AO Jesenice

Šalo na stran. Zima je v tej sezoni kar skromna in upamo, da svojo pošiljko skrbno hrani za drugo polovico januarja, letošnjega, če nismo preveč zahtevni. Zatorej nova disciplina za marsikoga nadobudnega letos postaja kar stalnica. Dokler se vrišejo samo kakšne lepotne resice na naše sulice, zimi niti ne zamerimo, je pa dejstvo, da nekateri prihajajo na bele strmine z že drugič ali tretjič poservisiranimi smučmi. A mi se ne damo. Da si ne delam prevelikih zaslug, je za dve turi, o katerih bom danes pisala, z veliko posvečenega časa razmeram, novozapadlemu snegu in vetru, zaslužen Aljoša, hvala za trud, ki je bil vsekakor poplačan.

Ker se na spletišču našega ferajna vrstijo novica za novico, sem se odločila, da vse združim v eno, da ne bo postalo nepregledno. Šalo na stran 😀

Pisalo se je leto 2024, natančneje 28. decembra, ko smo upanja polni počasi kapljali na dogovorjeno zbirališče. Napakirali smo se v dva avtomobila (kombija) in ob rani uri oddrveli proti Avstriji. Cilj: Koners. Koners je 2048 metrov visok vrh v Nizkih Turah. Parkiramo na izhodišču, kjer nadanemo vse krpice, ki jih imamo s seboj, vendar jih kaj kmalu že pospravljamo v nahrbtnik. Pozdravi nas inverzija. Pot poteka nekaj časa po cesti, nato se usmeri na planino in zagrize v breg, je lahko sledljiva, vrh se odpre, ko pridemo na planino. Špuro so prednamci že dodobra potegnili. Pot bi ocenila kot lahko, primerno za začetnike, ponuja pa tudi odseke, kjer je za spremembo smeri potrebno tehnično znanje. Zaradi ugodne strmine nam to ne dela težav, vsi, ki se z obračanjem še spoznavajo, pa na varnem terenu to lahko nekajkrat poskusijo in vadijo. Ob prihodu na vrh smo ugotavljali, kam odsmučati, da nam bo ruševje še najmanj v napoto. Smučali smo tam, kjer so bile še nezvožene površine in kar naravnost dol v smeri, od koder smo prišli. Snega je bilo dovolj, da nismo povozili kakšnega kamna, smo pa imeli malo treninga slaloma med grmički, ki so štrleli ven iz podlage. Ker je pot usmerjena na jug, je bil sneg temu primeren. Nezvožen, vendar napit in težek, zato je začetnikom turna smuka že takoj dala uvid, da disciplina ni enaka alpskemu smučanju in se je bilo za zavoj potrebno malo bolj potruditi. Včasih kakšen zavoj ni znesel in smo se znašli na riti, nič za to. Smeha in zadovoljstva ni manjkalo! 😀 z žgočimi stegni (za nas, ki je bila to prva letošnja tura) smo z veseljem pozdravili izhodišče. Uživali smo: Aljoša, Nastja, Klemen, Filip, Luka, Petra, Eva ter moja malenkost.

Naslednjo turo smo v manjši zasedbi naredili proti Dobraču v soboto, 11. 01. 2025.

Aljoša, Eva in Petri na kvadrat smo se ne tako zgodaj in ne prepozno odpravili proti Villachu in še malo naprej, do zgornjega parkirišča, ki služi kot naše izhodišče za turo. Danes nam je dišal bolj izletniški duh, zato smo se temu primerno prilagodili in pot prehodili v normalnem, nedeljskem tempu, si ogledali znamenitosti na vrhu (cerkev) ter okusili gurmanska doživetja kuharjev v koči (če ne že kar restavraciji). Naše brbončice smo si razvajali s šmornom, žejni pa tudi nismo bili. Ko so bili naši želodci dobro zaliti, smo oddrveli dol. Smuka, da je ostala varna in prijazna do smuči, je bila najbolj ugodna po cesti. Cesta ni zratrakirana, zato si lahko predstavljate rodeo. Kolena so sodelovala in vsi smo varno prišli nazaj do izhodišča. Snega za smuko izven poti je žal premalo, ampak razgled je bil pa lep.

Hvala vsem za prijetno družbo in organizacijo. Se vidimo kmalu spet na kakšni turi.

Nedelja, 15. 12. 2024

Zanimiva, malo obiskana, grebenska pot na Belščico, ki so jo med vojnama nadelali Skalaši.

Pravega skalaša so odlikovali ljubezen do narave, idealizem, skromnost, neupogljiv značaj, načelnost, tovarištvo in iskrenost. V stenah pa pogum, neustrašnost, železna volja, preizkušanje moči in vzdržljivosti, zato je bila ta pot pravi preizkus za tečajnike.

Štartali smo s Trilobita mimo Dobravskega Rovta in mimo Konjskih peči na Planino Seča. Sledi prebijanje po zasneženem ruševju, nato končno pride na vrsto tisto najslajše, adrenalinsko: Skalaška pot!  Težji del poti, s spusti in vzponi po ozkem in občasno bolj krušljivem grebenu, ki je bil prekrit s snegom. Ker obstoječe jeklenice in skobe niso omogočale varnega vzpona, smo se varovali s pomočjo vrvi. Jeklenica pri skobah ima še vedno izpuljen klin, a to ne predstavlja večjih težav. Ko smo preplezali zahtevnejši del grebena smo se znova znašli med rušjem, a ne za dolgo, saj smo po grebenu nadaljevali na Mali vrh. Z vrha pa mimo Stamar nazaj na izhodišče in na Pristavo na zasluženo analizo ture.

Hvala za super turo in nepozabne trenutke polne smeha.

Uživalo trinajst veličastnih: Peter, Miha, Raf, Aljoša, Tina, Teja, Luka L. in tečajniki Petra, Luka O., Klemen, Žiga, Alan in Nevenka.

Oman, država na jugovzhodu arabskega polotoka, sprva ne zveni kot plezalna destinacija, vendar te z najvišjim vrhom, ki presega 3000 m, in apnenčastimi stenami, ki so višje tudi od 1000 metrov, hitro prepriča v nasprotno.

Odločitev, da gre z nama na dopust sicer malo s težo omejen nabor plezalne opreme, ni bila težka. Pred odhodom nama je Sara (hvala za vodniček!) iz lastnih izkušenj potrdila, da tam v novembru ni samo toplo, ampak konkretno vroče. Izbire takrat nisva imela več, zato sva le upala, da bova kljub vsemu lahko združila turizem s plezarijo.

Po začetnih obveznostih (najem avtomobila, nakup hrane itd..) sva se po Sarinem priporočilu odpravila v smeri Jabel Kawr-a. Po poti sva si ogledala še staro mesto Al Hamra in tam ugotovila, da sva zelo blizu Wadi-ja Nakhar. Po začetnem raziskovanju kanjona sva našla krajše smeri z odlično skalo. Pa sva šla, Ohne worte (V+, 100m).  Jaz sem zares ostala ohne worte, ko me je sredi prvega cuga skoraj vročinska kap. Plezanje je bilo sicer lepo, strmo in z odlično skalo. Smer poteka po počeh, raztežaji so dolgi, a se jih da večinoma precej dobro zavarovati s premičnimi varovali, sploh če imaš, za razliko od naju, na voljo več kot en set frendov.

Naslednji dan sva se šla turizem. Balcony walk pod robom enega največjih kanjonov na svetu. Zares lepo!

15. 11. sva plezala v stolpih nad mestom Al Hamra. Izbrala sva si delno navrtano smer La Mama (6a, 265m). Ideja je bila, da nekaj vmesnih svedrovcev in urejena sidrišča zagotovijo bolj sproščeno plezanje. A kaj, ko včasih pride dan, ko ne gre nič po planu. Po slabi uri dostopa po žgočem soncu le doseževa senco stene, kjer ugotoviva, da sta obe vrečki z magnezijem ostali v avtu, kar je pri tridesetih stopinjah v senci lahko večja težava kot običajno. Pa sva rekla, da še vseeno probava, ker, saj štanti so navrtani, če ne bo šlo, bova pa pač obrnila. Matevž začne, jaz za njim…štant na skalnem stebričku. Okej, očitno so podatki na internetu napačni. Logična smer naprej je naravnost navzgor po poki, tako kot kaže tudi skica. Baje da je cug dolg 35m in ima par svedrovcev. Matevž gre, in ko porabi že skoraj cel štrik, se meni začne svitati, da tole nekaj ne štima. Ker je bil petek (ki v muslimanskih državah pomeni našo nedeljo), se je začela še glasna molitev, ki je onemogočila komunikacijo med nama. Ko se molitev zaključi, slišim tudi Matevža, ki se dere podri, pridem dol. Pri abzajlanju je na drugi strani stebra, cca 20 m proč, opazil še možica, ki je označeval začetek La Mame. Seveda se nama je zaradi zelo ostrih skal pri spustu zataknila polovica vrvi, ki pa sva jo uspešno rešila. Za tisti dan je bilo to to, ura je bila že preveč, tako da sva se spustila do tal in odšla v smeri puščave.

Naslednjih par dni sva se šla spet turizem. Mesto Nizwa, sipine v puščavi Wahiba, Wadi Sahb, Wadi Arbeieen.

20. 11. je bilo v načrtu frikanje. Izbrala sva si Wadi Daykah. Možnosti za potencialna plezališča je tako veliko, da moraš navrtano plezališče kar pozorno iskati. Smeri so večinoma zmerne težavnosti, potekajo pa po od vode sprani dolomitni steni. Ker wadi ob nevihtah včasih poplavi voda, ki odnese prod pod smerjo, se višina prvega svedrovca iz leta v leto spreminja. Večinoma ni nobenih težav, pri dveh smereh pa je bil prvi svedrovec zanimivo kakih osem metrov visoko. Dokler sva plezala v senci, je bilo super, ko pa je sonce prišlo čez steno, sva se kar hitro popakirala nazaj do avta in se odpeljala proti zadnji točki – Wadi Kubrah.

Zjutraj sva še malce hitela, ko sva parkirala pred kanjonom, pa sem še enkrat prebrala opis v vodničku, kjer jasno piše, da je stena v senci šele po 12:00. Super. No, še vseeno sva šla preverit situacijo in Matevžu je pogled takoj začel uhajati na steno nasproti plezališča. Stena je bila namreč v senci in od daleč je zgledala dokaj nizka in razčlenjena. Ampak plezanje je bilo v resnici strmo že od začetka. Sistemu poči sva sledila do previsa, kjer sva se težavam pod manjšo streho umaknila v desno na udobno polico, nato pa se po počeh z vmesnimi policami počasi vrnila nazaj v prvotno linijo. Zajedi, ki je izgledala malo naloženo, sva se izognila s plezanjem po razu, kjer sva pustila edini zabit klin. Zanimiv prehod čez previs z zelo ostro skalo naju je popeljal v zgornji del stene, kjer sva nadaljevala bolj ali manj naravnost navzgor, dokler se v petem raztežaju nisva priključila navrtani smeri, ki poteka desno od najine. Strmina stene je popustila in prišla sva na raz, ki sva mu sledila do vrha, od koder sva sestopila direktno do avta, parkiranega pred vstopom v kanjon. Po zbiranju informacij sva ugotovila, da sva zelo verjetno preplezala novo smer, ki poteka med smerema Pink Panther Pillar na levi in navrtani smeri Shady dreams na desni.

Nabralo se je za približno 225 metrov samostojne smeri, ki ji po priključitvi sledi še kakih 150 metrov lažjega plezanja do vrha. Plezanje je bilo precej konstantno pete stopnje, z vmesnimi, krajšimi težjimi odseki. Varovanje se je dalo relativno dobro urediti, padec pa zaradi ostre skale tako ali tako ni opcija. Skala je kompaktna, še vseeno pa je potrebna previdnost, saj se kakšne skalne luske le pretvarjajo, da se držijo stene.

Smer sva zaradi odlične sence in mestoma izjemno ostre, skoraj bodeče skale poimenovala Vachellia tortilis, ker je latinsko ime za bodičasto drevo, pod katerim sva v Omanu pogosto iskala senco.

Vachellia tortilis VII-/V, 225 m (V+ 60m; VII- 30m; V+ 40m; VI 45m; III-IV 50m + 150m II-III).

Za konec pa lahko samo še rečeva, da so za plezanje v Omanu verjetno super priprave v Paklenici. Avgusta. Ampak, kot rečeno, človek se navadi in po nekaj dnevih vročina rata bolj znosna, prijaznost ljudi pa jo hitro odtehta. Tako da obisk Omana zares priporočava! Sploh če ni prezgodaj v plezalni sezoni. 🙂

Kot skrbnik Bivaka 2 sem imel v soboto, 16. novembra, smel načrt pred zimo obiskati pričujoč objekt visoko nad Vrati z namenom pomeriti okno, nekoliko pospraviti in preveriti, kaj nam bo postoriti naslednje leto. Ker naj bi 16. novembra in naprej ne bilo več plačevanja parkirnine v Vratih, je bil datum dokaj idealen. Takisto tudi vremenska napoved. Dva dneva prej sem na sestanku tudi obelodanil načrte.

Pa me v petek dopoldne pokliče Boštjan, da je na strani Občine Kranjska Gora obvestilo, da je cesta v Vrata od 16. naprej zaprta zaradi zimskih razmer. Glede na sončno in toplo vreme je verjetno čez noč v Vratih zapadlo vsaj 30 cm snega, zato pokličem na Komunalo Kranjska Gora in se pozanimam o razmerah. Razloženo mi je, da komunala z zaporo ceste nima nič, da cesto zapre upravljalec, tako kot vsako leto. Zapornica v celotnem pogovoru ni bila omenjena, zatorej mi je bilo sklepati, da bo pač odprta in bomo vseeno lahko izvedli delovno akcijo.

Na omenjeno soboto zjutraj se na AO parkirišču zberemo trije – Michel, Luka in jaz. Boštjana poberemo na Hrušici in že vihramo proti Vratom. Pripeljemo pred zaprto zapornico, ki se ne zgane. Tudi po pritiskanju gumba na stebričku zapornica ostane horizontalno, na prikazovalniku pa se s pikslastimi črkami izpiše: »Samo za imetnike dovolilnic«. Sami je seveda nimamo, zanjo nismo dan prej zaprosili na občini oz. komunali, ker nismo vedeli, da jo potrebujemo, saj je bilo naznanjeno, da bo vstop po 16. novembru prost. Ker je bilo rečeno, da zapornica in zapora ceste nista v medsebojni korelaciji, se po izustitvi nekaj krepkih obrnemo. Odprava se kaj kmalu preimenuje iz delovne akcije v skupno turo in tako se, po Boštjanovem predlogu, odpeljemo v Krmo. Odpravimo se na tri manj znane vrhove ob Konjskem sedlu – Kurico, Činkelmana in Cesarja. Vrhovi so, bližini ene izmed največjih prometnic v Julijcih navkljub, večinoma brez obiskovalcev. Dostopimo mimo Prgarce, nekaj metrov višje, pri koritu, pa zavijemo levo. Grapa, skozi katero poteka pot tik ob Kurici, je zaradi sence tečno drseča, ponekod ledena. Takoj nad grapo, ko se pot položi, pa zakorakamo v tistih nekaj metrov brezpotja levo proti prvemu vrhu.

S Kurice smo se sprehodili proti Cesarju, vmes pa sva z Boštjanom skočila še na Činkelmana. Po nekajminutnem počitku na Cesarju smo sestopili po bolj sonči poti do Prgarce in nato po poti dostopa nazaj do avta.

Preteklo soboto smo s sotečajniki preživeli na Črnem Kalu, eni izmed najbolj priljubljenih plezalnih destinacij v Sloveniji. S sončnim vremenom in dobrimi razmerami za plezanje smo uživali na stenah različnih težavnostnih ocen.

Sama plezam že 4 leta, tako da sem smeri plezala naprej in vpenjala sama. Poleg tega sem imela priložnost spremljati ostale tečajnike, ki so se učili osnovnih tehnik plezanja in vesela sem, da sem lahko delila svoje izkušnje z njimi.

Plezanje v naravi je vedno nekaj posebnega – kombinacija izziva, lepih razgledov in dobrega druženja. Težko že čakam na naslednji plezalni vikend 🙂

Dodajam še nekaj foto utrinkov: