Čeprav najino dogodivščino zaključujeva z grenko sladkim priokusom, je ta greben nekoliko popravil celoten vtis. Prvotni plan je bila Bernska trilogija – Eiger, Mönch in Jungfrau. Ampak so načrti začeli propadati, še preden sva sploh začela. Najprej sva ostala brez družbe naveze, ki se je poškodovala. Kasneje sva se stežka prebila do informacije, da je Jungfrau zaprt. Seveda, da ni zaprt kot kakšen nakupovalni center, če želiš, se greš lahko prepričat zakaj je temu tako. Verjetno smo vsi dobro seznanjeni z razmerami, ki so letos zajele centralne alpe ali kakšnim bolj nazornim posnetkom skalnih podorov pod Mont Blancom. Seveda sva mislila, da se ta del Švice drži nekoliko bolje. No, da je bilo še malo bolj zanimivo, pa je dva dni pred najinim odhodom prišla ne tako nedolžna pošiljka snega. Kamero, ki kaže greben Mittelegi na Eiger, sva imela prižgano 24/7 in upala, da ta sneg nekam izgine, glede na vroče temperature, ki so sledile. In greh bi bil, da nebi šla uresničit vsaj del najinega plana, glede na napovedano vreme v naslednjih dneh.
In sva šla! V soboto ob 11. uri zvečer štartava od doma in se po nekaterih manjših zastojih na cesti, ob 9. uri zjutraj naslikava v Grindelwandu. Zdaj pa hitro na Eiger Express in vlak, ki vodi na Jungfrau Top of Europe. Karte so tako drage (214 CHF na osebo), da niti pomisliti ne upaš, da plan ne bo uspel, ti pa boš moral karto kupovati še enkrat. Res sva zelo hitela, ker je do koče Mitellegi treba prečkati ledenik, žal pa naju že na gondoli kliče oskrbnica koče (GV), da je na ledeniku veliko vode. Nisva čisto razumela, kaj nama želi sporočiti in se odločiva, da se prepričava na lastne oči. Iz vlaka izstopiva na postaji Eismeer in se skozi tunele prebijeva do vstopa na ledenik. In šok! Na ledenik tečejo slapovi vode. Če želiš stopiti na ledenik, se moraš spustiti približno 20m po skali, kar pa pomeni, da si v 3 sekundah kot iz pod tuša. Jajks, slaba ideja, ane? Baje naj bi bilo čez tri ure bolje. Zato pa opazujeva navezo, ki je štartala 4,5 ur pred nama – za dostop do koče ponavadi rabiš 2 uri. Navezi ni in ni šlo, nakar je obrnila. V tem času pa je zares prenehala teči voda. Vodnica je imela prav, izgleda ima razmere naštudirane v nulo. In to je pomenilo le eno, čas je, da greva. V tem trenutku odločanja, pa se namesto vode dol vsuje kamenje in skale. Še dobro, da nisva šla! Skala prileti navezi, ki se je vračala v roko in v trenutku je okrog ogromno krvi. Naveza se odloči, da ne more nadaljevati do naju, zato Miha kliče helikopter. V tem času pa suvereno prikoraka nek češki vodnik, se brez obzira na vse razmere spusti dol, ne pomaga!! Ampak poskrbi samo za svojo lastno rit. Navezi sta bili na eni strani obkoljeni z veliko ledeniško razpoko, na drugi strani pa s skalovjem, ki je bobnelo dol. Ja, v tem trenutku sem se samo držala za glavo in se spraševala, če bodo odpeljali še kakšnega mrtvega. In, če je kdo pomislil, da bodo skale nehale padati, se je zmotil. Začele so leteti vedno dlje. Navezi sta gledali že v ledeniško razpoko, če bi se skrili. Na kar Čeh zagleda zagozdeno skalo v razpoki in kar steče čez, za njim pa še ostali trije. Tole ni bilo nič fajn za gledat! Čeh je takrat nadaljeval pot čez ledenik, poškodovano pa kar pustil sredi ledenika. Saj bova midva pomagala, ane? Onedva pa bosta danes prišla do koče, jutri verjetno na Eiger, sicer z več sreče kot pameti, ampak bosta. Midva pa ne. Ko pride helikopter se enostavno odločiva za plan B, ker preizkusiti srečo med leteče kamenje, je kot igranje tombole. Z vlakom nadaljujeva do vrha in se mimo vseh Indijcev prebijeva do koče Mönchsjoch, do katere potrebuješ 45 minut čez poratrakiran ledenik, ja poratrakiran! Spanje v koči s polpenzionom te pride 70€/osebo. Tisto noč nas je bilo gor samo 5 in 2 sta se z nama zjutraj ob 5. uri odpravila na Mönch. Dan prej smo dobili informacije, da je zaradi premalo snega in prevelikih temperatur greben pretanek in večina obrača na predvrhu. Kaj naj rečem, gora nudi luštno poplezavanje, dobro skalo in nič kaj težjega. Na vrhu pa ti vzame dih 200 metrski greben na katerem ni prostora za napake. Na nekaterih delih je prostora dejansko samo za eno stopalo. In prišla sva do vrha, po najbolj osupljivem grebenu, na 4107 m! Zdaj pa pazljivo nazaj dol in na zasluženo pivo – ali čokolado v Lindt s katero se bahajo na 3454 m. Za turo sva potrebovala 4,5 ur s postanki in velikooo fotografijami. Še isti dan sva se odpravila domov z rekordnimi podočnjaki. In tako pač je, niso vedno perfektne razmere in naučiti se moraš, da obrneš, ko se ne počutiš varno, oz. ko je tebi neka stvar prevelik izziv. Gore počakajo in ti se morda enkrat vrneš, v boljši razmerah ali pa dorasel cilju, ki si si ga zastavil. Ker, če ti ni uspelo, imaš vsaj razlog, da prideš še enkrat, kajne?
Miha Dovžan & Neva Pančur
