KLEK- na obisku pri klekovskih čarovnicah, (26. in 27.10.2013)

Klek, pa ne avstrijski,niti slovenski, temveč hrvaški – po Valvasorju iz leta 1689 »Mons Klyek«.  Pa sva ga po spomladanskem prestavljanju le dočakala in se končno srečala s  coprnicami, ki po legendi domujejo tam. Razlika od 17. stoletja je v tem, da so se takrat vozile še na metlah, sedaj pa se vozijo s helikopterjem in imajo na vrhu svoj heliodrom. Obisk smo načrtovali s ferajnom, ali sama, pa se nikakor ni izšlo. Čas in vreme sta žal velikokrat naša gospodarja.

Klek ni samo kraljestvo čarovnic, ampak je od leta 1917 postal in ostal šola hrvaškega in predvsem zagrebškega alpinizma. Tudi slovenski alpinisti kot so: Knez, Painkiher, Pečovnik, Cajzek, Pepevnik in še nekateri so se zapisali pod njegovimi smermi. Plezali so prvenstvene in prve proste ponovitve.

Preživela sva čudovit vikend in v južni 200 metrski steni preplezala tri smeri, kar sem mi zdi za prvi obisk  čisto zadovoljivo. Načrti so bili sicer obilnejši, vendar sva se odločila, da je treba stvari zajemati z malo žlico in se med plezanjem tudi malo spočiti in sprostiti.

Ko sva se z avtom peljala iz Ogulina proti Bjelskom sva opazila, da je najbolj markantna južna stena Kleka in da ni le pokončna, temveč navpična z malenkostnimi poličkami.

Preplezala sva Omladinsko smer, V+/IV-III 120 m,  Dragmanovo smer VI/IV 130 m,  in HPD – jevo smer V+/IV-III, 150m.

Vstop v Omladinsko smer se mi je zdel nekako najbolj problematičen, saj je bil moker točno tam kjer ni zaželeno,  po vrhu pa še zlizan, kar ni čudno, saj je po moje ena najbolj plezanih smeri. Poleg klinov je opremljena s svedrovci. Midva sva 4. cug potegnila po Akčevi varianti, saj se nama je zdel najlepši v smeri in je prav tako opremljen s klini in svedrovci.

Dragmanova smer je poleg starih, od letos opremljena  še z  12-imi novimi klini. V tkim. »Dragmanovem bivaku« se nahaja tudi svedrovec. Zajeda v 2. in 3. cugu je zelo lepa s konstantno naklonino. Opremljena je z zadostnim številom klinov, če pa povežeš ta dva cuga, boš rabil večje število sistemov. Iz »Dragmanovega bivaka« se ponuja čudovit razgled na okolico, zato je v njem priporočljivo vzeti si čas za počitek. Iz bivaka greš slabih 10 metrov po polički v desno pod previs, ki pa predstavlja najtežje mesto smeri. Lidija ga je baje preplezala KRČ-evito. Ocenjen je s VI. stopnjo. V previsu sta dva stara klina v razmaku cca. 40 cm in 1,5 m nad njima naslednji klin. Malo višje na levi strani raza sem opazil še en klin, vendar ga nisem uporabil, saj je pregloboko zabit. Za vlečenje »kavbojca« skozi uho, pa nisem bil ravno v zavidljivem položaju.  Višje, v  algastem kaminu, ki je bil tokrat suh, te čaka še en nezanemarljiv previs. Ko se prekobacaš čezenj,  te kmalu čaka slabih 10 metrov visok preduh, nad katerim sva pustila klin – » jeseničan«. Če plezaš z  nahrbtnikom, svetujem, da ga  skozi preduh potegneš za seboj in šele tako boš zares užival, kot je uživala Lidija. Sledi še prehod skozi okno, ki je narejen iz zagozdenega balvana.

V HPD –jevo smer sva vstopila po originalni liniji, v kateri se nahaja manjši previs. Takoj ti da vedeti, da se skozi smer ne boš ravno sprehajal. Po štantu na drevesu, sledi v glavnem vlečenje po strmih travah do varovališča pod kaminom. Ta te brez večjih težav pripelje do varovališča pod HPD –jevo dominantno prečko. Na vrhu kamina sva pustila manjši profilni klin. Prečka je odlično opremljena s svedrovci in klini, kar je dobrodošlo, saj v njej ni ravno igranja, hkrati pa je zelo zračna. Preplezala sva jo v dveh krajših raztežajih, lahko pa se ju združi v enega. Uporabila sva že izdelane štante. Na štantu v sredini prečke se nahaja vpisna knjiga  Najbolj težaven je  prestop iz zajede na samo prečko. Zadnji cug sva potegnila po originalni liniji in tako priplezala na sam vrh Kleka.

In na koncu sva si z Lidijo enotna – spomladi nadaljujeva z načrtovanimi plezalnimi plani v stenah Kleka, ki se tako veličastno bohoti nad Ogulinom.

 

 

Klemenča peč

Z Neli sva bila v soboto v Klemenči peči. V steni je bilo prevroče za plezanje (tudi za Neli), zato sva zlezla samo dve smeri, ker nama je zmanjkalo vode. Začela sva z novejšo linijo, ki jo je bila pravič splezana lani. Smer Iskalec sanj, se je izkazala kot lepa, a bo potrebovala še nekaj vzponov, da se znebi odvečnih lusk, sploh v tretjem raztežaju. Drugače sta pa oba težja raztežaja zelo lepa. Paziti je pa treba da imaš s seboj dovolj kompletov, saj je v najtežjem raztežaju 14 vmesnih varoval(12 svedrov in dva klina). Za konec sva pa zlezla še Sartija.

Tošc – pristop z bohinjskih vratc

Najprej sva z Majo hotela lest u Breitwand na Koroškem, pa sva si premislila in šla na eno daljšo turo v Julijcih, saj je bil dan kot malo takih letos. Jesenskemu času primerno sva si izbrala steno nad Bohinjskimi vratci, do tja pa je skozi Krmo debeli dve uri.

Po kratkem počitku sva se s sedla zbasala v strm kamin, ki se je kmalu položil v skrotasto pobočje in kot je pravil Šorn, je dobro označeno z možici, da se ne izgubljaš z iskanjem prehodov. Vseeno je treba parkrat zlest kak skok, ki mal doda k psihi, če si nevarovan. Sicer so pa prehodi logični in smer izredno slikovita, tako, da bi bilo smeri lahko še za kakih 100-200m več. Iz stene sva prilezla na čudovit, prostrani travnati vrh Tošca.

No, sestopa je bilo tudi za ene 3 ure in v Krmi se že pošteno pozna, da je za tabo več kot 1500 višincev (bo treba v železarni naročit nova kolena…). Super dan sva zaključila pri Danici.

Yosemite

Nase bivanje v Yosemitih se počasi bliža koncu. Plezali smo kar precej. Vsi smo se navadili na granit, tako da nam sedaj ocene do 5.10d ne predstavljajo več večjih težav (če le ni kamin ali offwidth). Poleg kar nekaj krajših smeri smo pa plezali tudi daljše.

Za prvo večjo steno sem se odločil bolj po naključju, ker sta se Neli in Nejc prehladila. Zato sva z Nacetom popoldne odšla v steno Washington Columna, kjer sva preplezala smer South face (5.10b, C1+, 400m). Popoldne tri raztežaje do ogromne police, kjer sva prespala, zjutraj pa sva izkoristila nižje temperature in odhitela do vrha, kjer sva stala po 6,5 urah plezanja (in uro pa pol prejšnji dan). Do police sva plezala prosto, nato pa večinoma tehnično po tenkih strmih pokah. Za oba je bila to prva tehnična smer, za Naceta pa celo prva smer, daljša od treh cugov. Na tem potovanju je prvič sploh plezal trad smeri.

Po dnevu počitka smo se vsi štirje podali v smer East Butress v El Capitan (5.10b, 450m). Smer sicer ne spada med prave El Cap smeri a je vseeno lepa. Spodaj poteka po lepem granitu, ki se kasneje spremeni v sivkast in zelo gladek diorit. Plezanje je malo zoprno, a ne porajtaš, ker je ambient res izvrsten. Podobno kot ultra klasike v Dolomitih.

Po še enem dnevu pavze pa je bil čas za eno večjo steno. Z Nejcem sva zarinila v Half Dome, Regular NW Face (5.9 C1+, 750m). Po dolgem in strmem dostopu sva začela plezati šele ob desetih, in ravno do noči priplezala do bivaka, ki pa je bil zelo neudoben. Plezarija je odlična, smer je večinoma previsna, tako da je tehnika kar zanimiva, če nisi navajen. Sploh Nejc je pizdil nad kaminom v sredini, ki naj bi bil čisto lahek. Naslednji dan sva stala na vrhu po skupaj dobrih 14 urah plezanja. Vse smeri bi sicer lahko splezali v enem dnevu a smo se raje odločili za lagano-sportski pristop, ker nas je bilo malo strah nočnih sestopov zaradi divjih zveri. Pa še logistika je lažja če se lahko z busom pelješ do izhodišča. Imamo pa jutri se en dan za plezanje, nato pa gremo domov.