AO Jesenice

Danes sva se z Alešem za otvoritev smučarske sezone odpravila na Dovško Babo. Z vozilom sva se pripeljala do Ciceve bajte. Naprej pa prava zimska pravljica. Ko sva prispela do pastirske koče na planini Dovška rožca, naju je pričakal močan veter. Pot sva kljub vetru nadaljevala na vrh in tudi veter je vedno manj pihal. Nato je sledil uživaški spust v dolino. Na vrhu sva uživala po pršiču, na nekaterih predelih pa se je že naredila rahla skorijca in potem po cesti navzdol do vozila. Na cesti so tri podrta drevesa, zato brezglavi spust po cesti ne pride v poštev.

Lp Miha

Včeraj (nedelja) je bila otvoritev smučarske sezone. Upam, da se ne veselim prezgodaj.

Na Erjavčevi koči je oskrbniku zmanjkalo par stvari, pa smo rekli, da naredimo nekaj dobrega s koristnim – zmigamo svoje riti in Frku prinesemo tiste malenkosti. Pripeljali smo se do Mihovega doma, od tam naprej pa je bilo treba k nogam – začela se je prava zima. Potem pa malo po bližnjicah, malo po ceti … tako okoli 2 uri do bajte.  Snega je precej (pri Erjavčevi ga je bilo okoli 60 cm), gost pršič bi rekel Tedi. Pela nazaj je bila OK – po špuri, ponekod je bilo treba malo popalicati. Po celem pa baje ni šlo najbolje.

Uživali: Dragica, Tedi, Erik, Raf in Maja

PS

Koča na Erjavčevi je po novem odprta vsak dan – celo zimo. Frk (Milivoj) naredi božanske “bovške krape”, tudi njegov atigripin je za pohvalit. Pejte probat, ne bo vam žal.

V nedeljo smo pri sosedih verjetno letos zadnjič tipali suho skalo. Splezali smo tri smeri: Spigole verde (140 m), Senza nome #4 in Senza nome #5  (obe 120 m). Dan smo preživeli v dobri družbi: Mirko, Lojz, Janez, Zdenka, Nina, Marija, Dejana, Katarina.

Pot nazaj in iskanje destinacije za obvezno analizo je bila sicer zgodba zase. Sprva smo bili vsi zedinjeni, da se gre na pico jasno v Kranj. Potem smo naumili, da vsi ne gremo do Kranja in smo se odločili za X picerijo na Vrhniki. Pridemo do izvoza za Brezovico … vrsta. Pa smo čakali pol ure in medtem razglabljali, zakaj se v naši državi opravljajo meritve sredi križišča v nedeljo zvečer. Zavijemo na desno, pa kmalu ugotovimo, da smo že zunaj Vrhnike ter da prej omenjene picerije ni bilo videti nikjer. Ko smo solidno ugotovili, da obsežnega znanja o ljubljanskih picerijah pač ne premoremo, se nenadoma ob cesti pojavi neka picerija. Na koncu smo le vsi prišli do težko pričakovane pijače in jedače.

V soboto smo bili povabljeni v prostore Letalske policijske enote na Brniku. Povabilu smo se odzvali v množičnem številu in tako skupaj preživeli zanimivo dopoldne. Po uvodni predstavitvi in kratkem filmu smo imeli možnost ogleda hangarja in helikopterjev. Med drugim so nam predstavili tudi uporabo viseče žolne in vitlanje ter nas opozorili na pogoste napake, ki jih alpinisti delamo v primeru helikopterskega reševanja.

Na tem mestu se iskreno zahvaljujemo Robertu za povabilo in organizacijo, njegovemu sodelavcu pa za odlično predstavitev in potrpežljivost pri odgovarjanju na vsa naša vprašanja. Vse pohvale tudi Gorazdu, ki nam je skuhal taprav kufe. 

(slike P. Ramuš)