Arco-druga izmena

Medtem, ko so si nekateri člani odseka že dodobra pretegnili prste v kompaktnih in slikovitih stenah, ki se bočijo nad dolino Valle del Sarca ter se počasi že ozirali proti domu, smo se nekateri v to plezalno Meko šele odpravljali. Še pred sončnim vzhodom in prvomajsko budnico sva s Saro drvela po italijanski avtocesti. Pot je potekala hitro in gladko, prsti so naju že srbeli, smer za prvi dan je bila izbrana, a tik pred ciljem sva obtičala v prometnem zamašku. Debelo uro cijazenja skozi dvokilometrski predor in stoječa kolona proti Gardskem jezeru, naju je prisilila do obvoza preko Trenta. Zaradi dolgotrajne vožnje in nadpovprečni prvomajski temperaturi sva se prvi dan odpovedala plezanju večraztežajk in dan zaključila v senčnem plezališču Comano. Po nastanitvi v prijetnem apartmaju tik pod mogočno steno Monte Brenta sva skovala plan za prihodnje tri dni. Le ta je vključeval zgodnje vstajanje, opoldansko siesto s kosilom in spanjem in popoldansko plezanje do sončnega zahoda.

Na ta način sva se izognila praznični gneči v stenah in sončni pripeki ter iz enega dneva naredila dva, V petek sva tako že ob desetih zaključila s smerjo Via degli Amici (5b, 200m), popoldne pa zaradi padajočega kamenja bila primorana obračati v smeri Spinelo (6a, 220m) v Parete Zebrata. Večje število plezalcev in grušč na policah sta že dopoldan botrovali hujši nesreči avstrijske plezalke in je moral posredovati helikopter. V soboto sta se nama pri najini taktiki pridružili še Teja in Pija, ki sta bivali v bližnjem kampu. Zjutraj smo plezali Via Cercando la trincea (6-/6, 215m) v Parete Pezol, popoldne pa Caino e Abele (6a+, 175m) v Cimi Capi. Zadnji dan sva zaključila v Nuova via Argo (5c, 160m) v Parete san Paolo in se ob prvih kapljah odpravila preko Avstrije domov. Dež sva potegnila za sabo zato, da na vrtu ne bo treba zalivati solate.

Arco

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.

Turna smuka v Svanetiju

Ker sem se razpisal na internetni strani DGRS Jesenice, tu ne bom ponovno utrujal. Pa si lahko preberete na povezavi: http://www.grs-jesenice.org/novice.php?pid=441″

Ujeta drobtinica zime

Po številčnih objavah na internetu o razmerah in po malo daljši prisiljeni pavzi, je bilo treba preverit, če se je kondicija vrnila in če prsti še vedno zanohtajo. Tako sva se z Markom v soboto podala proti oblegani Begunjščici – Zeleniška smer. Smer mi je izpred let ostala v spominu, da je ravno pravšnja za razmigat, se pa letos pozna skopa zima, ki je poskrbela, da sta v smeri dva manjša skalna skoka. Brez večjih težav sva prišla do vrha in sestopila čez Smokuški plaz, ki je bil dodobra odjenjan, tako da sva tudi navzdol švicala.

Lepa sobota za piko poč’t, sedaj se pa lahko poletna sezona začne 😉

Zimski tečaj Vršič

Kot vsako leto smo za AŠ pripravili tečaj zimske tehnike, tokrat na Vršiču v prijetni senci vrh Vršiča… Pa ne bomo o vremenu, nas je zanimal sneg in kaj nam to pomeni pri vzponih (in sestopih). V soboto je bilo presenetljivo lepo vreme in smo brez problemov podelali vse potrebne tehnike gibanja in varovanja v snegu. Delo v treh skupinah je potekalo hitro, tekoče in brez zmrzujočega postopanja naokoli. Vzporedno a na ločeni lokaciji je skupina starejših članov obnovila svoje davno pridobljeno znanje in ga nadgradila še z vzponom po pripravniški na Mojstrovko.

Po kosilu je več udeležencev odšlo v objem toplega doma, nekaj pa nas je ostalo na Erjavčevi, saj smo imeli namen v nedeljo splezat še kako grapo nad Vršičem. Popoldan smo na brzino prestavili slabo delujočo anteno za internet na strehi koče, zato smo od najemnika Iztoka v zahvalo dobili free spanje z zajtrkom. Ja, alpinizem se včasih izplača 🙂

V nedeljo je bilo megleno zabito, zato je bil vzpon opravljen po najlažji – Pripravniški, ki je bila glede na siromašno zimo prav vzorno narejena. Nekateri še skočijo do vrha, sicer pa smo se po postanku v Erjavčevi kmalu pobrali domov.

Udeleženci: 10 tečajnikov in 3 inštruktorji ter 8 “tastarih”. Aja, Alain in Grega sta po novem SP-jevca 🙂