Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Obveščamo, da je Bivak III zaradi nujnih vzdrževalnih del trenutno zaprt in ni na voljo za uporabo.
Prosimo vse obiskovalce in alpiniste, da zaprtje upoštevajo ter pri načrtovanju tur izberejo ustrezne alternativne možnosti. O ponovnem odprtju bomo pravočasno obvestili.
Zahvaljujemo se za razumevanje.
Alpinistični odsek Jesenice
Letošnja zima je skopa s snegom, pa zato nekoliko bolj radodarna z nizkimi temperaturami. Pravi pogoji za plezanje slapov, ki so v začetku januarja začeli spreminjati agregatno stanje in se formirali v lepo plezljive ledne strukture, če so le imeli na voljo dovolj vode. V izogib ponavljanju klasičnih slapov v naši domovini, sem januarja proste dni izkoristil za raziskovanje plezalnih področij pri naših severnih sosedih. Pičla snežna odeja in nizke temperature so ustvarile idealne pogoje za plezanje tudi tistih slapov, ki sicer ležijo v vpadnicah plazov. Obiskal sem slapove ob cesti Obertauren- Untertauren, v Heiligenblutu, Mallnitzu ter nad vasico Innergschloss pod Venedigerjem. Določena področja so stalno ali občasno zaprta za plezanje. Poleg poznane prepovedi v Malti velja prepoved plezanja tudi v nekaterih slapovih v dolini Sebachtall pri Mallnitzu zaradi divjadi (do 1.3.) in v slapovih med Innergschlossom in Aussergschlossom pod Venedigarjem zaradi para brkatih serov. Prepovedi se je pametno držati, ker opravljajo vsakodnevni nadzor in opazovanje ptic. Pred odhodom je potrebno preveriti tudi plazovne razmere. Slapov je kljub zaporam določenih področij še vedno dovolj, presenetljivo pa tudi niso bili kaj dosti obiskani. Dvakrat smo imeli družbo v sosednjem slapu, sicer pa smo bili sami. Soplezalci: Sara, Teja, Tina in Matej. Več info. pa ob slikah.
Ko so dobre dva tedna nazaj napovedovali, da bomo po dolgem času spet imeli bel Božič, nas je večina začela gruntat kam se bo šlo v hribe. Zadnje dva meseca od zime ni bilo praktično nič. Nakar pozno zvečer v petek, pokliče kolega Anže iz Žirovnice. Po dokaj kratkem pogovoru pade odločitev; Ozebnik.
Budilka me zbudi ob 4:30. Na hitro nekaj pojem, in pičim z vso robo do avtobusne postaje pred fabrko. Zbašem se h Anžetu v kombi, in letiva proti Planici. Ker so tu počitnice, bo v Tamarju spet mrgolelo vikendašov, turistov,… Ko prideva na parking, sta pred nama le dva turaša. Dobro veva, da bo čez kako uro vse polno, nakar to opaziva tudi malo višje, ko za nama nižje dol po flanki zagledava cele kolone. Do doma v Tamarju rabiva slabih 45min, od tam naprej hitro skozi gmajno do odprtja. Ozebnik se celo pot, svetlika v luninem sijaju, kmalu pa njegov vrh že pogreje sonce. Razmere skozi celotno dolino so precej solidne. Pride se od parkinga v Planici, pa do balvana pod Ozebnikom. Z zmernim tempom, in manjšimi problemi s čevlji, napredujeva po flanki. Pod balvanom, se ustaviva, narediva manjšo pavzo, dereze gor, smuči na ruzak. Tin nama je dan prej zagotovil, da so razmere top. Sicer je blo že kar nekej sfuranga, ampak sej se da! Dol nama prideta nasproti dva štajerca. Edn bolj nor kukr tadrug, se prvi lepo “skanta” po skrajno desni strani, ampak se dokaj hitro ustavi. Po 4-ih urah me obsije sonce. Vreme je popolnoma jasno. Kmalu zatem, na plano pokuka kolega Anže. Z manjšimi zapleti in žuljih na peti, mu uspe prilezti na vrh. Seževa si v roko, na hitro pojeva in popijeva, potem pa je že čas za spust, saj moram čez dve uri v službo 😛 Sprva imam pomisleke kako bom odsmučal, glede na to da sem letos prvič na smučah. Po tistih prvih zavojih, me nervoza mine, zdaj pa samo še uživancija. Presmučava celoten del, vmes srečava le manjšo skupino. Vmes se enkrat tudi jaz lepo “stresem”. Potem pa fajna smučarija, vse do podna. Na srečo, in na razmere se dobesedno da pripeljat do avta. Med množico ljudi, mimo doma v Tamarju, do parkinga. Na koncu še cajta za na pir ni blo, ker sem se moral ob dveh pofočkat na šihtu. Bomo nadoknadl 😉
Skratka, lepo izkoriščen dan, fajn smučarija pa upamo da ne zadnja, upamo da nam ga še kej namede, da ne bomo že februarja v kratkih 🙂
Pa mogoče še ena misel, ki sem jo zasledil ob branju nekega članka:
“Veličastna, vzpenjajoča se razsežnost gore ukrivi prostor in čas okoli tebe. Obda te. Nosi te v naročju. Kot da bi se povzpel v materino naročje, ko te objame. Obstaja praznina, vendar ne strašljiva. Je bolj kot vakum, ki ne prepušča ničesar razen nagona in sočutja ter človeka očisti vseh slabih dejanj; vsega oklepanja egoizma; vsega strahu in dvoma ter vse negotovosti. Vse je sprano. In kar ostane, je mir. Ko se pomikaš skozi takšno okolje, spoznaš; Gore ni mogoče osvojiti. To je nemogoče. Gore so še vedno tam zgoraj, odmaknjene, same. Iste bleščeče bele piramide, kakršne so bile tisočletja, usmerjene proti nebu, ki brezbrižno in lenobno premikajo oblake. In takšne bodo ostale še dolgo potem, ko nas ne bo več. Tam zgoraj ni boja. Je le gibanje. Le življenje, v njegovem najresničnejšem pomenu.«
Tradicionalno obiskovanje Arca je vezano na prvomajske praznike in oktober. Ker pa se letos zima s svojim prihodom precej obotavlja, sva s Tino sklenila, da greva pogledat kako se v Arcu pleza decembra. In bila sva prijetno presenečena. Sonce obsveti stene nekaj po deveti uri in pri napovedanih temperaturah okrog 12 stopinj je plezanje na soncu idealno. Skala ponuja odličen oprijem in magnezije praktično ne potrebuješ. Kratek dan poskrbi, da je tempo bolj umirjen in seveda si brez skrbi, da bo pod smermi gneča. No, v ponedeljek nisva srečala niti enega plezalca…Preplezane smeri: Gioia e Felicita 6a+, 230m, Mercurio surpeggiante VI, 470m, Helena VI, 230m.
Da ne bomo čisto brez zimskega vzdušja pred prazniki, smo se včeraj skupaj s Klemenom povzpeli na Jezersko Kočno (2540m) in uživali v prekrasnem dnevu in samoti.
V petek sem bil v dogovoru z Alanom, da bi šla v soboto pogledat, kakšno je stanje na Kotovem sedlu. Malo kasneje pade odločitev, da gremo skupaj s tečajniki na skupno turo. Tako se naslednji dan zjutraj pri zdravstvenem domu na avtobusni postaji zberemo jaz, Alan in Mare, se hitro zbašemo k Klemenu v avto in smo že na poti proti Rudnem polju. Na parkirišču Mare pove, kam smo namenjeni, poda par napotkov glede opreme in trenutnih razmer, potem pa samo še gas.
Po gozdni poti gremo mimo smučišča na gozdno cesto, ki se kasneje odcepi na planinsko pot, ki nas vodi proti Konjščici. Mimo Jezerc se z gaženjem in menjavanjem počasi vzpnemo na sedlo med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Po krajšem predihu si nastavimo dereze, predebatiramo, kje in kako se bo šlo, in pičimo dalje. Skozi celo pot nas je spremljala megla in nizka oblačnost. Vreme je bilo za en dre*, ampak bolj kot smo šli proti vrhu, bolje je kazalo.
V grapo se podam prvi, za mano gre Joža. Po grapi se vzpenjamo po skrajnem desnem robu, saj skozi oblake že počasi sije sonce, ki je dodobra odjenjalo sneg. Ampak, dobro ajde ni spet tok slabo, da se! Zaradi varnosti in trenutnih razmer se odločimo za desno varianto, čez malo bolj skalnat predel. V slabih dveh urah in pol pridemo na vrh. Za razliko od večine poti nas na vrhu pričaka sonce. Proti zahodu se odpre razgled na Zahodne Julijce in na samotni Triglav, proti vzhodu pa je vse prekrito z gostimi oblaki. Pomalcamo, podebatiramo, hitro »poinfluensamo« in se odpravimo nazaj. Po dokaj zanič snegu in stotih coklah pridemo nazaj pod Viševnik. Odločimo se, da nazaj ne gremo čez Viševnik, ampak po isti poti, kot smo prišli.
Po uspešno zaključeni turi seveda sledi še obvezna analiza v Maxiju. Družili smo se jaz, Alan, Klemen, Mare, Tina, Jože, Luka, Gašper, Nina, Mark in Thomas.
Pa še nekaj utrinkov : )
