AO Jesenice

Mala a dokaj pestra šesterica nas je pretekli vikend obiskala stene nad Tyrinaualm (parkplac pod Rote Wandom). Tistim, ki smo že bolj v zrelih letih in onim, z malo manj preplezanimi kilometri, so smeri Schlangengrube in Elfengarten v Rothelsteinu (Uroš, Jana, Lana in Raf) čisto zadosti, bolj zagnani in željni vertikale, so vbodli še Waschrumpel v Rote Wandu (Ana in Jože).

Spali smo tokrat na dveh koncih. Jana in Lana v hotelu, preostali štirje v prijetnem apartmaju Alpenjager v Peggau, saj je imel Hubert zaradi pomanjkanja vode žal zaprto.

Med vožnjo iz tabora v Švici sva z Mašo klepetali o odpravi za obletnico ferajna in o potencialnih lokacijah. Med njimi je bil kanjon Verdon.

Z Markom imava kombi spakiran, nad vremensko napovedjo se ne moreva pritoževati. S Čarotom in Nino se dobiva v Dolomitih kje odplezamo dve smeri (prelaz Falzarego in prelaz Giau), nato naju pot vodi skozi Finale di Ligure, Monako in Nico kjer se končno posloviva od avtoceste in vstopiva v svet kanjonov in naravnih parkov. Težko je dojeti kombinacijo 25 stopinj, borovcov in nadmorske višine 1300m, ampak se ne pritožujeva.

Prispeva v La Palud v bližini Routes des Cretes. Zaenkrat se orientacija kanjona še nalaga. Zasledila sva da so ocene smeri podobne kot v Anića Kuku. Posledično se odločiva za eno bolj markantnih smeri v kanjonu, ki spada še v kategorijo lažjih smeri v sektorju Les Dalles Grises. Zaradi orientacije smeri se nama zjutraj ne mudi, opisi opozarjajo na gnečo pri abzajlu – večina smeri v kanjonu je dostopna le tako.

Prideva malo čez 12. uro in se v senci še dobro načakava, da prideva na vrsto. K sreči sva izbrala še back-up možnost, ki nama je zaradi gneče prišla zelo prav: Cocoluche.

Po plezanju imava še čas za panoramsko cesto Routes des Cretes katere panoramske točke so pogosta izhodišča za smeri na tej strani kanjona. Ob enem pa špegava tudi proti eni od petih 9c smeri na svetu, DNA.

Naslednji dan zaideva k jezeru Lac de Sainte Croix v sektor Crete des Vernis (centre), smer Epron des Venellois. Svojevrstna mera trpljenja v katerem uživamo, s pogledom na konec kanjona v katerem se čez dan “sprehajajo” pedolinoti, kanuji in drugi turistični čolnički. Prva dva cuga smeri sta dostopna z abzajlom – se pa res lepa plezarija začne šele za tem. Popoldan sledi obisk vasi Moustiers Sainte Marie (za vse ljubitelje keramike, tradicionalne francoske kulinarike in lepih razgledov).

Dan počitka je namenjen obisku sektorja z 9c smerjo in najemu kanuja. Zvečer se vrneva na Routes des Cretes, ker naju tam čaka še tretja smer: Jardin des Suisses – Robin de Jouvence. Ponovno dostopna z abzajlom: zadnja dva se s kanček iznajdljivosti lahko poveže, se pa s tem izpusti dokaj filmski kader spusta. Smer je konstantna in za svojo oceno (6b+) kar težka.

Vse smeri so opremljene. Poleg prvega dneva plezanja v smereh nisva srečala ljudi, se pa tekom vožnje in zadrževanja v La Paludu najde kar nekaj plezalcev. Ocene so na mestu in jih ni za podcenjevat. Za večji izbor smeri potreben nivo vsaj 6a. Ena večjih prednosti je različna usmeritev sten, tako se lahko izogneš močnemu soncu saj je čez dan še vedno vroče, noči pa so hladne.  Spala sva večinoma v kampih, ki jih je v okolici kanjona in jezera kar nekaj, nad cenami se ne pritožujeva. Vračava se čez Briancon (z mislijo na Ailefroide) in Turino.

V tednu dni je bil tempo z 12-urni vožnjo v eno smer kar hud. Da se pot malo razdre, bi bil optimalen 2-tedenski dopust in postojanke na zgoraj omenjenih lokacijah. 

Vremenska napoved za nedeljo je klicala po daljši smeri, nekje v severni steni.

Z Jakobom (AO Kranj) sva imela že nekaj časa ogledano steno Velikega Špičja, natančneje Centralni steber. In ko sva ugotovila, da noben izmed naju še nima jasno začrtanih planov za nedeljo, ni bilo več nobenih vprašanj, le še debata o tem, kako zgodaj želiva biti pod steno.

Ob osmih zjutraj sva prispela na vrh melišča pod gruščnato glavo, kjer sva nenavezana začela z lažjim poplezavanjem. Najprej v desno, nato v levo, vmes pa malo naokoli, po sistemu različnih polic – vse dokler nisva zagledala možica, ki označuje začetek stebra. Tukaj se naveževa in začneva s plezanjem.

Prvi raztežaj grebena je ponujal odlično skalo, a ko Jakob pripleza do mene, nama “jinksne smer” s komentarjem, da če bo taka skala do vrha, bo tole kr vrhunsko. No, pa so se začele kazati značilnosti julijske klasike.

Smer te, po približno petih raztežajih plezanja po grebenu, pripelje do izrazito navpičnega stebra “markiranega” z velikim odlomom. Na tem mestu prečiš v desno, po drobljivi polici, do kamina. Po njem se povzpneš tik do konca, nato pa pod previsom izstopiš levo na veliko polico. No, meni malo ljubša varianta je bila, da sem iz kamina v levo izstopila že nekje 5m nižje. Tu je prav tako ena polička, ki po nekaj metrih prečenja ponuja zelo lep prehod višje na prej omenjeno polico.

Smer se nato znova nadaljuje po stebru, ki pa ima tokrat obliko bolj gladkega trebuščka. Tukaj sta po opisih na voljo dve varianti smeri – direktno gor, ali pa čisto malo navzgor, nato pa po levi strani v zajedo do pomola. Slednjo možnost sva izbrala midva.

Na tem mestu sva se odločila narediti krajšo (sendvič) pavzo – sama pa sem začela preštevati kline, na katere sva naletela v smeri. Do te točke jih je bilo namreč že kar 39. Presenetljivo veliko?

Zgornji del smeri zaznamuje velika zajeda – a najlepši (in tudi najbolj ključen) je zadnji del zajede, ki kar malo popestri s plezanjem. Ta raztežaj te nato tik ob stiku s previsom “prisili”, da po vseh štirih izstopiš na polico, ki te pripelje do naravnega okna. Ta del smeri v nulo opiše Jakobov komentar, ko pokuka izza roba police: “Celo smer sva plezala zato, da se zdaj plaziva”. Ampak je res pristna izkušnja!

Ko si enkrat pred oknom, te čaka le še zadnji izziv – smer se namreč nadaljuje naravnost navzgor, in ker je prvi meter smeri spodrezan, moraš izvesti “horuk gib”. A grifi so, nadaljevanje smeri pa je tudi enostavno, le skala se postopoma spremeni v skrotje, ki te pripelje na vrh Velikega Špičja.

Kot celota res lepa smer, logična linija, večinoma lepo poplezavanje in za piko na i še dve zelo slikoviti polici vmes. Le pri kakovosti skale je treba biti malo pozoren, sploh na določenih mestih.

Edina slabost je, če v smer vstopiš z željo po zabijanju klinov. V smeri sva namreč naštela (najmanj) 52 klinov. Najde pa se tudi precej možnosti za vstavljanje metuljev.

Sledil je še dolg sestop v dolino. Odločila sva se namreč za prečenje grebena do Prehodavcev, nato pa nadaljevala po mulatjeri do pastirske koče Trebiški dol, kjer se odcepi zelo zaraščena pot. Po njej se dobesedno prebijaš skozi borovce in iščeš sledove poti. Pot se izboljša šele v zadnjem delu, kjer se po melišču povzpneš na sedlo Čez Drt. Od tam te končno spet čaka bolj uhojena pot. Za celoten sestop z vrha Špičja do avta sva potrebovala šest ur.

Letošnji poletni alpinistični tabor AO Jesenice nas je popeljal v švicarski Furkapass. Ideja za destinacijo pravzaprav ni bila nova. Lani smo tik pred taborom manjša skupina obiskali skoraj isti konec in že takrat se je zdelo, da bi bilo škoda tako dobre plezalne destinacije ne deliti še z ostalimi člani. Ko je Košir med predlogi za letošnji tabor omenil ravno Furko, odločitev skoraj ni bila več potrebna.

Izbira se je izkazala za zadetek v polno. Furkapass skupaj z bližnjim Grimselpassom ponuja izjemno raznoliko plezanje – od smeri, primernih za prve večraztežajne granitne izkušnje, do resnih izzivov za tiste, ki radi preverjajo svoje meje. Kakovost granita je navdušila prav vse. Smeri so odlično navrtane, zato se lahko popolnoma posvetiš plezanju in spoznavanju nekoliko drugačnega sveta granitnih plat. Nekateri smo v luksusu dobro navrtanih smeru uživali, so bile pa pogrešane kakšne dobre stare nenavrtane poke.

V Švico smo prihajali postopoma, zato je bil tabor ves čas živ. Skupaj se nas je zbralo 18, od tega 14 članov AO Jesenice. Čeprav si je vsak vzel kakšen dan za počitek, je bila pod katero od sten skoraj vsak dan vsaj ena jeseniška naveza. Vreme nam je bilo ves teden izjemno naklonjeno, kar je omogočilo, da smo izkoristili praktično vsak plezalni dan.

V tednu tabora je bilo preplezanih 31 večraztežajnih smeri. Med njimi velja posebej omeniti Motorhead, eno izmed smeri, ki se redno uvršča na sezname najlepših večraztežajnih smeri v Alpah. Večina dostopov je prijetno kratkih, zato ostane več energije za plezanje – če je bil kakšen malo daljši, pa je bil popestren z lepimi razgledi. Izjema je Hanibalturm, kjer dostop zahteva dobro uro hoje in nekaj orientacije med granitnimi skalami, saj prave steze tam ni – se pa splača. Dejstvo, da smo skoraj vsi preplezali vsaj eno smer tam, pove dovolj.

Za bazo smo izbrali Forest Lodge Camping, predvsem zaradi odlične lege med prelazoma Furka in Grimsel. Kamp pa ni izstopal le po lokaciji. Prenočišča so bila vse prej kot običajna – od železniških vagonov in bivakov do lesenih hišk, pri čemer je bila vsaka zgodba zase. Ker smo bili med redkimi gosti, ki smo ostali skoraj ves teden, smo hitro postali nekakšna stalnica kampa. Skupni prostor smo nehote spremenili v “jeseniško dnevno sobo”, kjer po plezanju nikoli ni zmanjkalo debat, analiz smeri in načrtov za naslednji dan.

Seveda teden ni minil samo v stenah. Eden od prostih dni nas je odpeljal do bližnjega jezera, kjer je bila voda – glede na bližino ledenikov – osvežilno hladna. Nekega popoldneva smo se odpravili tudi do bližnje vasice z jasnim ciljem: sladoled. Žal je ostal neuresničen, saj nas je pričakala zaprta trgovina. Eden od večerov je druženje popestril še slackline, na katerem je bilo ravnotežje precej bolj zahtevno kot v večini smeri.

Če bi iskali najbolj uporaben kos opreme tedna, to zagotovo ne bi bile metulji ali klini, ampak šivanka. Zaradi popravljanja »šag« je krožila od naveze do naveze, pri sebi pa jo je – povsem po naključju – imel samo Matevž. In to spravljeno kar v denarnici.

Furkapass nas je navdušil z vrhunskim granitom, kratkimi dostopi, odlično opremljenimi smermi in možnostjo, da vsak najde izziv po svoji meri. Še pomembneje pa je, da je teden ponovno pokazal, da alpinistični tabor niso le preplezane smeri in dosežene ocene. So skupni večeri, drobne anekdote, medsebojna pomoč, dobra družba in razlog, da se naslednje leto znova odpravimo nekam skupaj.

Seznam smeri in navez:

SOBOTA 4.7.

• Gerstenegg, Azalee Beach sektor, Swiss Lady, 6a, 130m Teja in Noel
• Gerstenegg, Azalee Beach sektor, Grimsel plus, 6a 100m Čaro in Tilen

NEDELJA 5.7.

• Herr der Ringe plezališče – športno plezanje

PONEDELJEK 6.7.

• Kleine Furkahorn, Verklemmter Bergschuh, 5c+, 470m Teja in Noel
• Hannibalturm, Hanimoon, 6a+, 170m Matevž in Neli
• Hannibalturm, Famgni, 7a+,170m Čaro in Tilen
• Kleine Furkahorn, Westplatten 5a, 450m Katarina, Nika in Jaka

TOREK 7.7.

• Gelmerfluh, Savoir Vivre 6b, A0 400m Matic in Matevž
• Gerstenegg, sektor Crow, Krümel, 5b, 320m Teja in Katarina
• Gerstenegg, Foxie 4c 350m in King Albert 5a, 350m Pero in Janž
• Gerstenegg, sektor Crow, Fliegenteppich, 320m, 5b Jakain Nika
• Hannibalturm, Kassensturz, 6c 170m Čaro in Noel

SREDA 8.7.

• Gerstenegg, Ameisenrennen, 6a, 760m Pero in Janž
• Handeck, Fair Hands Line 6a+, 360m Jaka in Neli

ČETRTEK 9.7.

• Eldorado, Motorhead 6b 550m Matic in Matevž
• Salbitschijen, Južni greben, V+/VI, 600m Teja in Noel
• Galenstock 3586m, JV raz, 1160m, PD+, 3b Pero in Janž
• Eldorado, Schweiz plasir, 6b+ 550m Čaro in Jaka
• Gerstenegg, sektor Crow, Fliegenteppich, 320m, 5b Raf in Uroš
• Gerstenegg, Foxie 4c 350m, 350m Katarina in Metod

PETEK 10.7.

• Handegg, Engeliweg, 5b, 200m Pero in Janž
• Handegg, Engeliweg, 5b, 200m Noel in Neli
• Hannibalturm, Hanimoon, 6a+, 170m Čaro in Tilen
• Kleine Furkahorn, Bole, 450m, 5a Raf, Uroš, Metod
• Hannibalturm, Conquest of paradise 6a+, 160m Katarina in Jaka

SOBOTA 11.7.

• Handeck, Fair Hands Line 6a+, 360m Matic in Pero
• Handeck, Fair Hands Line 6a+, 360m Matevž in Janž
• Furka Pass, Kleines Kamel, 6a+, 120m Teja in Tilen
• Gerstenegg, Foxie 4c 350m in King Albert 5a, 350m Uroš in Raf
• Hannibalturm, Conquest of paradise 6a+, 160m Noel in Metod

PONEDELJEK 13.7.

• Pristop na Lagginhorn 4010m Pero in Janž

1 2 3 ►

Začetek meseca sva se s Tino (AO Kranj) odpravile proti Dolomitom, saj so imeli Kranjčani tam tabor. Dva dneva smo bili skupaj v kampu Sass Dlacia, druga dva dneva pa sva se poslužili klasičnemu čeharjenju na prelazih. Ker za Dolomite nikoli ne veš, kdaj te ujame ploha, sva prvi dan izbrale safe varjanto – smer Comici v Piccolo Falzarego (dež je bil napovedan že ob 2h, katerega seveda ni bilo do 10h zvečer). Smer je bila z izjemo gužve lepa in izpostavljena, na kar se je bilo potrebno spet privaditi. Za nedeljo je bila napovedana šajba, zato sva šli v 500 metrsko smer Via Adang (V) v Sas Ciampac. Meni ena lepših smeri, bi pa dala cugom kakšen plusek več. No z dvema setoma frendov na pasu, je plezanje uživaško ;). V ponedeljek sva si privoščili žičnico nad jezerom Misurini za 14 evrov in si si tem nekoliko skrajšali dostop do še ene smeri Via Comici del Torso (V-). Zopet pokončna plezarija, z vrha pa sledijo štirje 30-metrski abzajli, ki so nama pojedili košček živcev. Za torek je bil sprva napovedan dež cel dan, a se zjutraj zbudiva v šajbo, vendar se soglasno odločiva, da imava dovolj in se v počasnem tempu spakirava za pot proti domu.

Za naslednji vikend so bili plani veliki (Švica), vendar vreme ni sodelovalo, zato smo se z Nikom in Urbanom odločili, da gremo spet v Dolomite. Vse lepo in prav, le z izjemo, da smo štrik pozabili doma. Tako smo tri dni nabirali kondiciji in višince (potrjeno, hoja je veliko težja kot pa plezanje!).

Naslednji podaljšan vikend se z Nikom odločila, da raziščeva še Avstrijo. Na netu sem našla idejo o nacionalnem parku Gesäuse, ki je od nas oddaljen slabih 300 km. Vstopnine za park ni, je pa zato skoraj vsak parking vreden 8 eurov/dan. Šele ob brskanju in izbiranju smeri sva ugotovila, da so za te hribe značilni dolgi dostopi in še daljši sestopi, ocene pa za najin nivo kar kompleksne. No mogoče bi bilo boljše imeti konkreten vodniček in ne le podatke iz Bergsteigna. Prvi dan vreme zopet ne sodeluje, zato narediva ‘rest-turo’ do Enstaller Hütte (na koncu se je nabralo 20 km in 1300+ višincov, saj nisva hotela štartati iz plačljivega parkinga). Za petek je bilo vreme boljše – no, brez padavin – 10 stopinj – veter – trplenje za mene – kljub temu splezava navrtano smer Gaudiwipferl (IV) v Festkoglu, katere sestop se je izkazal za detajl smeri. V soboto pa je vreme končno na najini strani, tako da se zapeljeva po plačljivi cesti do Kilkenhütte in splezava smer Waidhofnerweg (V) v hribu Kalbling. Mogoče sem letos res švoh, ampak v IV-kah me še ni nikoli tako šutalno, kot v tej smeri. Na vrhu srečava par iz Linza, ki sta navdušena nad najinimi kladivi za pasom, saj kaj takega še nista videla. Pomalčamo gumi bonbone in skupaj sestopimo nazaj do parkinga. Definitivno območje vredno ponovnega obiska, četudi je čeharjenje kar logistično težko dosegljivo ;).