, si nadeli žolne in jih tudi preverili. Med tem časom nas je dohitel tudi Aljoša, ki nas je spremljal na smučah in nam na poti do Zelenice ter kasneje do Vrha predal nekaj napotkov in znanja glede preizkušanja snega in opazovanja razmer na turi.

Pod samim vstopom v kar precej pokončno pobočje Begunjščice, smo si pred kočo na Zelenici nadeli dereze, pasove, čelade, palice pa so zamenjali cepini. Z Andražem smo ocenili razmere z redukcijsko metodo in naš minibus se je priklopil na avtocesto proti vrhu Begunjščice. Zavili smo vzhodno od centralne grape proti ipsilon grapi, ki ima naklonino od 35° do 50°. Andraž nam je pokazal izvedbo prereza snežne odeje, preizkus trdnosti snežne odeje ter izdelavo sidrišča z varovanjem. Cepetali smo od navdušenja ali pa le od mraza, zato smo bili veseli vnovičnega štarta proti vrhu.  Ko smo dosegli greben nas je skozi meglice in oblake pozdravilo sonce, prikazala pa se nam je tudi gloria.

Kratka pavza, nato pa previden sestop po centralni grapi do Koče pri izviru Završnice. Analize, kot se spodobi, nismo izpustili, in tudi zato je bila pot do avtomobilov lahkotnejša.

Uspešno smo premagovali temperaturne razlike Maša, Teja, Pija, Renata, Nastja, Mac, Matej,  znanje in štrik nam je z veseljem predal Andraž, svoj kos štrudla si je z vlogo padajočega soplezalca zaslužil Mare, Aljoša pa se je naužil nekaj abručanja in smuke.

Fletn je blo!

ENA MAL DALJŠA

Sedem nas je pred PD-jem zjutraj čakalo na avtobus proti Maltabergu nad Gmundom. Pa ga ni bilo in sem jaz potegnil s kombijem. Z izhodišča Maltaberg je možno opraviti kar nekaj smučarskih tur in glede na snežne razmere, smo upali na dober, senčni vzpon na Poisnig (2528m), nato pa ga začiniti še s skokom na Stubeck (2370m) ter smuka nazaj k avtu.

Načrt smo sicer izvedli, je bil pa sneg vse prej kot smučarjem prijazen. Malo, pa še neugodno skorjast dol s Stubecka. Vseeno smo bili zadovoljni s turo, ki je lepa in razgledna, pa ravno prav dolga, da je okrepčilo v Leonardhutte pošteno pasalo. No tule še pohvale Perotu za osvojen še vrh v nadaljevanju grebena s Poisnika – Wandspitze.

V naslednjih dneh pričakujemo precej snega v gorah, ki ga bo spremljal močan veter, zato bo treba počakat na varne razmere, potem pa spet v nove zmage. Matrali smo se: Štojs M., Vister A., Ramuš P., Pisek Manca, Bergant G., Košir M. in Raf.

Kilnprein

Nov vikend je prinesel novo turno smuko in podobno kot zadnjič, smo tudi tokrat zelo natančno spremljali vse mogoče modele, prognoze, realnočasovne analize, spletne kamere in še kaj. Na koncu pa smo še najbolj obetavne informacije dobili kar po telefonu in v soboto zvečer smo za cilj določili Kilnprein nad Turrachom.

Uro odhoda smo tokrat nastavili na 6.00 tako, da smo bili na izhodišču, ki je poleg parkirišča ob gasilnem domu, dokaj zgodaj, kar je seveda pomenilo, da je bilo precej hladno. Od -15 do -12 stopinj smo namerili. Odvisno od znamke avtomobila.

Ko smo se opremili, oblekli in prešteli, smo se po cesti v zmernem tempu povzpeli do manjše planine, kjer smo naredili prvi krajši postanek, nato pa nadaljevali do zatrepa doline na sedlo, od tam pa na vrh, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine.

Vršna piramida ponuja dobrih 400 višinskih metrov odlične smuke tako, da smo prav vsi lahko narisali svoje čačke. Nekateri smo za umetniški vtis dodali še vejice in pike. Spodnjih 500 višincev pa je namenjenih iskanju “najlepše” poti skozi smrekov gozd in smuku po cesti, ki nas je pripeljala do izhodišča.

Analiza v baru na Turracher Höhe je pokazala, da smo v petih urah opravili nekaj čez 1000 višinskih metrov, prevozili 16 km in spregovorili nekaj čez 15000 besed 😉

V turi smo tokrat namesto vas uživali; Janž, Nanika, Grega, Pero, Eva, Branka, Mare, Tina, Mark, Nataša, Aljoša in Nastja, ki pa je bila čisto v svojem ledenem kraljestvu na Kornnocku.

Ojstrc – Hochobir

Po sobotni vodni avanturi, kjer smo vsak na svojem koncu iskali sneg, smo si za nedeljo zaželeli nekaj puhastega pod smučmi. Zato smo tako kot zadnja leta, v kriznih trenutkih prepustili odločitev Petru in se nismo preveč obremenjevali, v katero smer bomo šli in kdo se nam bo pridružil.

Ob sedmih zjutraj smo se pred ferajnom zbrali Nanika, Peter, Janž in Aljoša. Po kratki debati smo se strinjali, da gremo pogledat na Obirsko, kjer je po napovedih zapadlo največ snega. Cilj ture je bila 2139 m visoka gora Ojstrc oziroma Hochobir.

Okoli devete ure smo prispeli na parkirišče nad obirsko faro, kjer smo srečali tri člane Alpinističnega odseka Varaždin, ki so enako kot mi vse upe položili v goro, do vrha katere nas je ločilo slabih 1300 višincev in dobrih 10 kilometrov.

Cesta, ki pelje na Obir je bila zjutraj ralho zasnežena, le eno vozilo je kljub prepovedi peljalo do Obiralmhütte in nam tako deloma olajšalo pot navzgor. Po dveh urah in pol hoje, smo prispeli do Kapelške koče, kjer smo naredili krajši okrepčilni postanek, spregovorili nekaj besed s kolegi iz Hrvaške in skupaj nadaljevali pot proti vrhu, ki pa se je med tem ovil v oblake, iz katerih je začelo snežiti. Slabih 300 višincev so bile razmere še lepe in prijazne, nato pa smo prišli do točke, ko so veter, megla in sneg tako zmanjšali vidljivost, da smo lahko cilj dosegli samo skupaj in s pomočjo GPS navigacije, ki nam je pomagala tudi pri spustu, saj je veter naše sledi sproti odnašal.

Ko smo prišli iz megle, smo do koče lahko uživali v novozapadlem pršiču in naredili nekaj lepih zavojev med smrekami ter čez planino do koče, od tam pa po cesti do izhodišča.

Turo smo skupaj s postanki opravili v šestih urah, in ker na turo nismo šli zato da bi shujšali, smo si pri zelo gostoljubnih in prijaznih domačinih Železne Kaple v Tržni gostilni privoščili okusno večerjo in zelo dobro pivo.

Zagotovo v te kraje še pridemo!