AO Jesenice

Ruben Östlund je leta 2022 posnel film Trikotnik žalosti (Triangle of sadness). Film je gledljiv in všečen, Sari tako zelo, da se je pozanimala tudi o lokaciji snemanja. Ugotovila je, da so ga posneli na grškem otoku z imenom Evia. Meni povsem nepoznana zadeva pa me je začela zanimati v tistem trenutku, ko mi je Sara omenila, da se tam tudi pleza…

Evia je novejša različica originalnega imena otoka Euboea, ta pa izhaja iz besede dober in vol; torej (dežela) dobro (rejenih) volov. Gre za velik otok, za Kreto drugi največji v Grčiji in peti v Sredozemlju. Na zemljevidu je neopazen, saj leži tako blizu celine, da zlahka spregledamo, da gre za otok. Pa tudi sicer je bil še, v geološkem smislu, pred kratkim del celine. Po predvidevanjih naj bi močan potres pred 6000 leti povzročil prelomnico, ki jo je zalilo morje in nastal je ozek preliv, ki na najožjem mestu meri le 40 metrov (Evripova ožina). Bojda je bilo to mesto strah in trepet antičnih mornarjev, saj so za njega značilni močni tokovi, ki večkrat na dan zamenjajo smer. Dandanes je otok s celino povezan z modernim, visečim mostom, ki sodi med večje v Evropi.

Otok ima strateško lego, saj je tako rekoč vzhodni branik Aten. Ob prebiranju zgodovine in opisovanju vseh sporov in vdorov ter obleganj tega območja, se nam zdi, da so se na tem otoku zvrstila vsa ljudstva starega sveta. No, za plezalce je najpomembnejša invazija Francozov v letu 2018 (z nekaj predhodnimi poizkusi v preteklosti). S šlemi, pasovi, kovinskimi pripomočki ter vrtalniki, so na prvi pogled spominjali na antične bojevnike, njihov cilj pa so bile skalnate stene med vasicama Manikia in Vrysi. Dokončno so jih osvojili s pomočjo donatorja Petzla v letu 2022…in rodila se je Manikia Project (https://manikia.com).

Tako danes na tem območju najdemo okrog 600 odlično opremljenih športnoplezalnih smeri v fenomenalnem apnencu ter okrog 30 večraztežajnih smeri do 250 metrov dolžine. Turistična infrastruktura niti približno ne sledi eksponentnemu razvoju športnega plezanja, zato zaenkrat še vedno lahko užijete pristno grško podeželje, hkrati pa plezate v praktično novih smereh. Plezalcev je bilo presenetljivo malo, večinoma smo bili v plezalnih sektorjih sami… V vasici Vrysi je sicer kamp, kar pa je za letalske potnike malce nepriročno, število apartmajev pa je zaenkrat precej omejeno… za Slovence je logistika enostavna. Do tega plezalnega paradiža nas loči toliko kilometrov, kot imamo Jeseničani do Ospa. No, le vmes poletimo iz Brnika do Aten…

Razvoj plezalnega turizma je podprt tudi s strani lokalnih oblasti, domačini (90% prebivalstva je upokojencev) pa neverjetno prijazni in ustrežljivi. Glavna gospodarska dejavnost je bila do sedaj ekstenzivna drobničereja in produkcija olivnega olja, ravno s Projektom Manikia pa želijo pospešiti tudi razvoj turizma in s tem omogočiti tudi možnosti dodatnega zaslužka….vse lepo in prav, dokler so na parkiriščih trije, štirje avtomobili….

Vsekakor priporočljiva plezalna destinacija vredna čim prejšnjega obiska. Da gre za turistično še dokaj naivno območje dokazujejo tudi nizke cene. Na voljo sem za dodatne informacije (prenočišča, sektorji….), če bi koga zamikalo. 80 metrska vrv je obvezna! Obstaja vodniček, a ga ne posodim. Kupite si svojega, praktično celoten znesek gre namreč za razvoj tega območja. To je najmanj, kar lahko prispevamo. Aja, pa morje ni daleč.

1 2 ►

Septembra sem se odpravil na dopust v Zda, natančneje v Kolorado. Nastanjen sem bil v Colorado Springsu pri soplezalcu Seanu. Prve dni sem se matral z jetlagom in dehidracijo, tako da sem bolj malo plezal. S plezanjem sva začela v Red Rock Canyonu, kjer najdemo krajše športne smeri v peščenjaku, le nekaj minut vožnje iz samega centra mesta. Prvi stik z nerazčlenjenimi ploščami je bil zame milo rečeno zelo zahteven. V času mojega matranja v dolini pa je žal na granitnih stenah nad Colorado Springsom že zapadel sneg. Tako sem preostanek dopusta izkoristil za plezanje v dolini. Tako sem rozasti Pikes Peak granit spoznaval v Cheyenne Canyonu, kjer sem plezal krajše večraztežajne smeri. Naslednje dni sva izkoristila nato v Phantom Canyonu in Elevenmile Canyonu. Predvsem se mi je vtisnila v spomin ogromna poka v Elevenmile Canyonu, kjer sem zelo težko vstavljal frende in hexe globoko v poki (očitno so frendi velikosti 7 premajhni). Zadnji plezalni dan pa sva se zapeljala ca 2 ure severno v Boulder, kjer sva plezala v Prvem Flatironu. Za Flatirone je na južni strani značila položnejše in lažje plezanje, a z malo možnostmi nastavljanja premičnih varoval. Tako sva se po dobrih desetih dneh plezanjem oba strinjala, da tiste zadnje dni mojega obiska Zda nameniva turizmu. Bilo je fajn, stene v tamkajšnjih štiritisočakih pa bodo morale žal počakati.

V slogu reka ”bolje pozno kot nikoli” z veliko zamudo objavljam poročilo o letošnjem poletnem taboru v idilični francoski gorski dolini 🙂 Od 13ih udeležencev se nas je večina odpravila na 10-urno pot v petek 9.8. Naslednji dan smo si ogledali okolico, preizkusili lokalno ponudbo piva, navijali za Janjo in zvečer sprobali prve več raztežajne smeri. Nedelja je bila že povsem plezalna, saj smo se vsi zjutraj zapodili v stene, Doroteja in Mark pa še popoldne. Po dveh dnevih bolečih nog v granitnih ploščah si je večina zaželela spremembe. Na srečo je Ailefroide tudi odlično območje za balvaniranje in športno plezanje. Tako sta bili v ponedeljek in torek splezani le dve daljši smeri in je več časa minilo v izmenjavanju in preizkušanju različnih bet in gibov. Sreda je bila deževna in kot nalašč za izlet v mesto in odhod po fasngo. Zvečer so se nam pridružili še zadnji člani tabora. Prihod Nastje, Petre, Rafa in Uroša je precej dvignil moralo in tako smo v četrtek in petek zopet veliko plezali daljše smeri. Ker se je za vikend vreme zopet pokvarilo, smo v soboto zjutraj spakirali, nabavili velike količine sira in se odpravili domov.

Ailefoide je odlična destinacija za poletni tabor. Sprva rahlo razočaranje nad za moj okus nekoliko prenizkimi stenami (v okolici kampa) je hitro zamenjalo navdušenje nad kvaliteto skale in veliko izbiro plezalnih užitkov. Kamp je odličen in prostoren, narava čudovita, hrana v preprostih gostilnicah in trgovinah v okolici pa preprosta in vrhunska.

Splezane smeri:

10.8.24

L’ arete a Francis, 6a, A0, 200m, 3 ure (Tim, Teja, Miha) Tim je detajl preplezal prosto – ocena nekje okoli 6c

Caramba mais c’est du vi, 6a+, 250m, 2 uri in pol (Keni, Čaro)

11.8.24

Fais cambon te semble, 6b, A0, 200m, 3 ure (Keni, Miha)

Cascades blues 6a, 250m, 3 ure (Mark, Doroteja ter Tina, Teja, Vince)

La haut si j’y suis, 6c, 220m, 2 uri (Tim, Čaro)

Caramba mais c’est du vi, 6a+, 250m, 2 uri (Mark, Doroteja)

12.8.24

Coulis de vertebres, 6a, 250m, 3 ure (Miha, Tina)

13.8.24

Fissure d’Ailefroide, V+, 280m, 4 ure (Čaro, Teja)

15.8.24

La part des anges, 6b, 250m, 3 ure (Mark, Doroteja)

L’amour dure 3 ans, 6a+, 350m, 6 ur (Tim, Miha, Teja)

Draye way star, 7a, 200m, 3 ure (Čaro, Keni)

Spit on cup, 5b, 220m, 3 ure (Raf, Petra ter Uroš, Nastja)

16.8.24

Mescal, 7a+, 200m, 3 ure (Tim, Čaro)

Fissure d’Ailefroide, V+, 280m, 3 ure (Mark, Doroteja ter Miha , Keni )

Dernier neandertalien, 5b, 220m, 3 ure (Raf, Uroš, Petra, Nastja, Teja)

Vremenska napoved za Slovenijo, z nizkimi temperaturami in obilnimi padavinami, ni bila preveč mikavna. Zato sva se z Jakobom (AO Kranj) odločila, da raje izkoristiva poceni letalske karte do Grčije.

Najin prvi cilj je bil Olimp, ki je znan po treh glavnih vrhovih. Za vzpon sva si, zaradi impresivne stene, izbrala vrh Stefani po smeri Comici-Esher (IV-, 200 m), ki velja za prvo znano plezalno smer v Grčiji. Res lepi konci, a potrebno je opozoriti, da je kakovost skale precej krušljiva.

Zamikala pa naju je tudi priljubljena plezalna destinacija – Mateora. Znameniti konglomeratski stolpi v osrčju Grčije, znani po “luftig” varovanju, z majhno možnostjo vstavljanja dodatnih varoval. No, razen če imaš srečo, da gurtno oviješ okoli kakšnega kamna, ki “štrli” iz skale. Ta čar plezanja sva izkusila na JZ grebenu stolpa Ambaria (V, 150 m). V vasici pa sva spoznala še domačina in avtorja plezalnih vodničkov za Meteoro, ki je z veseljem delil več informacij o sami lokaciji. Sam namreč skrbi za zbiranje podatkov o vseh novih smereh, ki jih je skupno že več kot tisoč.