Prvotne plane za nedeljo nam je v Julijcih prekrižala slaba vremenska napoved. In kaj je lepšega, kot turobne jesenske dni preživeti na toplem primorskem soncu? Ko se plezalni dan konča s kozarcem dobrega vina v roki in pogledom uprtim v zlato obarvano Osapsko steno, težko kaj. Pa nismo začeli v Ospu. S Filipom in Markom smo se najprej odpravili v Glinščico. Pred mesecem sva s Saro plezala znani Veliki raz (La grande 5c+,120m). Desno od omenjene smeri so se v steni bleščali novi svedri. “Nova smer?” vprašam sosednjo italijansko navezo. “Ne, že zelo stara” odgovori, “a na novo opremljena s svedrovci”. Bojda primerljivih težav, kot Veliki raz. In ravno ta varianta je bila naš prvi cilj. Ponuja prijetno plezanje, glavne težave in najlepši del smeri predstavljata 2. in 3. raztežaj (če prve dva združiš v enega). V smeri res tiči nekaj zgodovinskega železja. Po opravljenem vzponu smo se po robu doline Glinščice spustili v vasico Botač in se po drugi strani doline povzpeli pod vznožje Zelenega raza (Spigolo Verde 140m IV-III). Po opravljenem vzponu je padla ideja še za eno smer in ker sta bila Mark in Filip v teh koncih prvič, smo se odpeljali še v Osp ter splezali še tretjo klasiko teh koncev-smer Medo. Zadovoljni smo zaključili dan pri Vovku…
