Z Benjaminom sva danes šla pogledat do konca eno grapo, ki jo je Benjamin našel, ko je zadnjič malo raziskoval pod skalnim robom. Na začetku je malo siten skok, nato pa sva večinoma sledila sveže sledi najboljšega vodnika – gamsa, ki je šel pred nama. Snega je z višino vedno več a do vrha hodiš po zemlji. Pri dveh prečenjih je potrebno malček previdnosti, za kakšen plaz pa ni panike ( še ).
Na vrhu mrzlo, vetrovno zato sva hitro v “nožnohrbtnobočnoritnem” slogu sestopila v dolino. Kosilo sva zaslužila, pivce pa, no ja…
