Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
V zimsko sezono sem danes zakorakala tudi sama. Ko je sprva kazalo, da bo dan brez posebnih razgledov, se je na koncu zjasnilo in narava je še enkrat več postregla s pravo zimsko pravljico. Sama pot je zgažena do vrha, mestoma malce poledenela, sicer pa brez posebnosti. Lepo je tam gor!
Danes pa še mal u Julijce pogledat kako je kej. Zjutrej z Alešam in Miranom na Pokljuko, cilj Viševnik. Ob 10:30 na vrhu. Razmere čisto aprilske (vroče)! Spust po vršnem delu po južnem snegu, ponekod že kar nekaj kopnih odstavkov. Od grebena mimo Zlatih vod do smučišča trdo. Na vrhu je že veliko snega pobralo. Od grebena do smučišča pa že ponekod lepo iz snežne podlage gladajo skale, ampak kljub temu se da presmučat do spodnje postaje žičnice, do tam je tudi cesta prevozna z osebnim vozilom.
Tokrat z malo zamude objavljam skupno turo od nedelje. S tečajniki Aleksandro, Metodom, Alenom smo se odpravili na Struško. Družbo nam je delal tudi Lojze. Od Križevcev smo jo po cesti mahnili mimo Pustega Rovta do Belske planine. Po kratkem počitku pa smo se odpravili na vrh Struške. Na vrhu je pihal močan veter, zato se prav dolgo nismo zadrževali in se kmalu odpravili navzdol proti dolini.
1.12.2013 – prvi dan nove sezone – je bil naš plan osvojiti Königstuhl (v Nockbergih), pa je bila cesta proti Josef-Mehrl koči zaprta. Kot rezervni plan smo izbrali Baerenaunock, ki je desni sosed Peitlernocka in smo ga osvojili že prejšnjo zimo.
Najprej je treba podelat par km nesplužene Nockalmstrasse. Pri sedežu parka se odpre dolina proti zahodu, ki jo zaključuje naša gora. Na planini Baerenau nas je z dvorišča pregnal siten celovčan, do tja je pritiščal s svojim volvom 4×4; pa smo naredili gor in dol ovinek okol njegove ograje. Do vrha je šlo potem prav zmerno, nas je pa kar nekaj jamralo zarad ožuljenih nog. Zaradi močnega vetra pred dnevi, smo se tudi bali, da bo greben ful spihan, pa sploh ni bilo sile. Na vrhu smo opravili formalnosti (foto, ter okrepčilo/šnopc) in pohiteli s pripravo na spust. In bilo je res super skoz in skoz en sam pršič (včasih mal bolj gost in trd, včas pa tudi čist taprav – ane, Maja …). 800+ višincev navzdol mine prehitro, usta pa smo imel vseeno vsi razvlečena v en zadovoljen nasmešek. Če se je tako dobro začel, kaj šele bo…!?
Risali vijuge: Maja, Mare, Tadej, Dragica, Darko, Branka in Raf
Včeraj sva bila z Rokom na Ablanci. Razmere so bile odlične. Pol poti do Studorskega prevala je bilo shojene, naprej sva gazila do kolen in še čez, ker sva prav briljantno pustila krplje v avtu. Na Jezercu je močno pihalo, zgornja plast je pomrznila in se k sreči ni več udiralo. Od prevala do vrha je popolnoma spihano, tako da sva hodila večinoma po pesku. Pešaka sva bila midva edina, smučarjev in ostalih vozačev je bilo neomejeno.
